Jedro

Pritožba temelji na napačnem izhodišču, da predstavljajo glavni, primarni kriterij za ugotovitev pripadajočega zemljišča po 43. členu ZVEtL-1 prostorski akti, upravna dovoljenja oziroma drugi pravni akti. Zakon ne določa nobenega razmerja med kriteriji. Danes je sodna praksa enotna, da so določeni enakovredno in primeroma. Od posameznega primera je odvisno, na podlagi katerih kriterijev bo sodišče lahko ugotovilo obseg pripadajočega zemljišča: ob samostojni uporabi kateregakoli kriterija ali v kombinaciji z drugimi kriteriji. Sodni praksi je prepuščeno, da v vsakem posameznem primeru presodi pomen vseh pomembnih okoliščin in jih medsebojno uravnoteži.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Predlagateljica je kot lastnica enostanovanjske atrijske hiše, stoječe na parc. št. 1353/3 k. o. X1, predlagala ugotovitev, da del parc. št. 1350/1 predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi. Nasprotna udeleženka, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica parc. št. 1350/1, je temu nasprotovala.

2. Sodišče prve stopnje je v zadevi prvič odločilo s sklepom z dne 20. 8. 2018, a ga je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Cp 1939/2018 z dne 6. 3. 2019 razveljavilo in zadevo vrnilo prvemu sodišču v nov postopek.

3. Ob ponovnem odločanju je sodišče prve stopnje pod I. točko izreka sklepa ugotovilo, da je parcela št. 1350/37 (prej del 1350/1) v izmeri 190 m2 pripadajoče zemljišče k stavbi ID znak 0000-572, stoječi na parceli 1353/3, z naslovom ..., ki ni vpisana v zemljiški knjigi, ter je skupni del oziroma pomožna nepremičnina k parceli št. 1353/3, na kateri stavba stoji.

Pod II. točko je sklenilo, da se parcela 1350/37 po uradni dolžnosti vpiše v zemljiški knjigi kot skupni del oziroma pomožna nepremičnina k parceli št. 1353/3, na kateri stoji stavba ID znak 0000-572. S III. točko je ustavilo postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča k predmetni stavbi, ki se nanaša na parcelo št. 1350/36 v izmeri 6010 m2 (prej del 1350/1), in odredilo, da se v tem delu po uradni dolžnosti izbriše zaznamba tega postopka v zemljiški knjigi.

4. Nasprotna udeleženka se pritožuje zoper I. in II. točko izreka sklepa iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče izpodbijani del sklepa spremeni tako, da v I. točki ugotovi, da zemljiška parcela 1350/37 (prej del 1350/1) ni pripadajoče zemljišče k stavbi ID znak 0000-572 in ni skupni del oziroma pomožna nepremičnina k parceli 1353/3, v II. točki izreka pa tako, da se parcela 1350/37 (prej del 1350/1) v izmeri 190 m2 po uradni dolžnosti ne vpiše v zemljiški knjigi kot skupni del oziroma pomožna nepremičnina k parceli 1353/3. Z dodatno, IV. točko izreka naj predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča kot neutemeljen zavrne in predmetni postopek ustavi, zaznambo postopka v zemljiški knjigi pa po uradni dolžnosti izbriše. Podrejeno predlaga, da se izpodbijani sklep v I. in II. točki izreka ali zgolj v I. točki izreka razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Meni, da sodišče prve stopnje še vedno povsem nekritično sprejema ugotovitve izvedenke A. A., kot je storilo že v prvem sklepu. Prvostopenjsko sodišče ponavlja svoje ugotovitve in stališča, kot jih je navajalo že v prvem, razveljavljenem sklepu, ne glede na navodila pritožbenega sodišča. Ni odgovorilo na ugovore nasprotne udeleženke v četrti pripravljalni vlogi in v pripombah na odgovor izvedenke na poziv sodišča z dne 12. 8. 2020 glede namenske vezanosti zemljišča na stavbo. Gre za povsem nov kriterij ugotavljanja pripadajočega zemljišča, izvedenka te „namenske vezanosti“ ni v ničemer pojasnila. Prvostopenjsko sodišče ponovno ni pojasnilo, kako in v kolikšnem delu naj bi bilo sporno zemljišče po prostorskih aktih in upravnih dovoljenjih načrtovano kot zemljišče, ki je neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo predlagateljičine stavbe. Lastniki stavbe nikoli niso imeli nobene pravne in dejanske podlage za uporabo in prisvojitev zemljišča, gre za uzurpacijo oziroma okupacijo tujega zemljišča. Morebitna pretekla redna raba zemljišča je brez podlage v projektni dokumentaciji za stavbo, v prostorskih aktih in v upravnih dovoljenjih. Poleg tega na tem zemljišču lastniki stavbe niso nikoli pridobili niti morebitne pravice uporabe na zemljišču (v sistemu družbene lastnine), niti lastninske pravice (v sistemu zasebne lastnine). Ravno nasprotno, to zemljišče je bilo v celoti vedno namenjeno v korist celotne soseske v okviru enotne parcele 1350/1. Predlagateljica lastninske pravice na predmetnem zemljišču tudi ni priposestvovala. Za priposestvovanje ne zadošča uporaba oziroma posest, ampak mora biti ta dobroverna. Ker gre v predmetni zadevi za zunajknjižno priposestvovanje, je potrebna večja strogost. Dejstvo, da sporno zemljišče ni bilo predvideno v gradbeni dokumentaciji, prostorskih aktih in upravnih dovoljenjih ter tudi ne v kakršnemkoli drugem pravnem aktu ali pogodbi, izključuje dobro vero in priposestvovanje. Predlagateljica ni mogla biti v opravičljivi zmoti, da je lastnica spornega zemljišča, saj bi lahko nasprotno ugotovila že s povprečno skrbnostjo.

5. Predlagateljica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Materialnopravna merila za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi so določena v prvem odstavku 43. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtL-1). Pritožba temelji na napačnem izhodišču, da predstavljajo glavni, primarni kriterij za ugotovitev pripadajočega zemljišča po tem členu prostorski akti, upravna dovoljenja oziroma drugi pravni akti. Zakon ne določa nobenega razmerja med kriteriji. Danes je sodna praksa enotna, da so določeni enakovredno in primeroma. Od posameznega primera je odvisno, na podlagi katerih kriterijev bo sodišče lahko ugotovilo obseg pripadajočega zemljišča: ob samostojni uporabi kateregakoli kriterija ali v kombinaciji z drugimi kriteriji. Sodni praksi je prepuščeno, da v vsakem posameznem primeru presodi pomen vseh pomembnih okoliščin in jih medsebojno uravnoteži.2

8. Prvi sklep sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče razveljavilo, ker je sodišče prve stopnje protispisno zaključilo, da je iz prostorskega akta (IZSEK ZN 01 in IZSEK ZN 02) razvidno, da je bil del sporne parcele načrtovan kot del nezazidljive površine, in sicer kot zelena površina, namenjena za funkcionalne potrebe predmetne stavbe. Svojo odločitev (ugoditev predlogu) je torej utemeljilo tudi na prvem kriteriju iz 43. člena ZVEtL-1. Po razveljavitvi sklepa je izvedenka v dopolnitvi mnenja odgovorila, da parcela 1350/37 ni bila del gradbene parcele predmetne atrijske hiše oziroma je grafični del prostorskega akta ni zajel v sklopu zemljišča namenjenega za redno rabo predmetne stavbe. Dodala je, da je za atrijsko hišo značilno, da se bivalni prostori odpirajo na atrij, ki se nahaja med obema krakoma črke L, vendar je bila v obravnavanem primeru dejanska izvedba drugačna - nižje ležeči del stavbe se na vzhodni strani z vratnimi odprtinami odpira na zelenico, ki ni bila zajeta v grafičnem delu v sklopu gradbene parcele.

9. Čeprav so prostorski akti, gradbena dokumentacija in drugi pravni akti med kriteriji v prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 najprej navedeni, lahko prav ta kriterij pogosto pripelje do neživljenjskih in nepravičnih rešitev.3 Kot je bilo že uvodoma pojasnjeno, ima sodišče zato prosto presojo, da v vsakem posameznem primeru presodi pomen vseh okoliščin oziroma uporabljivih kriterijev in jih medsebojno uravnoteži. 10. Drugi kriterij (po 2. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1) odkazuje na upoštevanje dejanske ureditve v naravi. Izvedenka je ugotovila, da tlakovni pas predstavlja prostor terase, prostor za počitek in sprostitev. Enako velja za preostali del spornega zemljišča, ki je v naravi zelenica z drevesno in grmovno zazelenitvijo. Gre za zasebni, interni prostor pred predmetno stavbo, v korist tako emisijske zamejitve kot tudi prostora za počitek in igro. V tem je „namenska vezanost“ zemljišča. 11. Po 3. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 se pri ugotovitvi pripadajočega zemljišča (lahko) upošteva tudi pretekla redna raba zemljišča. Ugotovitev sodišča, da so lastniki predlagateljičine stavbe dejansko rabili, koristili, urejali in vzdrževali sporni del nepremičnine od izgradnje dalje, je pravilna. Nasprotna udeleženka tem trditvam predlagateljice ni konkretno ugovarjala (zgolj dobrovernosti takšne uporabe), sicer pa takšno dejansko stanje izhaja iz mnenja izvedenke, prav tako iz ugotovitev sodišča na podlagi ogleda na kraju samem. Iz orto foto posnetkov (iz l. 1999) je razvidno, da so tudi nekatere druge hiše v ulici oblikovane na podoben način (npr. sosednja hiša ima poleg atrija tudi dodatno zelenico).

12. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi dveh kriterijev, ki jih predvideva 43. člen ZVEtL-1 (2. in 3. točka prvega odstavka), pravilno ugotovilo, da je sporno zemljišče (v celoti) pripadajoče zemljišče k predlagateljičini stavbi.

13. Ker je bil predlog utemeljen že na zgornji podlagi, se do morebitnega priposestvovanja lastninske pravice pritožbenemu sodišču ni treba opredeljevati.

14. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na katere v povezavi s 366. členom ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z s 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku zavrnilo in sklep v izpodbijanemu delu (I. in II. točki izreka) potrdilo.

15. Nobeden od udeležencev postopka ni priglasil pritožbenih stroškov, zato je izrek o njih odpadel. 1 V nadaljevanju bo navedba katastrske občine pri zapisu parcel opuščena, saj se vse nahajajo znotraj iste katastrske občine (k.o. X). 2 VSL Sklep II Cp 1305/2022 , VSRS Sklep II Ips 118/2021. 3 VSRS Sklep II Ips 118/2021.