Jedro

Ne gre za prekoračitev obtožbe, če sodišče opis dejanja iz izreka obtožbe nadomesti z vsebinsko enakim očitkom, ki vsebuje le bolj natančen opis odnosa med obsojencem in oškodovanko.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu je bil obsojeni A.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po 3. odstavku 183. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen treh let zapora. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi okrožne državne tožilke in zagovornika obsojenega A.P. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti dne 13.6.2005 ter je bila Vrhovnemu sodišču predložena dne 6.9.2006. Zahtevo je vložil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakonika. V zahtevi je ponovil obsojenčev zagovor, da je prišlo do spolnih odnosov obsojenca s hčerko šele po njenem 15 letu, sodišče pa je v tej zvezi neutemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje B.E., Z.T. in oškodovankinega brata M.P. Poleg tega bi se po mnenju zagovornika z izvedencem psihiatrične stroke lahko ugotovilo, da je bila prištevnost obtoženca vsaj zmanjšana, če že ne bistveno zmanjšana. Zagovornik tudi ocenjuje, da je prišlo do kršitve objektivne identitete med obtožbo in sodbo, kar naj bi predstavljalo absolutno bistveno kršitev iz 9. točke 1. odstavka 371. člena v zvezi s 354. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Ta kršitev je bila storjena, ker je sodišče samo spremenilo opis dejanja iz obtožbe. Prav tako so bila pri odmeri kazni po mnenju zagovornika napačno uporabljena pravila v zvezi z odmero kazni. Ugotovljene olajševalne ter obteževalne okoliščine po oceni obrambe narekujejo izrek nižje kazni, kot mu je bila odmerjena. Iz teh razlogov je predlagal, da naj Vrhovno sodišče obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Hkrati je predlagal, naj Vrhovno sodišče do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti odloži izvršitev pravnomočne sodne odločbe.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru na zahtevo predlagal njeno zavrnitev, ker je po spremembi opisa dejanja iz izreka obtožbe očitek ostal smiselno enak, predlagani dokazi pa so bili nepotrebni.

O odgovoru vrhovnega državnega tožilca je bil obveščen obsojenčev zagovornik, odvetnik A.S., prav tako pa tudi obsojenec, ki pa mu pošiljka ni bila vročena zaradi odsotnosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojencu je sicer dana popolna možnost za izvajanje dokazov v njegovo korist, vendar morajo biti dokazi, ki jih predlaga, materialno pravno relevantni, obramba pa mora utemeljiti potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišču je glede predlaganih dokazih dovoljeno, da jih zavrne, če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč. Prav to je sodišče v tej kazenski zadevi tudi ugotovilo. V prvostopenjski sodbi je natančno razlogovalo, zakaj predlaganih prič ni bilo potrebno zaslišati. Dejansko stanje je namreč bilo z zagovorom obsojenca in izpovedbami prič, predvsem oškodovanke, dovolj natančno razčiščeno in bi zaslišanje predlaganih prič samo po nepotrebnem zavleklo kazenski postopek.

Isto velja za predlagano postavitev izvedenca psihiatrične stroke zaradi ugotavljanja prištevnosti obsojenega A.P. ob času storitve kaznivega dejanja. Sodišče ni imelo nobenega pomisleka glede obsojenčeve prištevnosti, zato je tudi ta predlog utemeljeno zavrnilo.

S ponavljanjem dokaznih predlogov v zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik torej uveljavlja zgolj nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Uveljavljena kršitev kazenskega zakona oziroma po mnenju zagovornika nepravilna pravna opredelitev po 3. odstavku 183. člena KZ predstavlja le posledico drugačne dokazne ocene, ki jo v zahtevi uveljavlja zagovornik.

Sprememba opisa dejanja iz izreka obtožbe, ki jo je napravilo prvostopenjsko sodišče, ne predstavlja prekoračitve obtožbe. Dodatek k besedilu ("saj se ga je hčerka zaradi njegove strogosti bala, on pa ni bil strog do nje") ter dodatek v opisu ("je ustregel njenim običajnim otroškim željam, če je privolila v spolne odnose z njim") ni po vsebini drugačen od očitka v obtožbi ("je izpolnjevanje njenih vsakdanjih potreb pogojeval z njeno privolitvijo v spolni odnos z njim"). Objektivna identiteta med obtožbo in sodbo je bila z modifikacijo besedila v obtožbi s strani prvostopenjskega sodišča torej v celoti ohranjena, šlo je le za bolj natančen opis odnosa med obsojencem in oškodovanko.

Kazen, ki je bila izrečena obsojencu, je v okviru predpisane kazni za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 183. člena KZ, glede primernosti višine izrečene kazni pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih obsojenčev zagovornik uveljavlja v zahtevi, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o oprostitvi plačila povprečnine temelji na določbah 98. a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.