Jedro

Ni pravne in dejanske podlage za pritožbeno stališče tožnika, po katerem naj bi bil toženec v zamudi in tožnik upravičen do zakonitih zamudnih obresti od posameznih zneskov akontacij zato, ker je vložil zahtevek pri tožencu 17.2.1992 in naj bi bil ta dolžan o njem odločiti v roku 60 dni in sicer tako, da bi moral zahtevku ugoditi, kar naj bi po pritožbenem stališču izhajalo direktno iz odločitve prvostopnega sodišča o razveljavitvi toženčevih zavrnilnih odločb z dne 7.4.1993 in 14.6.1993 ter v primernem času, torej do 30.4.1992 izplačati tožniku do tedaj zapadle zneske akontacij. Enako tudi ne, da naj bi toženec za priznane zneske akontacij za čas od 1.5.1992 dalje prihajal v zamudo vsakega zadnjega delovnega dne v mesecu za znesek akontacije za ta mesec, pri čemer se pritožba sklicuje na Sklepa o dnevih izplačevanja denarnih dajatev (Ur. list RS, št. 41/90 in št. 6/93). Za odločitev o tem delu zahtevka je bistveno vprašanje, ali je toženec prišel v zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti.

Prvostopno sodišče je pravilno zaključilo, da še ni prišel v zamudo, saj je dajatveni naslov določen in dajatev znana šele v sodnem postopku in določena s prvostopno sodbo, s katero je tožencu naložena izpolnitvena obveznost. Pravilno je torej uporabilo določbo 1. odstavka 277. člena ZOR.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku, razveljavilo odločbi toženca z dne 7.4.1993 in 14.6.1993, odločilo, da mu je toženec dolžan izplačevati akontacijo vojaške predčasne pokojnine od 1.11.1991 dalje v ustreznih mesečnih zneskih ter mu izplačati zneske za čas od 1.11.1991 do pričetka rednega izplačevanja akontacije po prvostopni sodbi. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek glede zamudnih obresti od zapadlih mesečnih zneskov akontacij in za povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu in jo zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbija le v delu, s katerim je sodišče zavrnilo zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti za priznane mesečne zneske akontacije vojaške pokojnine. Predlaga ugoditev pritožbi ter v izpodbijanem delu spremembo prvostopne sodbe.

Toženec se pritožuje zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava. Navaja razloge, zaradi katerih meni, da tožnikov status po 18.7.1991 še vedno ni dovolj dokazan.

Pritožbi nista utemeljeni.

Ni pravne in dejanske podlage za pritožbeno stališče tožnika, po katerem naj bi bil toženec v zamudi in tožnik upravičen do zakonitih zamudnih obresti od posameznih zneskov akontacij zato, ker je vložil zahtevek pri tožencu 17.2.1992 in naj bi bil ta dolžan o njem odločiti v roku 60 dni in sicer tako, da bi moral zahtevku ugoditi, kar naj bi po pritožbenem stališču izhajalo direktno iz odločitve prvostopnega sodišča o razveljavitvi toženčevih zavrnilnih odločb z dne 7.4.1993 in 14.6.1993 ter v primernem času, torej do 30.4.1992 izplačati tožniku do tedaj zapadle zneske akontacij. Enako tudi ne, da da naj bi toženec za priznane zneske akontacij za čas od 1.5.1992 dalje prihajal v zamudo vsakega zadnjega delovnega dne v mesecu za znesek akontacije za ta mesec, pri čemer se pritožba sklicuje na sklepa o dnevih izplačevanja denarnih dajatev (Ur. list RS, št. 41/90 in št. 6/93). Za odločitev o tem delu zahtevka je bistveno vprašanje, ali je toženec prišel v zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti.

Prvostopno sodišče je pravilno zaključilo, da še ni prišel v zamudo, saj je dajatveni naslov določen in dajatev znana šele v sodnem postopku in določena s prvostopno sodbo, s katero je tožencu naložena izpolnitvena obveznost. Pravilno je torej uporabilo določbo 1. odstavka 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Ker je šele s prvostopno sodbo tožencu naložena izpolnitvena obveznost nima podlage sklicevanje pritožbe na že navedene sklepa. Prav tako pa tudi ne citirano stališče v zvezi z razveljavitvijo obeh toženčevih odločb, saj jih je sodišče razveljavilo le zato, ker je zahtevku ugodilo in bo toženec dolžan izvršiti prvostopno sodbo šele potem, ko bo postala pravnomočna.

Glede pritožbe toženca se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno prvostopnega sodišča o tožnikovem statusu ter glede izpolnjevanja ostalih pogojev po Odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin, česar pritožba niti ne izpodbija. Prvostopno sodišče je, upoštevaje napotke pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa, št. Psp 285/94, pred ponovnim odločanjem izvedlo obširen dokazni postopek ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in imelo dovolj podlage za zaključek, da tožnik izpolnjuje tudi pogoj glede statusa. Sodbo je tudi temeljito obrazložilo ter se pritožbeno sodišče strinja tako z dejanskimi kot s pravnimi zaključki prvostopnega sodišča, ki jih v izogib ponavljanju ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja toženca pa poudarja naslednje.

Pritožba navaja, da je bil že v prvem postopku pri prvostonem sodišču razčiščen tožnikov status od 20.8.1991 do 30.9.1991. Po pritožbenem stališču pa naj bi bile izpovedbe zaslišanih prič in tožnika samega glede statusa od 19.7.1991 do 19.8.1991 neprepričljive. Nobena od predlaganih prič ni vedala točno izpovedati, s katerim dnem naj bi tožnik nastopil letni dopust. To pritožbeno stališče pa nima dejanske podlage. Tožnikova žena I. J. je zaslišana kot priča na obravnavi 14.12.1995 podrobno in prepričljivo izpovedala, njeno izpovedbo pa je v obrazložitev sodbe povzelo prvostopno sodišče, da je tožnik nastopil letni dopust 18.7.1991. Logično je, da si je ta datum zapomnila, saj jo je tedaj tožnik poklical po telefonu ter ji sporočil, da bo komisija odločila o dodelitvi pričakovanega stanovanja in da bo na dopustu od 18.7.1991 dalje. Tudi B. P. je, zaslišan kot priča na obravnavi dne 14.3.1996, prepričljivo izpovedal o tožnikovem delu in dopustu in o tem, da ga je nastopil nekje od 20. do 25.7.1991, lahko pa tudi 19.7.1991. Razumljivo je, da si ta priča, ki je bil načelnik oddelka za kadrovanje, ni tako točno zapomnil dneva nastopa tožnikovega dopusta, kot njegova žena, kateri je gotovo ostal v spominu zaradi dodelitve pričakovanega stanovanja.

O tem, da je tožnik dobil 18.7.1991 odobren letni dopust, je prepričljivo izpovedal tudi tožnik sam, kar je prav tako v obrazložitvi povzelo prvostopno sodišče, pritožba pa zgolj pavšalno zatrjuje, da tožnikovi izpovedbi ni moč dati vere, ne da bi navajala razloge za to.

Zaslišani tožnik je tudi po oceni pritožbenega sodišča sprejemljivo pojasnil, da je v postopku pri tožencu izpovedal, da je bil na dopustu od 20.6. do 27.7.1991, torej tudi v času agresije, zaradi bojazni, da sicer ne bi dobil pokojnine. Z zaslišanjem tožnika ter priče G. B., strokovnega delavca toženca, pa je prvostopno sodišče razčistilo tudi, da je prišlo pri protokoliranju zapisnika dne 30.11.1992 do nesporazuma med tožencem in strokovnim delavcem B. Ta je, zaslišan na obravnavi 14.12.1995 o navedenem podrobno izpovedal ter pojasnil tudi, zakaj je tožnikovo izpovedbo dne 30.11.1992 tedaj razumel, kot da je bil tožnik v času od 23.7. do 20.8.1991 v službi in da mu je tožnik, ko se je zglasil pri njemu po izdaji odločbe z dne 7.4.1993 jasno povedal, da v navedenem času ni hodil v službo, da je očitno prišlo do nesporazuma in da je hodil v službo le občasno v zvezi s preselitvijo in upokojitvijo.

Glede na vse obrazloženo je imelo tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopno sodišče dovolj podlage za zaključek glede tožnikovega statusa tudi v obdobju od 19.7.1991 do 19.8.1991. Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.