Up-71/99

Up-116/99

13. 5. 1999

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Z. T. iz M., sedaj v priporu, ki ga zastopa Z. T., odvetnik v M. na seji dne 13. maja 1999

o d l o č i l o :

1.Sodbi Vrhovnega sodišča št. I Ips 35/99 z dne 18. 2. 1999 in št. I Ips 54/99 z dne 25. 2. 1999, sklep Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 25/99 z dne 13. 1. 1999 in sklep Okrožnega sodišča v Mariboru št. Ks 4/99 z dne 8. 1. 1999 ter sklep Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 225/99 z dne 7. 4. 1999 in sklep Okrožnega sodišča v Mariboru št. Ks 128/99 z dne 18. 3. 1999 se razveljavijo.

2.Pripor zoper Z. T. se odpravi.

3.To odločbo izvrši v roku 24 ur po prejemu Okrožno sodišče v Mariboru.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo, vloženo dne 9. 3. 1999, izpodbija sklep zunajobravnavnega senata o podaljšanju pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti, sklep drugostopenjskega sodišča o zavrnitvi pritožbe zoper prvi sklep in sodbi Vrhovnega sodišča, s katerima sta bili zavrnjeni zahtevi za varstvo zakonitosti, ki sta ju vložila S. Z. in Z. T., pritožnikova zagovornika. Navaja, da so z izpodbijanimi odločbami kršeni 19. člen (varstvo osebne svobode), 20. člen (odreditev in trajanje pripora), 23. člen (pravica do sodnega varstva), 25. člen (pravica do pravnega sredstva), 27. člen (domneva nedolžnosti), 28. člen (načelo zakonitosti v kazenskem pravu) in 29. člen (pravna jamstva v kazenskem postopku) Ustave. Pritožnik predlaga, da Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodi, izpodbijane odločbe razveljavi in pripor odpravi, podrejeno pa, da ga nadomesti z enim izmed nadomestnih ukrepov.

2.Pritožnik navaja, da je izpodbijano podaljšanje pripora obrazloženo le z obsežnostjo zadeve, z utemeljenostjo suma pa naj se zunajobravnavni senat konkretno sploh ne bi ukvarjal, poleg tega pa naj bi ponovitveno nevarnost utemeljeval le z dejstvom, da je pritožnik že v postopku zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Z navedenim pritožnik smiselno zatrjuje kršitev pravice iz 19. člena Ustave. Pogojev za odreditev pripora po navedbah pritožnika zunajobravnavni senat ni konkretiziral, zato naj bi kršil 20. člen Ustave. Vrhovno sodišče pa naj bi kršilo navedeno ustavno določbo s tem, ko je sprejelo stališče, po katerem obstoja utemeljenega suma ni potrebno ugotavljati in dokazovati v vsakem pripornem sklepu, saj za to zadošča sklep o uvedbi preiskave, in ker je menilo, da za obstoj pogoja neogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi zadostuje občutno prikrajšanje državnega proračuna, torej višina utajenega davka, ki pa poleg vsega sploh še ni dokazana. Ker naj bi pri odločanju sodeloval le en sodnik, ki je po letnem razporedu dodeljen v kazenski senat, drugi pa naj bi bili sodniki civilnega oddelka, naj bi bil v pritožbenem postopku kršen drugi odstavek 23. člena Ustave. Ker pritožbeno sodišče po pritožnikovih navedbah ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, pa naj bi kršilo ustavno pravico do pritožbe. S tem, ko so ponovitveno nevarnost utemeljila z dejstvom, da je zoper obdolženca v teku še en postopek zaradi davčne zatajitve, naj bi sodišča kršila domnevo nedolžnosti po 27. členu Ustave. Pri tem pa naj bi tudi prezrla, da gre v bistvu za nadaljevano kaznivo dejanje. Sodišča naj bi kršila tudi načelo zakonitosti v kazenskem pravu. Pritožnik naj bi bil utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve (254. člen Kazenskega zakonika, Uradni list RS, št. 63/94 in 23/99 - v nadaljevanju: KZ), to pa naj bi bila po pritožnikovem mnenju blanketna norma, ki jo je treba dopolniti s kršitvami konkretnih davčnih zakonov. Ker sodišča tega niso storila, naj bi kršila načelo zakonitosti in hkrati pravico do obrambe, saj po lastnih navedbah pritožnik sploh ne ve, katere kršitve zakona o prometnem davku ga bremenijo.

3.Pritožnik tudi opozarja, da mu je bila ob hišni preiskavi odvzeta dokumentacija, ki naj bi jo policija pred izročitvijo sodišču brez njegove navzočnosti pregledovala, kar naj bi vplivalo na veljavnost dokazov. Poleg tega naj bi bilo iz izjav odgovorne osebe P. in direktorja policije razvidno, da je P. mimo policije opravljal snemanja in vpoglede v varovane prostore, sodišče pa bo po mnenju pritožnika tako pridobljene dokaze očitno uporabilo v kazenskem postopku, in to kljub temu, da je že uveljavljal njihovo ekskluzijo. Nenazadnje naj bi pritožnik tudi zbolel, tako da je v mariborski bolnišnici, kar naj bi bil tudi eden od razlogov za nadomestitev pripora s kakšnim drugim ukrepom. Svojci pritožnika naj bi bili pripravljeni dati varščino.

4.Pritožnik je dne 24. 3. 1999, dne 12. 4. 1999 in z dopolnitvijo dne 20. 4. 1999 vložil ustavno pritožbo še zoper sklep Okrožnega sodišča v Mariboru št. Ks 128/99 z dne 18. 3. 1999, s katerim je bil pripor zoper njega podaljšan, in sklep Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 225/99 z dne 7. 4. 1999, s katerim je bila zavrnjena njegova pritožba zoper prvostopni sklep. Pritožnik je predlagal obravnavo po drugem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS). Kot razlog za izjemno obravnavo navaja, da ne bo mogel zaradi zahteve po izčrpanju vseh pravnih sredstev nikoli doseči pravočasne odločitve Ustavnega sodišča, poleg tega pa meni, da je odvzem prostosti nepopravljiva posledica, posebej še, ker naj bi težko zbolel in je uspeh zdravljenja pod pritiski zelo dvomljiv.

5.Z navedenimi pripornimi sklepi naj bi mu bile povzročene enake kršitve človekovih pravic kot s sklepi, ki so med postopkom preizkusa ustavne pritožbe prenehali veljati.

6.Okrožno sodišče v Mariboru je na predlog preiskovalnega sodnika s sklepom št. Ks 4/99 z dne 8. 1. 1999 podaljšalo pripor zoper pritožnika še za dva meseca iz pripornega razloga po tretji točki drugega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 - ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave. Po mnenju senata iz dotlej zbranih podatkov v spisu izhaja, da je obdolženec utemeljeno osumljen kaznivega dejanja davčne zatajitve po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ in da se ga je lotil organizirano in velikopotezno. Pridobil naj bi si veliko premoženjsko korist, s tem pa ogrozil premoženje Republike Slovenije. Senat je ugotovil, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti še vedno podan, saj je iz spisa razvidno, da je kaznivo dejanje, ki ga je obdolženi utemeljeno osumljen, le nadaljevanje istovrstnega kaznivega dejanja, v zvezi s katerim se vodi drug preiskovalni postopek pri istem sodišču. Kljub temu, da je že bil v enem kazenskem postopku zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, naj bi obdolženi na enak način nadaljeval s to kriminalno dejavnostjo, le da je protipravna premoženjska korist, ki naj bi si jo pridobil sedaj, bistveno večja. Poleg tega iz spisa izhaja, da GEOCOM posluje naprej, zato po mnenju senata obstaja povsem konkretna in realna nevarnost, da bi obdolženec, če bi bil izpuščen na prostost, nadaljeval s tovrstno kriminalno dejavnostjo. To mu je po mnenju senata moč preprečiti le s podaljšanjem pripora, s tem pa tudi zavarovati premoženje države Slovenije, ker da za dosego tega cilja ni nobenega milejšega ukrepa in da je zato za izvedbo postopka pripor neogibno potreben ukrep.

7.Višje sodišče v Mariboru je s sklepom št. Kp 25/99 z dne 13. 1. 1999 zavrnilo pritožbo obdolženca zoper sklep o podaljšanju pripora. V sklepu navaja, da iz podatkov v spisu tudi po oceni pritožbenega sodišča izhaja obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, očitanega pritožniku. Pri tem se sklicuje na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvami napadenega sklepa o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in tudi samo ugotavlja, da obstaja realna nevarnost, da bi obdolženi, če bi bil na prostosti, nadaljeval z izvrševanjem kaznivega dejanja. V podkrepitev svoje odločitve sodišče navaja obstoj sledečih konkretnih okoliščin: dokaj hudo kaznivo dejanje, oškodovanje proračuna za vsaj 1 500 000 000 SIT, pridobljena velika premoženjska korist, nadaljevanje kriminalne dejavnosti, ki je predmet drugega kazenskega postopka, podjetje obdolženca po podatkih spisa še posluje. Nadalje pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pripor tudi neogibno potreben za potek kazenskega postopka in ga vsaj zaenkrat še ni moč nadomestiti z nobenim drugim, za obdolženca milejšim ukrepom.

8.Vrhovno sodišče je s sodbo št. I Ips 35/99 z dne 18. 2. 1999 zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik Z. T. Menilo je, da je podaljšanje pripora v skladu z Ustavo in zakonom. Pri tem je navedlo, da obstoj utemeljenega suma v zvezi s priporom sodišče posebej ugotavlja, kadar ta ni ugotovljen s pravnomočnim sklepom o preiskavi ali s pravnomočno obtožnico, sicer pa ga le preizkuša. Tak preizkus je treba posebej opraviti, če sodišče ugotovi nova dejstva in okoliščine, ki so pomembne za obstoj utemeljenega suma. Vrhovno sodišče zavrača tudi trditve, da pritožbeno sodišče ni preizkušalo pravilnosti ugotovitve obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in neizogibnosti odvzema prostosti za varnost ljudi.

9.Svojo odločitev argumentira s tem, da je realno nevarnost ponovitve pritožbeno sodišče utemeljilo z nadaljevanjem enake kriminalne dejavnosti in okoliščino, da obdolženčevo podjetje še vedno posluje. Neogibnost pripora pa je utemeljena s tem, da gre za dokaj težko kaznivo dejanje, s katerim je oškodoval proračun za vsaj 1 500 000 000 SIT. Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da pojem varnosti ljudi iz prvega odstavka 20. člena Ustave vključuje tudi varstvo premoženja posameznika ali skupnosti, pri tem pa je po mnenju sodišča varnost ljudi lahko močno ogrožena tudi z napadom na premoženje širše skupnosti oziroma države. Po mnenju Vrhovnega sodišča zato ni mogoče izključiti možnosti, da je varnost ljudi ogrožena zaradi storitve kaznivega dejanja, s katerim je občutno prikrajšan državni proračun, iz katerega država zagotavlja posamezniku uresničevanje pravic, ki mu jih daje Ustava in zakon. Je pa v tem primeru, ko je varnost ljudi ogrožena le posredno, toliko bolj pomembna presoja neizogibnosti pripora po načelu sorazmernosti. V zvezi s tem pa je po mnenju Vrhovnega sodišča treba upoštevati stopnjo intenzivnosti napada na varnost ljudi in stopnjo verjetnosti ponovitve enako težkega ali težjega kaznivega dejanja. Konkretno Vrhovno sodišče navaja, da je v obravnavanem primeru znesek, ki naj bi si ga obdolženi pridobil, visok tudi v primerjavi z višino državnega proračuna, to, da je bila zoper obdolženega pred tem že uvedena preiskava zaradi enakega kaznivega dejanja, naknadno pa je bila z novim kaznivim dejanjem pridobljena še veliko večja premoženjska korist, pa kaže na izjemno odločenost storilca, da bo nadaljeval s kriminalno dejavnostjo.

10.Vrhovno sodišče je s sodbo št. I Ips 54/99 z dne 25. 2. 1999 zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik S. Z. V obrazložitvi je med ostalim navedlo, da sodišči v izpodbijanih sklepih izrecno govorita o obstoju realne nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivega dejanja, in to nevarnost tudi utemeljujeta.

11.Okrožno sodišče v Mariboru je v sklepu št. Ks 128/99 z dne 18. 3. 1999, s katerim je podaljšalo pripor zoper pritožnika, ugotovilo, da se okoliščine, ki so utemeljevale odreditev pripora, niso v ničemer spremenile, konkretno navedlo okoliščine, relevantne za obstoj ponovitvene nevarnosti, in pretehtalo težo nekaterih spremenjenih okoliščin. Ugotavlja tudi, da pripora ni mogoče nadomestiti z nobenim drugim ukrepom, saj so vsi nadomestni ukrepi take narave, da omogočajo obtoženčevo ponovno storitev kaznivega dejanja zoper gospodarstvo. Pripor je zato po mnenju sodišča neizogibno potreben, da se zavaruje premoženje pred zlorabami pravic na področju gospodarstva.

12.Višje sodišče v Mariboru je s sklepom št. Kp 225/99 z dne 7. 4. 1999 potrdilo sklep sodišča prve stopnje in pri tem navedlo, da soglaša z ugotovitvami tega sodišča tako glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti kot z ugotovitvijo neogibnosti pripora. Obstoj ponovitvene nevarnosti je tudi samo konkretno obrazložilo, glede presoje obstoja pogoja neogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi pa se je v celoti oprlo na stališče Vrhovnega sodišča iz sodbe št. I Ips 35/99 z dne 18. 2. 1999. Presodilo je tudi relevantnost navedb v pritožbi glede poslabšanja zdravstvenega stanja pritožnika in dejstva, da so soobdolženci na prostosti.

B.

13.Senat Ustavnega sodišča je na seji dne 21. 4. 1999 sprejel v obravnavo ustavno pritožbo zoper sodbi Vrhovnega sodišča št. I Ips 35/99 z dne 18. 2. 1999 in št. I Ips 54/99 z dne 25. 2. 1999, sklep Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 25/99 z dne 13. 1. 1999 in sklep Okrožnega sodišča v Mariboru št. Ks 4/99 z dne 8. 1. 1999. Ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 225/99 z dne 7. 4. 1999 in sklep Okrožnega sodišča v Mariboru št. Ks 128/99 z dne 18. 3. 1999 pa izločil iz zadeve št. Up-71/99. Ta ustavna pritožba je bila zato vpisana kot nova ustavna pritožba pod št. Up-116/99. Ustavna pritožba, ki je bila sprejeta v obravnavo, je bila v skladu z določbo 56. člena ZUstS predložena v odgovor Vrhovnemu sodišču, Višjemu sodišču v Mariboru in Okrožnemu sodišču v Mariboru. Vrhovno sodišče na ustavno pritožbo ni odgovorilo. Višje sodišče v Mariboru je dne 5. 5. 1999 sporočilo, da sta bila za člana senata na oddelku za kazensko sodstvo določena tudi sodnika J. P. in Z. V., in priložilo fotokopijo letnega razporeda dela tega sodišča za leto 1999. Okrožno sodišče v Mariboru pa je dne 28. 4. 1999 sporočilo, da je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa z dne 8. 1. 1999 razvidno, iz katerih razlogov je bil pripor zoper pritožnika podaljšan.

14.Ustavno sodišče je ob odločanju o ustavni pritožbi št. Up- 71/99 na podlagi drugega odstavka 51. člena ZUstS sprejelo v obravnavo tudi ustavno pritožbo št. Up-116/99. Ugotovilo je namreč, da je že v zvezi z izpodbijanimi akti, glede katerih je izpolnjena predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev, podana zatrjevana kršitev človekove pravice iz 19. člena Ustave, torej je podana tudi glede vsebinsko enakih izpodbijanih sklepov, v zvezi s katerimi še ni bilo odločeno o vloženem izrednem pravnem sredstvu. Z nadaljnjim izvrševanjem pripora bi za pritožnika nastale tudi nepopravljive posledice, zato sta izpolnjena zakonska pogoja za predčasno obravnavanje ustavne pritožbe pod št. Up-116/99. Ker gre za poseg v osebno svobodo, je Ustavno sodišče takoj po sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo nadaljevalo z odločanjem o zadevi. Za takšen postopek se je lahko odločilo tudi zato, ker je bila v okviru postopka, izvedenega v zadevi št. Up-71/99, tako Višjemu sodišču v Mariboru kot Okrožnemu sodišču v Mariboru že dana možnost odgovora na po vsebini enako ustavno pritožbo.

15.Ustavnemu sodišču so bile predložene kopije ustreznih listin iz spisa Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 71/99.

16.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi.

Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 72/98 in 6/99 - v nadaljevanju: ZKP) je do uveljavitve sprememb in dopolnitev zakona (Uradni list RS, št. 72/98 - v nadaljevanju: ZKP-A) dne 23. 1. 1999 v 3. točki drugega odstavka 201. člena določal, da se sme pripor odrediti, če posebne okoliščine opravičujejo bojazen, da bo oseba ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila dejanje, s katerim grozi. O ustavnosti citirane zakonske določbe je Ustavno sodišče odločilo z odločbo št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40). V tej odločbi je Ustavno sodišče tudi natančno opredelilo pogoje in kriterije, ki jih morajo sodišča ugotoviti in presoditi, kadar z odreditvijo ali podaljšanjem pripora odločajo o posegu v osebno svobodo posameznika. Po teh kriterijih presoja ravnanje sodišč splošne pristojnosti pri odločanju o priporu pred uveljavitvijo novele ZKP, ki je na novo uredila ukrepe za odpravo ponovitvene nevarnosti, tudi Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo, zato se nanje v celoti sklicuje tudi v tej zadevi.

17.Po stališču Ustavnega sodišča je sodišče dolžno vselej, ko odloča o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti, (1) ugotoviti in navesti tiste konkretne okoliščine, iz katerih je možno napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje, (2) napraviti obrazložen sklep o tem, ali bi bila zaradi nevarnosti ponovitve določenega kaznivega dejanja lahko ogrožena varnost ljudi in (3) napraviti obrazložen sklep, ali je varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve določenega kaznivega dejanja ogrožena do te mere, da bi to odtehtalo poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode (tako npr. že v odločbah št. Up-74/95, št. Up-75/95 in št. Up-57/95, vse z dne 7. 7. 1995; OdlUS IV, 131, 132 in 133). Ustavno sodišče je sprejelo tudi stališče, da mora sodišče pri vsakem odločanju o priporu presoditi morebitne nove okoliščine, ki se pojavijo med postopkom na strani obdolženca.

18.Sodišča so v izpodbijanih odločbah izčrpno argumentirala nevarnost, da bi pritožnik na prostosti kazniva dejanja ponavljal in pri tem navedla konkretne okoliščine, ki so jih povezala s položajem pritožnika. V presojo tega sklepanja se Ustavnemu sodišču ni bilo treba spuščati, ker je ugotovilo, da tudi ob morebiti izkazani ponovitveni nevarnosti očitanega kaznivega dejanja nista podana preostala dva pogoja iz prejšnje točke obrazložitve.

19.Pri presoji tega, ali so sodišča napravila obrazložen sklep o tem, ali bi bila zaradi nevarnosti ponovitve določenega kaznivega dejanja lahko ogrožena varnost ljudi, je Ustavno sodišče izhajalo iz stališč, ki jih je že sprejelo pri odločanju v nekaterih drugih pripornih zadevah. Tako je že v odločbi št. Up-75/95 navedlo, da iz vsebine pojma "neogibno potrebno (...) za varnost ljudi" iz 20. člena Ustave ni mogoče vnaprej izključiti premoženjskih deliktov, češ da z njimi varnost ljudi sploh ne more biti ogrožena. Preozka interpretacija pojma "varnost ljudi" iz 20. člena Ustave bi neposredno lahko povzročila preozko interpretacijo pojma "varnost vsakogar" iz 34. člena Ustave, kjer ta pojem ni več element norme, ki pravico omejuje, ampak element norme, ki pravico zagotavlja. V isti odločbi pa je Ustavno sodišče še poudarilo, da nevarnost ponavljanja premoženjskih deliktov praviloma ne bo mogla odtehtati posega v osebno svobodo, če ne bo šlo za težje delikte z elementi nasilja ali drugačnega poseganja v najpomembnejše ustavno varovane dobrine drugih ljudi. Pri abstraktni presoji pripornega razloga ponovitvene navarnosti (odločba št. U-I- 18/93) je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da se ustavna sintagma "varnost ljudi" ne nanaša samo na neposredno ogrožanje življenja in telesa posameznika. Življenje in telo sta sicer v najožjem koncentričnem krogu človekove zasebnosti, vendar je varnost ljudi lahko ogrožena tudi z napadom na tiste objekte kazenskopravnega varstva, ki ščitijo druge, širše kroge njegove zasebnosti in varnosti. Tu npr. ni govor samo o roparski tatvini kot kombiniranem napadu na premoženje in telo, ampak o takem dejanju, pri katerem je objekt varstva posameznik, človekove pravice ali temeljne svoboščine ali zdravje ljudi. O varnosti ljudi bi bilo najbrž težko govoriti, če bi jim država v praksi zagotavljala le varnost pred napadi na življenje in telo, ne pa tudi varnosti pred napadi na druge objekte kazenskopravnega varstva. V odločbi št. Up-154/95 z dne 11. 4. 1996 (OdlUS V, 67) pa je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da je potrebno pri presoji upoštevati, da premoženje lahko predstavlja eksistenčno podlago človeka. Ali je s storitvijo premoženjskega delikta ogrožena eksistenčna podlaga ljudi, pa je možno presojati glede na obseg prizadetosti te pravice, kot sta vrednost in pomembnost stvari, pa tudi glede na način storitve. Treba je namreč upoštevati, da gre pri predmetih kaznivega dejanja lahko za takšne stvari, na katerih uporabo se navezujejo na primer možnost opravljanja poklicnega dela in s tem preživljanja ljudi ter način njihovega življenja.

20.Iz navedenih stališč je razvidno, da je Ustavno sodišče že v dosedanjih odločitvah večkrat razlagalo ustavni pojem "varnost ljudi", pri čemer je šla razlaga od najbolj očitnega ogrožanja varnosti ljudi z napadom na življenje in telo pa vse do ogrožanja posameznikovega premoženja, če so bile izkazane določene specifične okoliščine, ki so takšno razlago določbe prvega odstavka 20. člena Ustave dopuščale. V vseh primerih pa je šlo za verjetnost neposrednega ogrožanja varnosti ljudi. Že sklepanje o obstoju ponovitvene nevarnosti izhaja iz tega, da ne obstoji gotovost, ampak le določena stopnja verjetnosti, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, in prav tako le določena stopnja verjetnosti, da bo kaznivo dejanje ponovljeno. Če bi pri tem zadoščala še verjetnost zgolj posrednega ogrožanja varnosti ljudi, bi bila takšna razlaga prvega odstavka 20. člena Ustave v nasprotju z zahtevo po restriktivni razlagi Ustave, ki je na mestu vselej, kadar gre za omejevanje ali poseg v človekove pravice ali temeljne svoboščine.

21.Glede na navedeno ni mogoče pritrditi razlagi Vrhovnega sodišča, po kateri zadošča za poseg v ustavno pravico do osebne svobode že posredno ogrožanje varnosti ljudi, če gre za visok znesek morebitnega oškodovanja državnega proračuna. Takšna razlaga je glede na razloge iz prejšnje točke te obrazložitve v neskladju s prvim odstavkom 20. člena Ustave. Kaznivo dejanje davčne zatajitve je kaznivo dejanje na škodo državnega proračuna, zato storitev takšnega kaznivega dejanja ne predstavlja neposrednega ogrožanja varnosti ljudi. Preskok z "ogrožanja" državnega proračuna na ogrožanje varnosti ljudi bi pomenil ekstenzivno razlago dovoljenosti poseganja v ustavno pravico, kar bi bilo še toliko bolj nedopustno, ko gre za poseganje v osebno svobodo, ki je ena od najpomembnejših človekovih pravic. Kot je razvidno iz izpodbijanih sodnih odločb, višino domnevno utajenega davka sodišča navajajo kot odločujočo okoliščino pri presoji, ali gre v konkretnem primeru za ogrožanje varnosti ljudi. Zato je treba v zvezi s tem ugotoviti, da zgolj višina zneska utajenega davka ne more imeti vpliva na ugotovitev, ali bi bila zaradi nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja davčne zatajitve lahko neposredno ogrožena varnost ljudi, ki bi ob obstoju drugih okoliščin odtehtala poseg v osebno svobodo že v času trajanja kazenskega postopka.

22.Država v proračunu sicer namenja sredstva za uresničevanje pravic, ki jih posamezniku zagotavljata Ustava in zakon. Vendar ima na razpolago tudi ustrezne mehanizme nadzora nad izvajanjem dejavnosti, ki so podlaga za davčne obveznosti, ugotavljanjem teh obveznosti, preprečevanjem zlorab ter nad odmero in izterjavo davčnih obveznosti posameznikov, s pomočjo katerih mora poskrbeti za predvideno zagotovitev dohodkov proračuna in s tem za izpolnjevanje obveznosti do svojih državljanov. Morebitna neuspešnost pri izvajanju teh ukrepov pa ne more biti razlog za poseg v osebno svobodo, čeprav obstaja utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje davčne zatajitve. Še posebej je to očitno v obravnavanem primeru, ko je bil zoper pritožnika enkrat že sprožen postopek zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, kljub temu pa naj bi mu uspelo ponovno, na enak način oškodovati proračun za res velik znesek. Zato v tem primeru tudi ni izpolnjen ustavni pogoj neogibnosti pripora, saj presoja na podlagi načela sorazmernosti pokaže, da ima država na razpolago druga sredstva, s katerimi lahko v posameznem primeru prepreči ponovitev takega kaznivega dejanja.

23.S kaznivim dejanjem davčne zatajitve, glede katerega sodišča v izpodbijanih sodnih odločbah sicer ugotavljajo obstoj ponovitvene nevarnosti, torej ne more biti neposredno ogrožena varnost ljudi, zato pripor tudi ni neogibno potrebno sredstvo, s katerim se obdolženemu kaznivega dejanja davčne zatajitve prepreči ponovitev takega kaznivega dejanja. Ker torej niso izpolnjeni ustavni pogoji za odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti, v konkretnem primeru ni mogoče dovoliti posega v pritožnikovo osebno svobodo z odreditvijo pripora iz tega pripornega razloga. Dejstvo, da je bil izpodbijani sklep, s katerim je bil pritožniku pripor podaljšan še pred vložitvijo obtožnice, izdan pred uveljavitvijo ZKP-A, sklep, s katerim mu je bil pripor podaljšan po vložitvi obtožnice, pa že po uveljavitvi novele, na navedeno presojo ni imelo vpliva.

24.Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da je bila z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršena pritožnikova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Ustavno sodišče je, ob uporabi prvega odstavka 59. člena ZUstS, izpodbijane sodne odločbe razveljavilo in hkrati pripor zoper pritožnika odpravilo. Izvršitev te odločbe je na podlagi drugega odstavka 60. člena ZUstS naložilo Okrožnemu sodišču v Mariboru.

25.Ker je bilo treba izpodbijane sklepe razveljaviti že zaradi navedene kršitve, se Ustavno sodišče ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev.

C.

26.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi drugega odstavka 51. člena, prvega odstavka 59. člena in 60. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Lojze Ude, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam - Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k : Franc Testen