Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za telesne bolečine ter duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in za strah.

Izrek

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: " Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu in v izreku o pravdnih stroških spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka Z. M. je dolžna plačati tožeči stranki M. Č. še nadaljnjo odškodnino v znesku 500.000,00 SIT (petsto tisoč tolarjev) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje in ji povrniti pravdne stroške v višini 19.844,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem nespremenjenem zavrnilnem delu." V ostalem delu se revizija tožene stranke zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožeča stranka je od sodišča prve stopnje zahtevala naj odloči, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 6.350.000,00 SIT in sicer za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3.000.000,00 SIT, za telesne bolečine 2.000.000,00 SIT in za strah 1.200.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je njenemu tožbenemu zahtevku ugodilo do višine 2.300.000,00 SIT, v preostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi sodišča prve stopnje se je pritožila tožeča stranka.

Sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožeči stranki prisodilo še nadaljnjo odškodnino v znesku 1.800.000,00 SIT. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je prisodilo 1.800.0000 SIT, za telesne bolečine 1.500.000,00 SIT in za strah 800.000,00 SIT.

Proti odločbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo višjega sodišča razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Tožena stranka meni, da sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo namena odškodnine, da dobi tožnica primerno denarno satisfakcijo. Pri tem mora le-ta ohranjati sistem vrednot obstoječe družbe. Merila morajo biti odvisna od narave in obsega nematerialne škode. Po mnenju tožene stranke je sodišče druge stopnje odškodnino odmerilo v previsokem znesku. Tožena stranka kot primerno odmero odškodnine predlaga 2.300.000,00 SIT (za fizične bolečine 650.000 SIT, za strah 300.000,00 SIT in za zmanjšanje življenskih aktivnosti 1.350.000,00 SIT) namesto priznane odškodnine 4.168.415,00 SIT.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Tožena stranka v reviziji ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP, preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Tožena stranka utemeljeno meni, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določbo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in je glede na stopnjo tožničinih telesnih in duševnih bolečin in strahu ter njihovo trajanje prisodilo previsoko denarno odškodnino. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo dejansko stanje glede vrste poškodbe, obsega, trajanja in intenzitete bolečin, strahu in posledic poškodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica trpela hude trajne bolečine šestnajst dni in občasne hude sedem dni, lahke bolečine so trajale trideset dni, občasne lahke pa se še sedaj pojavljajo ob spremembi vremena in preutrujenosti mišičevja. Tožnica je štiri mesece nosila steznik, kar je bilo neudobno in ji je preprečevalo sklanjanje in opravljanje higiene trupa, sama nošnja steznika pa je bila skrajno neudobna. Tožnica je bila šestinštirideset dni hospitalizirana, deset dni ni mogla vstati iz postelje in je ta čas opravljala fiziološke potrebe in osebno higieno v postelji s pomočjo negovalnega osebja in ob prisotnosti drugih bolnikov. Sedem mesecev je hodila z bergljami, tri mesece je izvajala fizikalno terapijo doma, v zdravstvenem domu in v bolnici. Enajstkrat je bila pri kontrolnih pregledih. Tožnica je bila do končanega diagnostičnega postopka v strahu, da ima hujše notranje, na zunaj neopazne poškodbe hrbtenice, kasneje pa jo je bilo strah za izid zdravljenja v smislu gibalne rehabilitacije. Tožnica ne more več voziti kolesa, prikrajšana je pri drugih izven-delovnih aktivnostih, kar še bolj občuti, ker živi z osemdeset let staro materjo, kateri je bila do škodnega dogodka v pomoč z delom in zaslužkom, sedaj pa ji je v breme.

Sodišče druge stopnje je menilo, da sodišče prve stopnje nekaterim okoliščinam, ki vplivajo na višino odškodnine, ni dalo ustrezne teže in je zato tožnici prisodilo prenizko odškodnino. Sodišče druge stopnje ima prav, ko posebej poudarja posamezne okoliščine, ki res opravičujejo višjo odškodnino, kot jo je tožnici prisodilo sodišče prve stopnje. Drugi odstavek 200. člena ZOR določa, da sodišče pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Enako velja glede odškodnine za gotovo bodočo nepremoženjsko škodo po 203. členu ZOR. Sodišče mora, ko odloča o višini odškodnine, upoštevati tudi okvire, ki jih je začrtala sodna praksa in skušajo ohranjati pravična razmerja med škodami določenega obsega in odškodninami zanjo.

Revizijsko sodišče je to upoštevalo in ocenilo, da je bila tožnici priznana nekoliko previsoka odškodnina. Revizijsko sodišče je upoštevalo tehtne razloge sodišč prve in druge stopnje in odločilo, da je pravična denarna odškodnina po 200. in 203. členu ZOR: za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti odškodnina v višini 1.500.000,00 SIT (en miljon petsto tisoč tolarjev) za telesne bolečine v višini 1.000.000,00 SIT (en milijon tolarjev) in za strah 300.000,00 SIT (tristo tisoč tolarjev), skupaj 2.800.000,00 SIT (dva milijona osemsto tisoč tolarjev). V skladu z navedenimi razlogi je revizijsko sodišče na podlagi 1. odstavka 395. člena ZPP delno spremenilo sodbo sodišča druge stopnje in obveznost tožene stranke znižalo na 2.800.000 SIT z zamudnimi obrestmi, zaradi česar je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno še glede 1.300.000,00 SIT in v tem nadaljnem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče je spremenilo odločitev v glavni stvari tako, da se je spremenil uspeh pravdnih strank v postopku. Zato je moralo spremeniti tudi odločbo sodišča druge stopnje o stroških postopka. Prvostopno sodišče je stroške tožeče stranke odmerilo na 392.070,40 SIT, tožene stranke pa na 284.750,00 SIT. Pravdni stranki se proti odločitvi o stroških sodišča prve stopnje nista pritožili, nadaljnih pravdnih stroškov pa nista priglasili. Glede na spremenjeno odločitev je tožnica uspela v sporu s 45%, tožena stranka pa s 55%. Zato mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 45% njenih stroškov, to je 176.431,50 SIT, tožeča stranka pa toženi stranki 55% njenih stroškov, to je 156.587,50 SIT. Po medsebojnem pobotanju se izkaže, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 19.844,00 SIT.