Jedro

Kadar se dolžnik sklicuje na zastaranje na podlagi dejstev, ki so bila pravočasno navedena v smislu 286. člena ZPP, ne navaja nobenega novega dejstva, pač pa uveljavlja materialnopravni ugovor, za katerega ne velja sistem prekluzij. In to ne glede na to, ali je posamezna dejstva navedla tožena stranka, ki se na zastaranje sklicuje ali tožeča stranka.

Po določbi 43. člena ZPPSL upniki prijavijo terjatve, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave. Terjatev, vezana na odložni pogoj nastane z dnem, ko se odložni pogoj izpolni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 2478 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

A Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 1.357.831,48 eurov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2005 do plačila, v presežku, za 350.253,07 eurov z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zahtevek zavrnilo.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo sta se, vsaka v delu, kjer ni uspela, pritožili obe pravdni stranki. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo v zavrnilnem delu razveljavilo, pritožbi tožene stranke pa je ugodilo le delno in sodbo v ugodilnem delu razveljavilo glede zneska 282.548,27 eurov.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje v delu, kjer je bila njena pritožba zavrnjena (to je za znesek 1.075.283,21 eurov) je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

4. Nad toženo stranko je bil dne 11. 3. 2009 začet stečajni postopek – zaradi česar je bil s tem dnem skladno z določbo 4. točke prvega odstavka 205. člena ZPP postopek prekinjen. Pred prekinitvijo so bila opravljena vsa procesna dejanja, zato je revizijsko sodišče lahko izdalo to sodbo (smiselna uporaba drugega odstavka 207. člena ZPP).

5. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

6. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila. Predlaga, naj jo sodišče zavrne.

Ugotovljeno dejansko stanje

7. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: tožeča stranka je z dnem 1. 7. 1997 na podlagi sklepa delavskega sveta tedanje družbe P. p. o. začela opravljati vse dejavnosti, ki jih je dotlej opravljalo P. p. o., razen dejavnosti, ki so bile povezane z igrami na srečo – te je še naprej opravljalo P. p. o.; tožena stranka je pravna naslednica družbe P. p. o.; opravljena je bila delitvena bilanca po stanju na dan 30. 6. 1997, pravdni stranki sta dne 2. 9. 1997 pred notarjem podpisali Pogodbo o prevzemu obveznosti SV 388/97 (pogodba), v kateri sta se med drugim dogovorili, da tožeča stranka prevzame vse obveznosti, terjatve in pravice P. p. o., ki izvirajo iz obdobja od 1. 1. 1993 do 30. 6. 1997 ter tudi pozneje ugotovljene in pozneje nastale obveznosti, terjatve in pravice, ki niso izkazane v delitveni bilanci, če izvirajo iz prevzetih bilančnih ter izvenbilančnih sredstev in še, da tožeča stranka prevzema vse obveznosti in pridobi vse terjatve in pravice P. p. o., nastale pri opravljanju dejavnosti, razen tistih, ki izvirajo iz opravljanja dejavnosti iger na srečo; dne 20. 1. 1998 sta pravdni stranki pred notarjem sklenili še Dopolnitev k pogodbi o prevzemu obveznosti SV 37/98 (dodatek k pogodbi), v kateri sta se med drugim dogovorili, da bodo prilivi, ki pripadajo tožeči stranki, vključno z refundacijo preplačila akontacije davka iz dobička pravnih oseb P. p. o. za leto 1997 tudi v bodoče prispevali v plačilo na dotedanji račun P. p. o. oziroma sedaj C. d. d. V dodatku k pogodbi sta se nadalje dogovorili, da tožeča stranka posluje z novim žiro računom, tožena stranka pa še naprej uporablja žiro račun P. p. o., ki se ne zapre, tožena stranka pa da mora obveščati tožečo o vseh prilivih na ta žiro račun; tožena stranka je vodila upravni postopek, v katerem je zahtevala od Davčne uprave Republike Slovenije (DURS) vrnitev preveč plačane akontacije davka od dobička pravnih oseb P. p. o. za leto 1997, in na podlagi odločbe DURS z dne 22. 7. 2005 prejela nakazilo v skupni višini 1.357.831,48 eurov ter o tem z dopisom dne 24. 8. 2005 obvestila tožečo stranko; tožena stranka je v pripravljalni vlogi dne 5. 3. 2008, potem ko sta bila že opravljena dva naroka za glavno obravnavo, ugovarjala zastaranje tožbene terjatve; dne 4. 7. 2003 je tožena stranka vložila predlog za začetek postopka prisilne poravnave, ta pa je bila izglasovana 28. 5. 2004, in sicer med drugim tako, da se vse morebitne obveznosti, ki v času uvedbe postopka še niso bile znane, poplačajo v enem letu v višini 20%.

B

Revizijske navedbe

8. Obe sodišči naj bi zmotno uporabili materialno pravo, ko sta šteli, da je bila do vrnitve preveč plačanega davka od dobička pravnih oseb upravičena tožeča stranka. Da to ni bila terjatev tožeče stranke, naj bi izhajalo iz tega, da ni ona, pač pa je tožena stranka vodila postopek za vračilo tega davka.

9. Pravno zmotno naj bi bilo stališče drugostopenjskega sodišča, da je bila tožena stranka prekludirana z ugovorom zastaranja. Revidentka zatrjuje, da je vsa dejstva, ki vzpostavljajo dejanski stan zastaranja, navedla pred koncem prvega naroka za glavno obravnavo, pozneje – še vedno pa v postopku na prvi stopnji, je postavila le ugovor zastaranja.

10. Za odgovor na vprašanje, kdaj je začelo teči zastaranje, naj bi bilo odločilno, kdaj bi lahko tožeča stranka sprožila postopek za vrnitev davka pri DURS – to pa je bilo z dnem, ko je bil davek plačan.

11. Pravno zmotno naj bi bilo tudi stališče, da sporna terjatev ni prizadeta s pogoji sklenjene in potrjene prisilne poravnave. Materialnopravno zmotno naj bi bilo tako stališče, da v trenutku začetka postopka prisilne poravnave terjatev tožeče stranke še ni obstajala, kot tudi stališče, da so dolgovana denarna sredstva predstavljala del premoženja tožeče stranke.

12. Sodišči naj bi tudi ne utemeljili, zakaj tožeča stranka upravičeno zahteva izplačilo celotnega zneska vrnjenega davka, ob tem ko sama priznava, da je njen delež v prihodkih skupne družbe P. p. o. znašal le 95%.

C

Presoja utemeljenosti revizije Glede aktivne legitimacije

13. Očitek, da sporni znesek ne predstavlja terjatve tožeče stranke, ker ni ona, pač pa je tožena stranka vodila postopek za vračilo preveč plačanega davka od dobička pravnih oseb, ni utemeljen. Tožeča stranka kot pravna naslednica P. p. o. je bila upravičeni subjekt v javnopravnem razmerju, ki je bilo predmet postopka za vračilo davka. Iz pogodbe in dodatka, ki sta urejala razmerja med pravdnima strankama, pa izhaja, da je tožena stranka terjala vrnitev davka za račun tožeče stranke in je torej ta lahko terjala toženo stranko, naj ji plača, kar je prejela iz naslova vrnjenega davka.

Glede prekluzije ugovora zastaranja

14. Vrhovno sodišče se je že nekajkrat izreklo glede vprašanja, kako določba 286. člena ZPP (prekluzija) vpliva na položaj dolžnika (tožene stranke), ki uveljavlja ugovor zastaranja tožbene terjatve. V zadevi II Ips 121/2006 je izreklo, da „kadar se dolžnik sklicuje na zastaranje na podlagi dejstev, ki so bila pravočasno navedena v smislu 286. člena ZPP, ne navaja nobenega novega dejstva, pač pa uveljavlja materialnopravni ugovor, za katerega ne velja sistem prekluzij ...“, v zadevi VIII Ips 174/2009 pa je izrazilo isto misel tako, da „določba 286. člena ZPP v povezavi z ugovorom zastaranja, ki je materialnopravni ugovor, pomeni, da je ugovor zastaranja sicer mogoče podati tudi po koncu prvega naroka za glavno obravnavo, vendar le v primeru, če so že navedena dejstva, na podlagi katerih je mogoč pravni zaključek o zastaranju obveznosti“.

15. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi ni opredelilo do toženčevega ugovora, da je tožbena terjatev zastarana. Sodišče druge stopnje je pritrdilo pritožbenemu očitku, da so bile s tem kršene določbe ZPP, napako sodišča prve stopnje pa je skušalo popraviti tako, da je samo utemeljilo, zakaj ugovora ni bilo mogoče upoštevati. Štelo je, da je bila tožena stranka z ugovorom zastaranja prekludirana, češ da ga ni pravočasno (pred koncem prvega naroka za glavno obravnavo) podprla z ustreznimi navedbami in dokazi, povezanimi „z ugotavljanjem tako začetka kot morebitnega pretrganja in prekinitve zastaranja“. Takšna utemeljitev upošteva pravno stališče, opisano v prejšnji točki te obrazložitve.

16. Revizijska navedba, da sta sodišči pri tem, ko nista upoštevali (pozneje) danega ugovora zastaranja, zmotno presodili, da navedbe in dokazi, ki so bili dani oziroma ponujeni že na prvem naroku za glavno obravnavo, ne omogočajo pravnega zaključka o zastaranju obveznosti, pomeni očitek o zmotni uporabi pravila o prekluziji – torej o kršitvi določb pravdnega postopka. Domnevno napačno presojo, da je bila tožena stranka z ugovorom prekludirana, je napravilo sodišče druge stopnje. Ker bi zmotna uporaba pravila o prekluziji lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, je moralo revizijsko sodišče presoditi utemeljenost tega očitka (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

17. Pritožbeno sodišče ni utemeljilo, katera so tista relevantna dejstva, ki bi jih bila morala tožena stranka navesti in zanje ponuditi dokaze že pred koncem prvega naroka za glavno obravnavo, da bi s poznejšim ugovorom zastaranja ne bila prekludirana. Iz obrazložitve drugostopenjske sodbe bi se dalo razumeti, da je pri odločanju o prekluziji ugovora sodišče preverjalo le pravočasnost navedb tožene stranke, ne pa tudi, ali morda (pravočasne) navedbe tožeče stranke dajejo zadostno podlago za vsebinsko presojo njegove utemeljenosti. Prvi odstavek 7. člena ZPP določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo. V teoriji in sodni praksi je enotno sprejeto stališče, da dejansko podlago za odločanje predstavljajo vse relevantne navedbe obeh strank – ne glede na to, ali podpirajo tezo stranke, ki je navedbo dala ali morda tezo nasprotne stranke. Takšno stališče nenazadnje izhaja tudi iz obrazložitev odločb Vrhovnega sodišča, navedenih v 13. točki te obrazložitve. Treba je biti pozoren na brezosebni način ubeseditve: „... na podlagi dejstev, ki so bila navedena ...“ in „...če so že navedena dejstva ...“.

18. Po določbi 361. člena ZOR začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Tožbena terjatev temelji na dogovoru pravdnih strank, doseženem v pogodbi o prevzemu obveznosti ter njenem dodatku, da tožeča stranka prevzame vse terjatve P. p. o. razen tistih, ki izvirajo iz opravljanja dejavnosti posebnih iger na srečo, nadalje, da se bodo sredstva prilivov iz dotedanjega poslovanja P. p. o. razporejala v skladu s tem dogovorom in pa dogovora, da bodo prilivi, ki pripadajo tožeči stranki, vključno z refundacijo preplačila davka iz dobička pravnih oseb P. p. o. za leto 1997, tudi v bodoče dospevali na žiro račun tožene stranke. Tožeča stranka je torej pridobila pravico terjati „razporeditev“ spornega zneska z dnem, ko so bila sredstva preveč plačanega davka vrnjena na račun tožene stranke. V tožbi je navedba, ki je tožena stranka ni prerekala, da je bil sporni znesek nakazan na račun tožene stranke na podlagi odločbe davčnega organa z dne 22. 7. 2005, tožena stranka pa da je o tem obvestila tožečo z dopisom dne 24. 8. 2005. Že iz navedb v tožbi torej izhaja s stališča zastaranja materialnopravno relevantno dejstvo, da tožeča stranka ni mogla imeti pravice terjati izpolnitev prej kot 22. 7. 2005. To pa je vse, kar je treba navesti, da sodišče lahko presodi o utemeljenosti ugovora zastaranja. Tožena stranka glede ugovora zastaranja torej ni bila prekludirana.

19. Materialnopravna presoja pravočasnega in dovolj substanciranega ugovora zastaranja pa pokaže, da tožbena terjatev v času vložitve tožbe ni bila zastarana. Tožba je bila namreč vložena 9. 12. 2005, to je pred iztekom triletnega zastaralnega roka. Zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka - zmotna presoja o prekluziji ugovora zastaranja – torej ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Glede učinka prisilne poravnave.

20. Po določbi 43. člena ZPPSL upniki prijavijo terjatve, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave. Samo na te terjatve tudi sežejo učinki sklenjene in potrjene prisilne poravnave. Sporna terjatev tožeče stranke izvira iz Pogodbe o prevzemu obveznosti, sklenjene v obliki notarskega zapisa dne 8. 9. 1997 in dopolnitve k tej pogodbi, ravno tako sklenjene v obliki notarskega zapisa dne 20. 1. 1998. Terjatev je bila vezana na odložni pogoj (da bo tožena stranka uspela izterjati vrnitev preveč plačanega davka). Odložni pogoj (vrnitev preveč plačanega davka) se do dne začetka prisilne poravnave (dne 4. 7. 2003) ni izpolnil. Glede na navedeno sporna terjatev do začetka postopka prisilne poravnave ni nastala in se sklenjena prisilna poravnava nanjo ne nanaša. Glede očitka o deležu na preplačilu davka

21. Tudi očitek, da sodišči nista utemeljili, zakaj tožeča stranka upravičeno zahteva izplačilo celotnega zneska vrnjenega davka, ob tem ko sama priznava, da je njen delež v prihodkih skupne družbe P. p. o. znašal le 95%, ni utemeljen. Tožeča stranka je zahtevek opirala na pogodbo in dodatek k pogodbi. Tam ni govora o tem, da bi od vrnjenega davka na dobiček tožeči stranki pripadal samo del. Tudi tožena stranka v postopku ni ponujala takšne razlage relevantnih določb pogodbe in dodatka.

22. Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena. Ker tudi ni našlo napak pri uporabi materialnega prava, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

23. Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Znesek 2478 eurov predstavlja stroške, ki jih je imela tožeča stranka z zastopanjem pri vložitvi odgovora na revizijo, odmerjene skladno z odvetniško tarifo. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).