Jedro

Razveljavitev določb ZEKom-1 na zakonitost podatkov, ki so bili na podlagi 149.b člena ZKP pridobljeni pred 18. 7. 2014, ne vpliva, niti ne pomeni, da so bili tudi vsi konkretni ukrepi, odrejeni na podlagi razveljavljenega predpisa, v neskladju s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami.

Izrek

Pritožba zagovornikov obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlog zagovornikov obtoženega A. A. za izločitev izpisov telefonskega prometa na telefonskih številkah 000, 000, 000 in 000, pridobljenih na podlagi odredb Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pp 8/2013 z dne 13. 5. 2013 in z dne 27. 5. 2013 ter posledično vseh dokazov in podatkov, ki so bili pridobljeni na podlagi tako pridobljenih dokazov, zavrne kot neutemeljen.

2. Zoper navedeni sklep so obtoženčevi zagovorniki vložili pritožbo zaradi kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagali, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi zahtevi za izločitev nedovoljenih dokazov oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po proučitvi razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni prvostopenjskega sodišča, da odločba opr. št. U-65-13 z dne 3. 7. 2014, s katero je Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) razveljavilo določbe od 162. člena do 169. člena Zakona o elektronskih komunikacijah-1 (v nadaljevanju ZEKom-1), na zakonitost podatkov, ki so bili, na podlagi prvega odstavka 149.b člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), pridobljeni pred 18. 7. 2014, ko je bila citirana odločba objavljena, ne vpliva. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da Ustavno sodišče, kljub določeni vsebinski povezanosti med razveljavljenimi določbami ZEKom-1 (ki so določale obvezno hrambo prometnih podatkov) in določbo 149.b člena ZKP (ki ureja prikrito pridobivanje prometnih podatkov in pridobivanje osebnih podatkov o naročniku), v določbo 149.b člena ZKP ni posegalo. Nadalje je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno izpostavilo, da je Ustavno sodišče, z namenom preprečitve nadaljnjih nesorazmernih posegov v pravico do varstva osebnih podatkov po 38. členu Ustave RS (iz razloga vnaprejšnjega in selektivnega zbiranja podatkov), takojšnje uničenje hranjenih podatkov odredilo le operaterjem, ni pa poseglo oziroma odredilo izbrisa tistih prometnih podatkov, ki so jih organi pregona oziroma sodišča na podlagi prvega odstavka 149.b člena ZKP pridobili že pred 18. 7. 2014. Ustavno sodišče pa tudi ni razveljavilo določbe prvega odstavka 154. člena ZKP, ki določa da sodišče podatke, ki so bili pridobljeni po prvem odstavku 149.b člena ZKP, hrani dokler se hrani kazenski spis oziroma do njihovega uničenja.

6. Upoštevaje razloge razveljavitve zakonske podlage, ki je določala obvezno hrambo podatkov o prometu v javnem komunikacijskem omrežju in po ugotovitvah Ustavnega sodišča omogočala preventivno in neselektivno hrambo prometnih podatkov vseh državljanov (ne da bi bila hramba omejena na določeno časovno obdobje, geografsko območje, ali krog oseb, ki bi lahko bile v določeni zvezi z namenom, ki ga ukrep zasleduje), po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče slediti zatrjevanju pritožnikov, da je že sam obstoj baze podatkov, ki je bila predmet ocene ustavnega sodišča, predstavljal kršitev človekovih pravic in svoboščin. Dejstvo, da je Ustavno sodišče razveljavilo navedene določbe ZEKom-1, še ne pomeni, da so bili tudi vsi konkretni ukrepi, odrejeni na podlagi razveljavljenega predpisa v neskladju s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, še posebej ob že navedenih okoliščinah, da ustavno sodišče v določila 149.b ZKP in prvega odstavka 154. člena ZKP ni poseglo, ter da je uničenje hranjenih podatkov naložilo le operaterjem, ne pa tudi organom in sodiščem, ki z njimi prav tako razpolagajo. Zato sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da hramba in obdelovanje podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju, ki so bili na podlagi 149.b člena ZKP pridobljeni pred objavo odločbe Ustavnega sodišča (torej pred 18. 7. 2014), ne pomeni vnaprejšnjega, neosredotočenega in izključno preventivnega pridobivanja in hrambe podatkov, kar je bil temeljni razlog za razveljavitev določil ZEKom-1. Za odreditev in izvršitev ukrepa morajo organi kazenskega postopka razpolagati z dejstvi in okoliščinami o storjenem kaznivem dejanju (prvi odstavek 149.b člena ZKP), ukrep pa se lahko odredi in izvrši le za določeno komunikacijsko sredstvo, zato tudi ni mogoče trditi, da ni osredotočen (drugi odstavek 149.b člena ZKP)1. Upoštevaje navedeno stališče sodne prakse in, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, utemeljeno in zakonito odreditev ukrepa po 149.b členu ZKP za telefonske številke, ki so jih uporabljali obtoženci, podano sorazmernost s posegom v komunikacijsko zasebnost in pravico do varstva njihovih osebnih podatkov in dejstvo, da Ustavno sodišče svoje presoje ustavnosti spornih določil ZEKom-1 ni razširilo še na presojo ustavnosti določb 149.b člena in prvega odstavka 154. člena ZKP, kot tudi ni poseglo v že pridobljene podatke s katerimi razpolagajo sodišča, se izkažejo pritožbene navedbe zagovornikov, da že sam obstoj podatkov pomeni tako hud poseg v človekove pravice in svoboščine, da je potrebno poseči po skrajnem ukrepu uničenja teh podatkov, kot neutemeljene. Posledično pa pritožniki pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča tudi ne morejo izpodbiti s pritožbenim zatrjevanjem, da se Ustavno sodišče v odločbi opr. št. U-I-65/13, niti v kakšni drugi odločbi o ustavnosti ali neustavnosti določbe 149.b člena ZKP ni izreklo, ter da so bili podatki pridobljeni za obdobje, ko obtoženec ni bil osumljen storitve kaznivega dejanja oziroma za obdobje, v katerem se predmetni podatki niso hranili za namene preiskovanja, odkrivanja in pregona kaznivih dejanj, temveč je bila takšna hramba določena nasploh, povsem neselektivno in za slehernega posameznika, ne pa za potrebe kazenskega pregona in za konkretno osebo, osumljeno kaznivega dejanja.

7. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornikov obtoženega A. A. zavrnilo kot neutemeljeno.

8. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper izpodbijani sklep po tarifni številki 74013 Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.