Jedro

Tožena strankaje pravilno upoštevala tako pokojninsko dobo dopolnjeno v Republiki Sloveniji kot tudi pokojninsko dobo, dopolnjeno v Republiki Severna Makedonija in tudi prišteto pokojninsko dobo.

Glede upoštevanja dobe, dopolnjene v Republiki Hrvaški pa je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo, da bi bil v primeru upoštevanja navedene dobe tožniku odmerjen sorazmerni del invalidske pokojnine, ki pa bi bil za tožnika manj ugoden od invalidske pokojnine, kot je odmerjena z izpodbijano odločbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 5. 2019 in št. zadeve: ..., št. ... z dne 15. 4. 2019 in da se tožniku prizna pravica do višje invalidske pokojnine. Nadalje je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da bi sodišče invalidsko pokojnino moralo odmeriti po stanju na dan, ko je bila priznana I. kategorija invalidnosti. V osnovo za izračun invalidske pokojnine bi moralo vključiti vso dejansko delovno dobo doseženo v Sloveniji, kot tudi delovno dobo, ki je bila dosežena v Republiki Hrvaški in v Republiki Zahodni Makedoniji. Ker tožniku ni bila pravilno izračunana osnova za odmero invalidske pokojnine, in tudi ni bila upoštevana celokupna delovna doba, mu je bila posledično priznana manjša pokojnina. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 5. 2019, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 15. 4. 2019. Z navedeno odločbo je bila tožniku po uradni dolžnosti odmerjena invalidska pokojnina na podlagi določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 in Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo (v nadaljevanju: Sporazum)3 v znesku 387,60 EUR na mesec od 1. 6. 2014 dalje.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožena stranka tožnika z odločbo z dne 10. 6. 2014 razvrstila v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznala pravico do invalidske pokojnine od 1. 6. 2014 dalje. Z odločbo z dne 7. 8. 2014 mu je bila odmerjena invalidska pokojnina v znesku 382,38 EUR na mesec od 1. 6. 2014 dalje. V novem postopku je z odločbo z dne 17. 11. 2016, popravljeno s sklepom o popravi pomote z dne 27. 12. 2016, tožena stranka odločila, da je pri tožniku od 24. 2. 2016 dalje podana I. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni in da ima še nadalje pravico do že priznane invalidske pokojnine, ki se tožniku izplačuje v nespremenjenem znesku. Pri odmeri invalidske pokojnine je bilo upoštevano, da je tožnik v Sloveniji dopolnil 25 let 0 mesecev in 29 dni (301 mesec) pokojninske dobe. Tožniku je bila upoštevana tudi prišteta doba, tako da je skupna pokojninska doba znašala 30 let 9 mesecev in 29 dni. Ob upoštevanju dopolnjene pokojninske in prištete dobe je bila tožniku pokojnina odmerjena v višini 45,38 % pokojninske osnove in je upoštevaje uskladitve od 1. 6. 2014 dalje znašala 382,38 EUR.

7. Tožena stranka je s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 15. 4. 2019 po uradni dolžnosti tožniku ponovno odmerila pokojnino. Razlog ponovne odmere je bil podatek, ki ga je prejela tožena stranka, in sicer, da je tožnik v Republiki Severna Makedonija dopolnil pokojninsko dobo v trajanju 0 let 2 meseca in 6 dni. Skupaj s slovensko pokojninsko dobo ter s prišteto dobo tako skupna pokojninska doba sedaj znaša 31 let 0 mesecev in 5 dni. Ob upoštevanju dopolnjene in prištete dobe je bila invalidska pokojnina odmerjena v višini 46 % pokojninske osnove in je na dan 1. 6. 2014 znašala 387,60 EUR na mesec.

8. V zadevi je sporna odmera invalidske pokojnine.

9. ZPIZ-2 v prvem odstavku 45. člena določa, da se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način, kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Kako se upošteva prišteta pokojninska doba, pa je določeno v 49. členu ZPIZ-2. 10. Kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, je tožena stranka pravilno upoštevala tako pokojninsko dobo dopolnjeno v Republiki Sloveniji kot tudi pokojninsko dobo, dopolnjeno v Republiki Severna Makedonija in tudi prišteto pokojninsko dobo. Tožnik niti ne konkretizira, v čem bi bila odmera nepravilna. Opozarja zgolj, da bi morala biti invalidska pokojnina odmerjena po stanju, ko je bil razvrščen v I. kategorijo invalidnosti. Glede navedenega pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila tožniku že kot invalidu II. kategorije invalidnosti od 1. 6. 2014 dalje priznana pravica do invalidske pokojnine. Tožnik torej po navedenem datumu ni bil več zaposlen. S pravnomočno odločbo pa je bilo odločeno, da se mu še naprej izplačuje pokojnina, kot mu je bila priznana in odmerjena z odločbo z dne 7. 8. 2014 dalje. Tožena stranka je invalidsko pokojnino ponovno odmerila upoševaje naknadno sporočeni podatek o doseženi pokojninski dobi v Republiki Severna Makedonija. Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, gre za institut prevzema zavarovalne dobe, ki znaša manj kot 12 mesecev, kot je to določeno v drugem odstavku 22. člena Sporazuma. Predmet postopka pred toženo stranko tudi ni bilo ponovno ugotavljanje pokojninske osnove. S tem v zvezi tudi naknadna razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti na samo višino invalidske pokojnine nima nobenega vpliva. Tožniku je bila namreč kot invalidu II. kategorije invalidnosti, že priznana pravica do invalidske pokojnine.

11. Glede upoštevanja dobe, dopolnjene v Republiki Hrvaški pa je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo, da bi bil v primeru upoštevanja navedene dobe tožniku odmerjen sorazmerni del invalidske pokojnine, ki pa bi bil za tožnika manj ugoden od invalidske pokojnine, kot je odmerjena z izpodbijano odločbo. Iz dokumentacije v spisu (B/12) pa izhaja, da je bila tožniku v Republiki Hrvaški 10. 1. 2019 že priznana pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine, in sicer upoštevaje tako pokojninsko dobo dopolnjeno v Republiki Hrvaški kot tudi v Republiki Sloveniji.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 35/2000.