Jedro

Tožnica je v spornem obdobju prejemala 100 % nadomestilo plače zaradi usposabljanja za ustrezno delo pri delodajalcu, zato ji je tožena stranka v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPIZ-1 pri izračunu pokojninske osnove za čas poklicne rehabilitacije pravilno upoštevala plačo oziroma osnovo, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da se odpravita odločbi tožene stranke št. P – 520672 z dne 24. 3. 2003 in njene Območne enotes Ljubljana št. 24 0520672 z dne 28. 10. 2001, ugotovilo, da ima tožnica pravico do invalidske pokojnine v znesku 129.607,64 SIT mesečno od 28. 12. 2001 dalje z vsemi uskladitvami in naložilo toženi stranki, da ji že izplačane zneske poračuna s priznanimi mesečnimi zneski. Ugotovilo je, da je tožnica upravičena do višjega zneska invalidske pokojnine zaradi upoštevanja v obdobju poklicne dokvalifikacije od 1. 12. 1989 do 31. 1. 1991 prejetih nadomestil. V tem času je delala štiri ure dnevno in za to prejemala plačo, za ostale štiri ure pa je prejemala nadomestilo plače. 2. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnica od 1. 12. 1989 do 31. 1. 1991 opravljala poklicno rehabilitacijo in bila v spornem obdobju (sporno je bilo leto 1990 in januar 1991) upravičena do nadomestila v višini 100 % od osnove. V tem primeru se izplačano nadomestilo ne všteva v osnovo za izračun invalidske pokojnine v dejanskem znesku.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče napačno tolmačilo pogodbo o poklicni rehabilitaciji, med katero je prejemala nadomestilo plače. Meni, da je nadomestilo plače isto, kot plača. Nesprejemljivo je stališče sodišča, da je tožnica za čas rehabilitacije upravičena do nadomestila plače in ne do plače. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija sodišču druge stopnje bistvene kršitve določb pravdnega postopka očita le pavšalno in ne navede, katere naj bi bile podane. Zaradi značaja revizije kot izrednega pravnega sredstva morajo biti očitane bistvene kršitve konkretizirane, saj po uradni dolžnosti ni mogoče ugotavljati njihovega obstoja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev ni moglo preizkusiti.

7. Materialno pravo je pravilno uporabljeno.

8. V reviziji tožnica kot sporno izpostavlja vprašanje, kaj predstavlja osnovo za odmero pokojnine v obdobju, v katerem je opravljala prekvalifikacijo (to je v letu 1990 in januarju 1991). Bistvena za odločitev je ugotovitev sodišča druge stopnje, da je tožnica v vtoževanem obdobju – v letu 1990 in 1991 – opravljala poklicno rehabilitacijo in v tem času bila upravičena do nadomestila v višini 100 % od osnove do 31. 1. 1991. To dejstvo je sicer ugotovljeno drugače, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (da je v tem času delala štiri ure dnevno in se zraven ob delu usposabljala, za ostale štiri ure pa je prejemala nadomestilo), vendar pa bistvene kršitve v zvezi s tem revizija ne uveljavlja. Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava pa je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot izhaja iz izpodbijane sodbe.

9. Revizija se neutemeljeno zavzema za stališče, da je nadomestilo plače isto, kot plača. V obdobju, na katerega se nanaša ta spor, je pojem plače opredeljeval 49. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki se je uporabljal kot predpis Republike Slovenije. V prvem odstavku je določal, da delavcu pripada za delo plača (osebni dohodek) v skladu s splošnim aktom, usklajenim z družbenim dogovorom, oziroma kolektivno pogodbo in zakonom. Nadomestilo plače je opredeljeno v nadaljnjem 50. členu ZTPDR, ki določa, da delavcu pripada nadomestilo plače (osebnega dohodka) med odsotnostjo z dela oziroma uveljavljanjem pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti pod pogoji in v višini, določeni z zakonom in splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo.

10. Tožnica ima pravico do invalidske pokojnine od 28. 12. 2001 dalje. Po prvem odstavku 72. člena ZPIZ-1 se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način, kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Ta se je v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 v decembru 2001 (prehodno obdobje na podlagi prvega odstavka 406. člena ZPIZ-1) odmerila od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 11-ih letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Po prvem odstavku 41. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove štejejo tudi nadomestila, med drugim po drugi alineji nadomestilo plače za čas poklicne rehabilitacije iz drugega odstavka 89. člena ZPIZ-1 (ta določba je stopila v veljavo šele s 1. 1. 2003). Gre pa za nadomestilo, do katerega je upravičen zavarovanec, ki se usposablja ob delu in ima od nastopa pa do končane poklicne rehabilitacije pravico do nadomestila v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti. Taka oziroma tej enaka pravica po prejšnjih predpisih tožnici ni bila priznana. Tožnica je, kot ugotavlja sodišče druge stopnje, opravila poklicno rehabilitacijo, med katero je prejemala 100 %-no nadomestilo. Glede na to, da v letu 1990 in januarju 1991 ni prejemala plače, izplačane po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (prva alineja prvega odstavka 41. člena ZPIZ-1) in tudi ne nadomestila plače iz invalidskega zavarovanja, ki bi jo prejemala zaradi dela na drugem delovnem mestu, nadomestila plače za čas poklicne rehabilitacije iz drugega odstavka 89. člena ZPIZ-1, nadomestila za invalidnost in delne invalidske pokojnine (druga alineja prvega odstavka 41. člena ZPIZ-1), se ji dejansko prejeto nadomestilo ne more upoštevati pri izračunu pokojninske osnove. Tožnica je prejemala 100 %-no nadomestilo plače zaradi usposabljanja za ustrezno delo pri delodajalcu, zato ji je tožena stranka v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPIZ-1 pri izračunu pokojninske osnove za čas poklicne rehabilitacije pravilno upoštevala plačo oziroma osnovo, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila.

11. Ker revizijski razlogi niso podani, je v skladu s 375. členom ZPP revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.