Jedro

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej ponovno preveriti zatrjevane upravičene interese vsakega posameznega solastnika, da namesto civilne delitve solastne nepremične pripadejo v celoti njemu. Pri ugotavljanju vrednosti nepremičnin bo moralo na primeren način upoštevati tudi načrtovano gradnjo in z njo povezane donose, saj bo le tako lahko uravnovesilo položaj vseh treh solastnikov pri delitvi solastnine.

Izrek

Pritožbi zoper sklep z dne 4.9.2014 se ugodi in se ta sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba zoper sklep z dne 13.10.2014 se zavrne in se ta sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s prvim izpodbijanim sklepom razdružilo solastne nepremičnine udeležencev (parcele št. 583/2, 583/3, 585/13, 585/5, 585/8 in 583/6, vse k. o. X) tako, da navedene nepremičnine prejmeta nasprotna udeleženca, pri čemer M. A. postane solastnik v deležu do ¾, J. A. pa ostane solastnik v deležu do ¼. Obenem je sklenilo, da mora nasprotni udeleženec M. A. predlagateljici izplačati 147.534,50 EUR v roku treh mesecev od pravnomočnosti sklepa skupaj z obrestmi, predlagateljica pa ima dotlej zakonito zastavno pravico na nepremičninah v višini vrednosti svojega deleža do ½, dokler ji ta ne bo v celoti izplačana. Napovedalo je še, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom. Z drugim izpodbijanim sklepom je nato sodnemu izvedencu gradbene stroke A. B. za opravljeno izvedensko delo odmerilo nagrado in stroške v skupnem znesku 334,00 EUR ter odredilo izplačilo tega zneska skupaj z obračunanim prispevkom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in prispevkom za zdravstvo. Predlagateljici pa je naložilo, da mora doplačati manjkajoči znesek za poplačilo izvedenca v višini 23,15 EUR.

Zoper oba navedena sklepa se je pritožila predlagateljica. Njeno pritožbo zoper prvi sklep je dopolnila tudi njena pooblaščenka. Predlagateljica se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev prvega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek. Glede drugega izpodbijanega sklepa pa predlaga, naj sodišče zadrži plačilo, dokler izvedenec ne bo ustrezno korigiral svojega izračuna.

Predlagateljica se uvodoma sklicuje na temeljni smoter nepravdnega postopka delitve stvari v solastnini, ki je prenehanje solastnine. Poudarja, da po zakonu lahko le en solastnik prevzame stvar proti izplačilu deležev ostalih solastnikov, ni pa dopustno, da manjšinski solastniki izrinejo večinskega. Izvedenec je pravilno ugotovil dejansko stanje le glede objektov, ne pa tudi glede zemljišč, ki po OPN ležijo v roza coni in ne v rumeni coni, kar vpliva na bistveno različno vrednost. Izvedenčeva cenitev zato ni uporabna. Z izplačilom, ki ga odreja izpodbijani sklep, bo predlagateljica oškodovana, medtem ko bosta nasprotna udeleženca obogatena. Sodišče je brez potrebe zamenjalo prejšnjega izvedenca J. z izvedencem B. Predlagateljica opozarja na njegove domnevno neresnične in kontradiktorne navedbe. Sodišče je napačno ugotovilo upravičen interes pri delitvi solastnih nepremičnin, ker je sledilo neresničnim navedbam nasprotnih udeležencev. Za povrh je kljub ugotovljenemu interesu J. A. dodelilo ¾ nepremičnin M. A. Predlagateljica nasprotuje takšni rešitvi. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča, da ji je njen delež dolžan izplačati samo M. A. Sodišče je pri svoji odločitvi izhajajo iz domnevne navezanosti J. A. na dom, v resnici pa nameravata oba nasprotna udeleženca na solastnih nepremičninah graditi poslovno-stanovanjski objekt s podzemnimi garažami. Predlagateljica je tudi sama pripravljena prevzeti solastne nepremičnine v svojo izključno last. Sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo velikosti njenega solastnega deleža, ki dvakrat presega delež nasprotnih udeležencev. Vztraja, da je možna fizična delitev nepremičnin v naravi. Tudi dostop že obstaja po sosednjem zemljišču in je priposestvovan. Vrednost nepremičnin, ki jo je ugotovil izvedenec, očitno ni pravilna, sicer bi nasprotna udeleženca sprejela njeno ponudbo. Predlagateljica jima je na zadnjem naroku še pred podpisom zapisnika ponudila izplačilo 217.000,00 EUR za njuno polovico nepremičnin, vendar se sodišče do tega njenega predloga v sklepu ni opredelilo, s čimer je bistveno kršilo postopek. Poleg tega bi sodišče moralo zahtevati dokaz oziroma potrdilo, da ima M. A. sploh dovolj sredstev za njeno izplačilo, posebej ker je svoj solastni delež že obremenil z zemljiškim dolgom. Predlagateljica končno opozarja na kršitve njenih ustavnih pravic v postopku, in sicer pravice do enakosti pred zakonom, pravice do enakega varstva pravic ter pravice do zasebne lastnine in dedovanja. Izraža tudi dvom o pristranskosti sojenja. V zvezi z drugim izpodbijanim sklepom pa dodaja, da izvedenec še ni v celoti opravil svojega dela, zato ni upravičen do nagrade in povračila stroškov za izdelano mnenje in cenitev, kot mu jih je odmerilo sodišče. Nasprotna udeleženca nista odgovorila na pritožbi predlagateljice. Odgovor pa je vložil izvedenec A. B., ki navaja, da je svoje delo opravil v skladu s pravili stroke in zahtevo sodišča. Predlagateljica stalno kritizira njegovo delo in ponavlja pripombe, na katere je že večkrat odgovoril, tako v pisnih dopolnitvah kot ob ustni podaji svojega mnenja.

Utemeljena je le pritožba zoper končni sklep, ne pa tudi pritožba zoper sklep o odmeri izvedenine.

O pritožbi zoper sklep z dne 4.9.2014: Temeljni smoter postopka za delitev solastnih stvari je res v prenehanju solastnine, kot izpostavlja pritožba, vendar sodna praksa dopušča tudi drugačne rešitve(1), tako da na delu nepremičnin še vedno ostane ali se na novo oblikuje solastnina, če je podano soglasje solastnikov, ki ostanejo v takšni skupnosti. Če se solastniki ne morejo sporazumeti o načinu delitve, potem odloči sodišče, ki je vezano na zakonska določila o delitvi in prednostnih načinih delitve, kot so opredeljena v 70. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Sodišče si mora predvsem prizadevati za fizično delitev stvari v naravi; če ta ni mogoča niti z izplačilom razlike v vrednosti, ali je mogoča le ob znatnem zmanjšanju vrednosti stvari, pride do civilne delitve, vendar lahko sodišče na predlog solastnika odloči, da namesto prodaje pripade stvar v celoti njemu, če izplača druge solastnike.

Izpodbijana odločitev, po kateri bi doslej solastne nepremične udeležencev pripadle le nasprotnima udeležencema, tako da bi prvi nasprotni udeleženec na njih obdržal sedanji solastninski delež v višini ¼, drugi nasprotni udeleženec pa pridobil solastninski delež v višini preostalih ¾, torej ni že v izhodišču materialnopravno napačna, kot poskuša prikazati pritožba. Ni pa mogoče mimo dejstva, da se predlagateljica s takšnim načinom delitve ne strinja, prvenstveno zato, ker vztraja pri fizični delitvi solastnih nepremičnin, podrejeno pa zato, ker meni, da ima zaradi višine svojega solastnega deleža in drugih okoliščin prednost pred nasprotnima udeležencema oziroma upravičen interes, da solastne nepremičnine v celoti pripadejo njej; v vsakem primeru pa se ne strinja z ugotovljeno vrednostjo svojega solastnega deleža in dogovorom nasprotnih udeležencev, ki ga je povzelo tudi sodišče prve stopnje, da ji to vrednost izplača le drugi nasprotni udeleženec.

Sodišče prve stopnje se je v dokaznem postopku lahko povsem zanesljivo prepričalo, da fizična delitev solastnih nepremični v naravi po nobeni od predlaganih variant ni mogoča. Pri tem se je utemeljeno oprlo na mnenje izvedenca, da bi bila delitev v naravi neracionalna in ekonomsko neupravičena, kar bi se odrazilo v bistvenem znižanju vrednosti stvari. Sodišče prve stopnje je o tem v sklepu navedlo izčrpne, pregledne in prepričljive razloge, ki jih ni treba ponavljati ali dopolnjevati. Pritožbeni pomisleki o pravilnosti izvedenskega mnenja v tem delu nimajo zadostne teže in jih je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pač pa predlagateljica utemeljeno izraža dvom o ugotovljenem upravičenem interesu nasprotnih udeležencev za prevzem vseh doslej solastnih nepremičnin. Te zdaj uporablja le prvi nasprotni udeleženec. Če je sodišče prve stopnje že upoštevalo njegovo navezanost na dom, potem ni razumljivo, zakaj je predlagateljičin solastninski delež dodelilo drugemu nasprotnemu udeležencu. Resda je sodišče pri tem upoštevalo sporazum nasprotnih udeležencev, vendar tak njun dogovor vzbuja resne pomisleke o zatrjevanem upravičenem interesu prvega nasprotnega udeleženca, zlasti ker nobeden od njiju doslej ni zanikal, da nameravata na spornih nepremičninah zgraditi poslovno-stanovanjski objekt s podzemnimi garažami, v ta namen pa bo brez dvoma potrebno tudi rušenje dosedanjih objektov. Te, po presoji pritožbenega sodišča bistvene okoliščine, pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo pri vrednotenju zatrjevanih upravičenih interesov vseh treh solastnikov, torej tudi predlagateljice, da se jim v celoti dodelijo doslej solastne nepremičnine.

Pri ugotavljanju vrednosti solastnih nepremičnin zaradi izplačila predlagateljice se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje izvedenca in njegovo cenitev. V nasprotju s pritožbenimi očitki ni nobenega razloga za dvom o strokovnosti izvedenca. Svojo cenitev je izdelal v skladu z zahtevo sodišča, tako da je upošteval sedanje stanje nepremičnin in sedanje tržne oziroma cenovne razmere. Čeprav je ob zaslišanju zavrnil vse pripombe predlagateljice, pa je vprašljivo, ali je cenitev res pravilna oziroma ustrezna glede na okoliščine obravnavnega primera. Pritožba namreč utemeljeno izpostavlja, da je predlagateljica, ki sicer razpolaga z zanjo ugodnejšim izvedenskim mnenjem, pridobljenim izven postopka, nasprotnima udeležencema ponudila na račun njunih solastnih deležev izplačilo v skupnem znesku 217.000,00 EUR. Čeprav ta znesek skoraj za polovico presega tistega, ki ga je izračunal izvedenec in nato upoštevalo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, nasprotna udeleženca te ponudbe nista sprejela; še več, niti o tem pritožbenem očitku se nista izjavila, saj nista odgovorila na pritožbo. Če torej nasprotna udeleženca kljub navedeni ponudbi predlagateljice želita sama obdržati solastne nepremičnine, je očitno, da so te vredne več, kot je izračunal izvedenec. Pri cenitvi namreč ni bil upoštevan donos, ki ga nameravata nasprotna udeleženca ustvariti z načrtovano gradnjo.

Končno predlagateljica utemeljeno nasprotuje tudi odločitvi o tem, da ji mora vrednost njenega deleža izplačati le drugi nasprotni udeleženec. Sodišče prve stopnje je pri tem nekritično sledilo sporazumu nasprotnih udeležencev. Če so po izpodbijanem sklepu solastne nepremičnine pripadle obema, potem bi v skladu s petim odstavkom 70. člena SPZ morala predlagateljico izplačati oba, sorazmerno z velikostjo svojih deležev. Zakonita zastavna pravica predlagateljice ni zadostno varstvo, če bi solastne stvari ostale v solastnini obeh nasprotnih udeležencev, posebej ob dejstvu, da sta vsak na svojem dosedanjem solastninskem deležu že ustanovila zemljiški dolg.

Pritožbeni preizkus je torej pokazal, da je v postopku na prvi stopnji ostalo dejansko stanje v nakazani smeri vsaj nepopolno, če že ne zmotno ugotovljeno, zato je vprašljivo, ali je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna. Sodišče druge stopnje je že iz tega razloga ugodilo pritožbi, upoštevaje 3. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku. Izpodbijani sklep je razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, zato ni treba odgovarjati na pritožbene trditve o kršitvi ustavnih pravic predlagateljice. Enako velja za izraženi dvom o domnevni pristranskosti sojenja. Po drugem odstavku 72. člena ZPP je iz tega razloga mogoče zahtevati izločitev sodnika, vendar najpozneje do konca glavne obravnave pred pristojnim sodiščem.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej ponovno preveriti zatrjevane upravičene interese vsakega posameznega solastnika, da namesto civilne delitve solastne nepremične pripadejo v celoti njemu. Pri ugotavljanju vrednosti nepremičnin bo moralo na primeren način upoštevati tudi načrtovano gradnjo in z njo povezane donose, saj bo le tako lahko uravnovesilo položaj vseh treh solastnikov pri delitvi solastnine. Končno ni odveč opozorilo udeležencem postopka, da je sodišče v dosedanjem nesorazmerno dolgotrajnem postopku že v znatni meri izčrpalo svojo obveznost prizadevati si za fizično delitev nepremičnin, zato ni izključeno, da bo ob nadaljnjih nesoglasjih glede prevzema stvari, če jih udeleženci v ponovljenem postopku ne bodo sposobni preseči, sodišče vendarle moralo pristopiti k civilni delitvi solastnih nepremičnin.

O pritožbi zoper sklep z dne 13.10.2014: Po 249. členu ZPP je izvedenec upravičen do nagrade in do povračila materialnih stroškov za opravljeno izvedensko delo. Sodišče prve stopnje je izvedenino odmerilo v skladu s Pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, tako da je ustrezno upoštevalo obseg in zahtevnost opravljenega dela. Pritožbeni očitek, da izvedenec svojega dela ni opravil, je očitno protispisen. Izvedenec je namreč odgovoril na vsa zastavljena vprašanja. Izvedencu pravice do plačila ni mogoče odrekati le zato, ker predlagateljica ni zadovoljna z izidom dokazovanja. V judikatu(2), na katerega se sklicuje pritožba, je šlo za bistveno drugačno dejansko stanje, saj dokazovanje z izvedencem ob izdaji sklepa o izvedenini še ni bilo končano. Primerjava te zadeve z obravnavano zato ni ustrezna.

Izpodbijani sklep je torej pravilen in zakonit, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zoper ta sklep zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

(1) Glej I Cp 1894/2013 in I Cp 4925/2010

(2) I Cp 1347/2012