Jedro

Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, da predlaganih dokazov ni izvedlo zato, ker bi šlo za izvajanje informativnih dokazov, ki niso dovoljeni, saj tožena stranka v svojih vlogah ni natančno opredelila, kaj naj bi navedene priče povedale. Navajala je le, da je bilo dogovorjeno, da se bo plačilo odložilo, ni pa konkretno navedla, kdo in kdaj naj bi ta dogovor sklenil. Tožeča stranka je namreč sklenitev takšnega dogovora o odlogu plačila ves čas postopka na prvi stopnji zanikala, zato je bilo trditveno breme na toženi stranki, da najprej opiše konkretne okoliščine takšnega (ustnega) dogovora o odlogu in šele potem bi sodišče prve stopnje lahko izvedlo dokaze (zaslišanje), ki bi te trditve potrdili ali ovrgli.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 113070/2015 z dne 28. 9. 2015 obdržalo v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka (I. izreka izpodbijane sodbe). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 760,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlagala, da ji višje sodišče ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sta bili pravdni strani v pogodbenem razmerju, na podlagi katerega je tožena stranka dolžna plačati v gospodarskem sporu zahtevani znesek. Pravdni stranki sta 16. 7. 2010 sklenili pogodbo za izvedbo storitev inženiringa in gradbenega nadzora pri gradnji stanovanjsko poslovne soseske. Tožeča stranka je svoje obveznosti izpolnila, tožena pa ji za opravljeno delo ni plačala, česar pritožnica ne zanika.

5. Tožena stranka v pritožbi (in tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje) izpodbija zapadlost terjatve tožeče stranke in sicer navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo, da sta stranki sklenili dogovor o plačilu upoštevaje izpolnitvene dolžnosti sodelovanja. Sodišče s tem, ko ni izvedlo dokazov z zaslišanjem priče in zakonitega zastopnika tožene stranke, ki sta bila glavna akterja pri dokončanju projekta, kršilo postopek in ni ugotovilo pravilnega dejanskega stanja.

6. Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, da predlaganih dokazov ni izvedlo zato, ker bi šlo za izvajanje informativnih dokazov, ki niso dovoljeni, saj tožena stranka v svojih vlogah ni natančno opredelila, kaj naj bi navedene priče povedale. Navajala je le, da je bilo dogovorjeno, da se bo plačilo odložilo, ni pa konkretno navedla, kdo in kdaj naj bi ta dogovor sklenil. Tožeča stranka je namreč sklenitev takšnega dogovora o odlogu plačila ves čas postopka na prvi stopnji zanikala, zato je bilo trditveno breme na toženi stranki, da najprej opiše konkretne okoliščine takšnega (ustnega) dogovora o odlogu in šele potem bi sodišče prve stopnje lahko izvedlo dokaze (zaslišanje), ki bi te trditve potrdili ali ovrgli.

7. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z argumenti sodišča prve stopnje. Tožena stranka namreč bremenu, da mora najprej zatrjevati dejstva in potem predlagati ustrezne dokaze, s katerimi te trditve potrjuje (212. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)), v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zadostila. Tudi pritožbene trditve glede napačnega (ne)izvajanja dokazov pred sodiščem prve stopnje ostanejo na splošni ravni. Pritožnica ne poda konkretnih očitkov glede napačne odločitve o zavrnitvi dokazov z zaslišanjem, pač pa ponovi le trditve (...priča in zakoniti zastopnik sta bila glavna akterja pri dokončanju projekta in bi vedela izpovedati o dogovorih med pravdnima strankama...), ki jih je kot pavšalne zavrnilo že sodišče prve stopnje (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in ne morejo pripeljati do uspeha pritožnice, saj spregledajo odgovore sodišča prve stopnje glede nujnosti obrazložitve dokazov.

8. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so bile za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ni se izrekalo o dodatnih pritožbenih trditvah glede odprtih pravdnih postopkih tožene stranke, saj pritožnica ni pojasnila, kaj želi doseči z navedenim. Trditve, da je bila prisotnost tožeče stranke v teh postopkih velikega pomena in se je zavarovala na način, da si je izgovorila plačilo ob izpolnitveni dolžnosti sodelovanja, pa ostanejo na ravni pavšalnosti in niso bistvene za odločitev pritožbenega sodišča. 9. Glede na vse navedeno se izkaže pritožba za neutemeljeno. Ker sodišče druge stopnje ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.