Jedro

Ker tožnik v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe pravilnosti podatkov, kot jih je izkazoval register nepremičnin, ni ugovarjal, je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je ob izdaji izpodbijane odločbe upošteval podatke, kot so na merodajni presečni datum izhajali iz registra nepremičnin.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčna uprava RS, Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo št. DT 42270-232/2012-3 z dne 20. 9. 2012 tožniku za leto 2012 odmeril in naložil v plačilo davek na nepremično premoženje večje vrednosti od davčne osnove 1.337.107,47 EUR po stopnji 0,50 % ,zmanjšani za 50 %, v znesku 3.442,77 EUR.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je prvostopenjski organ tožniku odmeril davek od večjega števila nepremičnin, ki so navedene v izreku odločbe, katerih solastnik v različnih deležih je tožnik, kar vse je tudi navedeno. Glede na te podatke znaša davčna osnova 1.337.107,47 EUR, davek, ki se odmeri po stopnji 50 % pa znaša 6.885,54 EUR. Ker se v letu 2012 davčna obveznost zmanjša za 50 %, obveznost plačila znaša 3.442,54 EUR. Prvostopenjski organ se sklicuje na določbe Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), in sicer na 191., 192., 193., 194. in 244. člen in poudari, da je davčni zavezanec fizična ali pravna oseba, ki je na dan 1. januarja leta, za katerega se davek odmerja, oziroma na 1. junij 2012 evidentirana v registru nepremičnin kot lastnik nepremičnine. Pri solastništvu je davčni zavezanec vsak solastnik oziroma solastnica, sorazmerno s svojim lastniškim deležem. Podatke o nepremičninah, ki so predmet obdavčitve, o njihovi posplošeni tržni vrednosti ter o lastnikih oziroma upravljavcih pošlje organ, pristojen za evidentiranje nepremičnin in množično vrednotenje nepremičnin.

Tožnik se z odločitvijo prvostopenjskega organ ni strinjal in je vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-10-38/2013-2 z dne 15. 10. 2013 zavrnilo. Tudi drugostopenjski organ se v obrazložitvi svoje odločbe sklicuje na relevantne določbe ZUJF ter na Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Poudari, da je prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo tožniku odmeril davek na nepremično premoženje večje vrednosti po podatkih, kot so izhajali iz registra nepremičnin na dan 1. 6. 2012. Pred izdajo odločbe je bil izveden ugotovitveni postopek, v katerem je bila tožniku dana možnost sodelovanja. Na podlagi podatkov in ugotovljenih dejstev je bila nato izdana odločba.

Ker tožnik v pritožbi ugovarja dejanskemu stanju z vidika obsega in vrednosti nepremičnin, kot je bilo upoštevano pri odmeri ter predlaga svoje podatke, drugostopenjski organ pojasni, da je potrebno glede presoje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ter postopanja prvostopenjskega organa izhajati iz določb ZDavP-2 in Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ter tudi določb ZUJF. Pojasni, da pravno podlago za ugotavljanje višine vrednosti nepremičnega premoženja predstavlja 193. oziroma 244. člen ZUJF. Glede na navedene zakonske določbe se za določitev premoženja, ki je predmet obdavčitve, glede vrednosti in določitve zavezanca, upoštevajo podatki, ki so posamezni nepremičnini pripisani v registru nepremičnin. Register nepremičnin je evidenca o dejanskem stanju nepremičnin, določena na podlagi Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN). Podatki o nepremičnini se v register nepremičnin pridobivajo iz javnih zbirk podatkov kot tudi z vprašalniki, ki so bili izpolnjeni na podlagi podatkov lastnikov nepremičnin. Za pravilnost teh podatkov so odgovorni lastniki nepremičnin. Dodaja še, da davčni organ glede na 195. člen ZUJF odmeri davek na nepremično premoženje za tekoče leto na podlagi podatkov o nepremičninah, o lastnikih oziroma upravljavcih nepremičnin in o posplošeni tržni vrednosti nepremičnin, kot so na dan 1. januarja leta (oziroma 1. 6. 2012) za katero se davek odmerja, evidentirani v registru nepremičnin ter po davčni stopnji iz 194. člena ZUJF. Organ, pristojen za evidentiranje in množično vrednotenje nepremičnin, pošlje podatke o nepremičninah, ki so predmet obdavčitve, o njihovi posplošeni tržni vrednosti ter o lastnikih oziroma upravljavcih po stanju v registru nepremičnin na dan 1. januarja leta, za katero se davek odmerja (oziroma 1. 6. 2012) davčnemu organu.

Po oceni drugostopenjskega organa je prvostopenjski organ s tem, ko je vrednost nepremičnega premoženja, ki je predmet obdavčitve, določil na podlagi podatkov, kot izhajajo iz registra nepremičnin na dan 1. junij 2012, ravnal pravilno. Davčni organ je glede vrednosti nepremičnega premoženja v celoti vezan na podatke, kakršni obstajajo v registru nepremičnin in nima pristojnosti za spreminjanje podatkov o vrednosti v postopku odmere davka. To pomeni, da je potrebno spremembe podatkov v zvezi z nepremičnim premoženjem izvesti s postopki, kot jih določajo predpisi o evidentiranju nepremičnin. Za izvajanje teh postopkov pa je pristojna Geodetska uprava in jih ni mogoče izvajati v davčnem postopku. Iz podatkov upravnih spisov in iz pritožbenih navedb izhaja, da je tožnik podatke v zvezi z nepremičnim premoženjem na Geodetski upravi sicer spreminjal, vendar je to bilo po merodajnem datumu za odmero davka, to je po 1. juniju 2012. Tožnik tako s podatki izkazuje drugačno dejansko stanje od tistega, ki je bilo podlaga za odmero davka, vendar je bilo takšno stanje, glede na pridobljene podatke vzpostavljeno po presečnem datumu. Odgovornost za pravilnost podatkov v javnih zbirkah, ki so podlaga za podatkovno bazo registra nepremičnin, pa je na strani lastnikov - zavezancev za odmero davka. Naknadnih sprememb v registru nepremičnin pri odmeri davka za leto 2012 zato ni mogoče upoštevati.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo. Meni, da je izpodbijana odločba v nasprotju z materialnim pravom, temelji na zmotno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in je v nasprotju z načeli davčnega postopka. Poudarja, da načelo iskanja materialne resnice davčnemu organu nalaga, da dejansko stanje ugotovi popolno ter na tako ugotovljeno dejansko stanje opre svojo odločitev. V tem primeru je tožnik izkazal, da je bilo dejansko stanje glede obsega njegovega premoženja, ki je bilo ugotovljeno pri izdaji izpodbijane odločbe, ugotovljeno napačno oziroma netočno. Meni, da je do napake prišlo pri izpisu Geodetske uprave, ki je nato napako tudi odpravila, vendar davčni organ tega ni upošteval. Davčni organ bi moral upoštevati dejanski obseg tožnikovega premoženja in nato ugotoviti, ali je tožnik zavezanec za davek. Ocenjuje, da davčni organ ni vezan na pomotne in očitno napačne podatke Geodetske uprave. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in ob tem navedla, da vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (2. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je bil tožniku z izpodbijano odločbo z dne 10. 9. 2012 za leto 2012 odmerjen in naložen v plačilo davek na nepremično premoženje večje vrednosti od davčne osnove 1.337.107,47 EUR v znesku 3.442,77 EUR. Prav tako ni sporno, razvidno pa je tudi iz upravnih spisov, da so bili pri odmeri davka upoštevani podatki, kakršne je vseboval register nepremičnin, in sicer tako tisti, ki se nanašajo na lastništvo nepremičnin, kot tudi tisti, ki se nanašajo na (posplošeno tržno) vrednost nepremičnin in njihovo rabo. Tega, da bi bil pri odmeri uporabljeni drugi oziroma drugačni podatki od tistih, ki jih je vseboval register nepremičnin na dan 1. junija 2012, tudi tožnik ne trdi.

Tožnik v tožbi in pred tem že v pritožbi ugovarja pravilnosti podatkov, kot so izkazani v registru nepremičnin na navedeni datum. Glede na podatke upravnih spisov je bil tožnik s posebnim pozivom za predložitev dokazov v postopku odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti, ki mu je bil priložen seznam nepremičnin, pozvan, da se izjasni glede nepremičnin iz seznama. Iz podatkov upravnih spisov pa ne izhaja, da bi tožnik tako prikazanemu dejanskemu stanju ugovarjal in tega tudi ne zatrjuje. Tožnik je sicer, kot je navedel že drugostopenjski organ, dne 8. 10 2012 spreminjal podatke, izkazane v registru nepremičnin in s podatki izkazuje drugačno dejansko stanje od tistega, ki je bilo podlaga za odmero davka. Glede na podatke upravnih spisov pa je bilo tako stanje, vzpostavljeno po v ZUJF določenem datumu 1. juniju 2012 in celo po tem, ko je bila prvostopenjska odločba že izdana in je bil tožnik pred tem seznanjen s podatki, kot jih je izkazoval register nepremičnin. Po oceni sodišča iz 244. člena ZUJF dovolj jasno izhaja, da so v letu 2012 predmet obdavčitve s tem davkom nepremičnine na območju Republike Slovenije, kot so po stanju na dan prvega junija 2012 določene v registru nepremičnin, da je zavezanec oseba, ki je na ta dan v registru nepremičnin evidentirana kot lastnik oziroma upravljalec nepremičnin, ter da v letu 2012 davčno osnovo predstavlja posplošena tržna vrednost nepremičnin, ki je na ta datum pripisana nepremičnini v registru nepremičnin. Iz določb ZEN pa izhaja, da se v register nepremičnin prevzemajo podatki iz zemljiškega katastra, katastra stavb, zemljiške knjige, registra prostorskih enot, centralnega registra prebivalstva, poslovnega registra Slovenije, iz zbirk podatkov samoupravnih lokalnih skupnosti ter iz javnih in drugih zbirk podatkov (100. člen ZEN). Ker tožnik v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe pravilnosti podatkov, kot jih je izkazoval register nepremičnin ni ugovarjal, je tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je ob izdaji izpodbijane odločbe upošteval podatke, kot so na merodajni presečni datum izhajali registra nepremičnin.

Glede na navedeno sodišče še ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.