Jedro

Izpodbijana izreka cit. sodbe nasprotujeta njenim razlogom in tudi v njej navedeni razlogi o odločilnih dejstvih so med seboj v nasprotju. Cit. sodba prve stopnje ima tako pomanjkljivost , zaradi katere se v izpodbijanem delu ne more preizkusiti. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 339/II, tč. 14 ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba prve stopnje se v izpodbijanem delu, to je v zavrnilnem izreku pod tč. 2 in v izreku o pravdnih stroških pod tč. 3, kolikor tožeči stranki niso bili v celoti priznani priglašeni pravdni stroški, razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 20. 12. 2005, opr. št. I Pg 220/2005-11 izreklo, (1.) da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 816.931,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 8. 10. 2004 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo, (2.) da se v presežku, to je za znesek 544.621,20 SIT s pp., tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen in (3.) da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 113.461,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 20. 12. 2005 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo.

V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo: Pravna podlaga za odločanje v tej zadevi je II. odstavek 188. člena Obligacijskega zakonika po katerem sodišče določi koliko znaša delež vsakega posameznega solidarnega dolžnika v regresnem razmerju, glede na težo njegove krivde in težo posledic, ki so sledile iz njegovega ravnanja.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke nenadoma ustavil ter pobral dekle, ki je hodilo ob cesti. Voznik avtomobila v koloni dveh vozil za njim, M. B., je z zaviranjem uspel ustaviti vozilo za njim, ni pa to uspelo zavarovancu tožeče stranke, ki je pripeljal za njim in trčil v vozilo B., kateremu je nato z zavijanjem v levo uspelo preprečiti trčenje v vozilo zavarovanca tožene stranke. Iz podatkov o nesreči PP Laško izhaja, da je bil tako zavarovancu tožeče stranke zaradi kršitve člena 2. odstavka 47. člena, v zvezi s 1/11 ZVCP (ustavitve brez razloga izven naselja in povzročitve prometne nesreče), kot tudi zavarovancu tožene stranke, zaradi kršitve 2. odst. 25. člena, v zvezi 1 ZVCP (neprimerna varnostna razdalja), izdan plačilni nalog.

V zvezi z navedbami tožene stranke, da je njen zavarovanec na vozišču ustavil z razlogom, da sam za nesrečo ni odgovoren, da je za nesrečo v celoti odgovoren zavarovanec tožeče stranke, ki ni imel ustrezne varnostne razdalje in je vozil pod vplivom alkohola ter da med dejanjem njegovega za- varovanca in ravnanjem zavarovanca tožeče stranke ni pravno relevantne vzročne zveze, sodišče ugotavlja, da te ne držijo.

Priča B., katerega izpoved sodišče v celoti sprejema, je prepričljivo izpovedal, da je zavarovanec tožeče stranke kar naenkrat ustavil in svoje namere tudi ni nakazal s smerokazom, kar izhaja tudi iz že omenjenega poročila PP. Zavarovanec tožene stranke je s tem, ko je ustavil svoje vozilo, na kraju, kjer ustavljanje po določilih ZVCP ni dopustno, kršil že citirano določbo 47. člena. Trditev tožene stranke, da je moral ustaviti zaradi peške na cesti, ker bi sicer vanjo trčil ne drži. Dejstvo je, da se je zavarovanec tožene stranke ustavljal in ustavil z namenom, da bi peško, ki je šla ob cesti, "pobral", kar je tudi storil. Sicer je res, da se je ustavil z "razlogom", vendar pa ta razlog ni pravno dopusten. Ker pa za ustavljanje ne obstaja dopusten razlog, je kot že rečeno, samo ustavljanje vozila na prepovedanem mestu protipravno ravnanje.

Sodišče je ugotovilo, da je z ustavljanjem vozila na kraju, kjer je to prepovedano, zavarovanec tožene stranke povzročil začetno nevarnost situacijo, ki je vplivala tako na obratovanje vozila voznika Bitenca kot tudi na obratovanje vozila zavarovanca tožeče stranke. Zavarovanec tožeče stranke je moral zavirati zato, ker je zaradi dejanja zavarovanca tožene stranke, moral zavirati tudi voznik B..

Glede odgovornosti zavarovanca tožeče stranke sodišče ugotavlja, da iz policijskega zapisnika izhaja, da je bil preizkus njegove alkoholiziranosti negativen oz. je bila količina alkohola v izdihanem zraku (0,42 g/kg) v mejah dovoljenega. Tožena stranka sama ni predlagala izvedenca medicinske stroke, s katerim bi eventualno lahko dokazovala nasprotno, sicer pa je nesporno, da je zavarovanec tožeče stranke s svojo vožnjo kršil določilo 2. odst. 25. člena ZVCP, s tem, ko je vozil na neprimerni varnostni razdalji za vozilom, ki je vozilo za njim.

Sodišče zaključuje, da za omenjeno nesrečo ni v celoti odgovoren samo zavarovanec tožeče stranke, kot to trdi tožena stranka, ampak je za nesrečo soodgovoren tudi zavarovanec tožene stranke. Dejstvo je, da je vozniku Bitencu uspelo ustaviti za vozilom zavarovanca tožene stranke, da pa to ni uspelo zavarovancu tožeče stranke.

Sodišče ugotavlja, da je bil zavarovanec tožeče stranke premalo pozoren na dogajanje pred seboj saj ni videl, da se je prvo vozilo ustavilo, ko pa je ustavil B., on zaradi prekratke varnostne razdalje ni uspel ustaviti.

Sodišče glede na vse ugotovljeno zaključuje, da sta tako v citirani določbi ravnanje zavarovanca tožeče stranke kot zavarovanca tožene stranke podani takrat veljavnega ZVCP. Upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje, naravo in težo kršitve ter težo posledic, ki so sledile iz protipravnega ravnanja obeh zavarovancev pravdnih strank, sodišče ugotavlja, da je v konkretnem primeru odgovornost zavarovanca tožeče stranke za obravnavano nesrečo 70 %, odgovornost zavarovanca tožene stranke pa 30 %.

Izračun pokaže, da je tožena stranka tako dolžna plačati tožeči stranki 816.932,80 SIT. V presežku pa je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za znesek 544.621,20 SIT.

O stroških postopka je sodišče odločilo v skladu s členom 154/II Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem mora stranka glede na uspeh v pravdi povrniti drugi stranki stroške postopka.

Sodišče je tožeči stranki priznalo naslednje potrebne pravdne stroške ... kar vse skupaj znaša 215.502,00 SIT.

Glede na uspeh v pravdi (60 %) je sodišče tožeči stranki priznalo stroške v znesku 129.301,20 SIT.

Sodišče je toženi stranki priznalo naslednje pravdne stroške ... kar vse skupaj znaša 39.600,00 SIT.

Glede na uspeh v pravdi (40 %) je sodišče toženi stranki priznalo stroške v znesku 15.840,00 SIT.

Po opravljenem pobotu je sodišče o stroških tega postopka odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe." Tožena stranke se zoper ugoditveni izrek pod tč. 1 sodbe prve stopnje ni pritožila.

Tožeča stranka pa z dne 7. 3. 2006 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v zavrnilnem izreku pod tč. 2 in v izreku o pravdnih stroških pod tč. 3, kolikor ji niso bili v celoti priznani priglašeni pravdni stroški. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oz. da sodbo prve stopnje "... v delu, v katerem je sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo skupaj s stroškovnim izrekom razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje." V obrazložitvi pritožbe tožeča stranka navaja: "Tožeča stranka meni, da je sodišče zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabilo pravo, ko je zavarovancu tožeče stranke pripisalo več kot 50 % prispevek k nastanku škodnega dogodka. Bistveno je, da je nevarno situacijo vzpostavil zavarovanec tožene stranke, da je za njim vozeči voznik zaznal nevarno situacijo pred seboj in nanjo reagiral in sicer tako, da je zavil proti desnemu voznemu pasu in obstal prečno na os ceste, za njim vozeči zavarovanec pa je pripeljal izza ovinka in naletel na stoječe vozilo na cesti, zato tudi ustrezna reakcija ni mogla preprečiti trčenja. Glede na navedeno prispevek zavarovanca tožeče stranke k nastanku škodnega dogodka ni mogel biti večji od prispevka zavarovanca tožene stranke, ki je nevarno situacijo povzročil. Za drugačno odločitev pa samo zaslišanje strank po oceni tožeče stranke ne zadostuje in bi moralo sodišče v tem primeru ugoditi njenemu dokaznemu predlogu po postavitvi izvedenca cestnoprometne stroke, ki bi ocenil hitrost vožnje zavarovanca tožeče stranke in njeno primernost gle de na prometne razmere, nato pa ponovno oceniti prispevek posameznega udeleženca k nastanku nezgode." Na pritožbenih stroških tožeča stranka priglaša: "sestava pritožbe 375 tč."; "20 % DDV na OT"; "taksa po odmeri sodišča".

Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožbi je bilo ugoditi.

Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 339/II, tč. 14 ZPP, na katero pazi sodišče druge stopnje že po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP).

Izpodbijana izreka cit. sodbe prve stopnje dejansko nasprotujeta njenim razlogom in tudi v njej navedeni razlogi o odločilnih dejstvih so med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je namreč v 4. odst. na 4. str. obrazložitve cit. sodbe ugotovilo: "Sodišče glede na vse ugotovljeno zaključuje, da sta tako v citirani določbi ravnanje zavarovanca tožeče stranke kot zavarovanca tožene stranke podani takrat veljavnega ZVCP. Upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje, naravo in težo kršitve ter težo posledic, ki so sledile iz protipravnega ravnanja obeh zavarovancev pravdnih strank, sodišče ugotavlja, da je v konkretnem primeru odgovornost zavarovanca tožeče stranke za obravnavano nesrečo 70 %, odgovornost zavarovanca tožene stranke pa 30 %." V 1. odst. na 5. str. obrazložitve cit. sodbe pa je navedlo: "Izračun pokaže, da je tožena stranka tako dolžna plačati tožeči stranki 816.932,80 SIT. V presežku pa je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za znesek 544.621,20 SIT." Sodišče prve stopnje je tako ob ugotovljeni nižji stopnji odgovornosti zavarovanca tožene stranke (30 %) določilo takšen delež tožene stranke v tem gospodarskem sporu uveljavljeni škodi, kot da bi bila stopnja odgovornosti njenega zavarovanca višja od stopnje odgovornosti zavarovanca tožeče stranke, oz. prav taka, kot jo je ugotovilo za zavarovanca tožeče stranke (70 %), in ne manjša (30 % (ter zato tožbeni zahtevek zavrnilo za manj, namesto za več (oz. tožeči stranki prisodilo več, namesto manj))). Tudi sicer pa znesek 544.621,20 SIT ni 30 % od vtoževanega zneska 1,361.553,00 SIT, temveč je (kar) 40 % tega zneska (in znesek 816.932,80 SIT ni 70 % od vtoževanega zneska 1,361.553,00 SIT, ampak je (le) 60 % tega zneska). Končno je sodišče prve stopnje v 5. in 7. odst. na 5. str. obrazložitve sit. sodbe še ugotovilo, da je uspeh tožeče stranke v tej pravdi 60 %, uspeh to- žene stranke pa 40 %.

Navedena sodba prve stopnje ima tako pomanjkljivost, zaradi katere se v izpodbijanem delu ne more preizkusiti.

Zato je bilo treba pritožbi ugoditi, sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu (čl. 350/I ZPP) razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (čl. 354/I ZPP).

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (čl. 165/III ZPP).

V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti navedeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka tako, da bo v svoji odločbi navedlo jasne in med seboj združljive vse razloge o za odločitev odločilnih dejstvih, podalo njihovo dokazno oceno ter nanjo pravilno uporabilo materialno pravo. Če bo še spornemu delu tožbenega zahtevka morebiti ugodilo (v celoti ali delno), bo pri odločanju moralo upoštevati tudi odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006, v vsakem primeru pa še načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 13. 12. 2006 (ter objavljeno v Pravnih mnenjih, št. I/2006).