Jedro

Odškodnina iz kasko zavarovanja je pogodbena obveznost zavarovalnice in zato zavarovalnica pride v zamudo in je dolžna plačati zamudne obresti tedaj, če prekorači tiste roke, ki so predvideni v 919. členu ZOR.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v drugem odstavku izreka o zavrnitvi plačila zakonitih zamudnih obresti od zneska 943.085,00 SIT za čas od 28.10.1991 do 16.3.1997, razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 943.085,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.3.1997 dalje do plačila in 4.560,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.10.1991 dalje do plačila, zavrnilo pa je del zahtevka na plačilo obresti od zneska 943.085,00 SIT od 28.10.1991 do 17.3.1997. Prvostopno sodišče je toženi stranki naložilo tudi, da mora tožniku povrniti njegove stroške v višini 300.780,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.3.1997 dalje do plačila.

Proti sodbi se je pritožil tožnik in sicer na zavrnilni del sodbe za zamudne obresti in na stroškovni del ter predlagal, da pritožbeno sodišče spremeni del sodbe glede obresti od zneska 943.085,00 SIT od 28.10.1991 do 17.3.1997 v tožnikovo korist, kakor tudi, da stroške tožnika v celoti prizna. V pritožbi tožnik navaja, da je vložil tožbo zato, ker mu tožena stranka ni hotela izplačati odškodnine iz kasko zavarovanja. Prvo sodišče je nepravilno ugotovilo, da je terjatev po višini postala znana šele ob izdaji sodbe, saj je tudi tožnik tožil le za znesek, ki mu je po kasku zavarovanju pripadel in s tem se je izrecno strinjala tudi tožena stranka, tako da višina terjatve že od samega začetka ni bila sporna. Glede stroškov postopka pa tožnik meni, da njihov obračun ni v skladu z višino spornega predmeta.

Sodišče druge stopnje je s sodbo z dne 21.1.1998, opr. št. II Cp 850/97 ugodilo tožnikovi pritožbi ter prvostopno sodbo v zavrnilnem delu glede zamudnih obresti spremenilo tako, da je tožniku priznalo zamudne obresti od zneska 943.085,00 SIT od 28.10.1991 dalje do 16.3.1997 (oziroma do plačila). Na revizijo tožene stranke je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani sodbo sodišča druge stopnje, kolikor je ugodilo pritožbi tožeče stranke, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Glede na materialnopravno gledanje revizijskega sodišča je treba v obravnavani zadevi vprašanje, kdaj mora izpolniti zavarovalnica svojo obveznost in s tem v zvezi vprašanje, kdaj pride v zamudo s svojo izpolnitvijo, presojati po določbah 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). V 1. odstavku navedenega zakonitega določila je predpisano, da mora zavarovalnica izplačati odškodnino (ali v pogodbi določeno vsoto) v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot 14 dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. Če pa je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči ta rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti. Za pravilno uporabo navedenih materialnopravnih določb je v obravnavni zadevi torej potrebno ugotoviti, za kakšen rok izplačila sta se stranki dogovorili in v kolikor bi zavarovalnica prekoračila ta rok, tedaj bi prišla v zamudo in od takrat tečejo obresti. Kolikor pa gre za primer iz 2. odstavka 919. člena ZOR, mora v tem primeru sodišče ugotoviti, ali je bil potreben določen čas za ugotovitev same obveznosti oziroma njene višine in kakšna dolžina časa je bila upravičeno potrebna za omenjene odločilne dejanske ugotovitve. V tej zvezi bo treba tudi ugotoviti, ali je bilo nujno posredovanje sodišča in kolikor je bilo, je treba razjasniti, v kateri fazi pravdnega postopka bi lahko tožena stranka ugotovila svojo obveznost. Ko bo sodišče prve stopnje ugotovilo vsa zgoraj navedena dejstva, tedaj bo šele lahko presodilo, kdaj je tožena stranka zašla v zamudo in od kdaj naprej tečejo zamudne obresti.

Vse navedeno je narekovalo razveljavitev prvostopne sodbe v izpodbijanem delu ter v tem obsegu vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Prvo sodišče bo moralo zgoraj navedena dejstva ugotoviti s ponovitvijo doslej izvedenih dokazov ter izvedbo tistih dokazov, ki jih bosta morabiti pravdni stranki predlagali v okviru njunega dokaznega bremena.

O vseh dosedanjih stroških postopka tožeče stranke po je že pravnomočno odločeno.