Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi odločbe o kazni, ampak se sme v zvezi z njo uveljavljati le kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. M.O. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 12.7.2002 je bil obs. M.O. spoznan za krivega kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen 7 let in 6 mesecev zapora. V to kazen mu je po določbi 1. odstavka 49. člena KZ bil vštet čas, ki ga je od 4.4.2002 od 20.30 ure dalje prebil v priporu. Po 66. členu KZ mu je bil izrečen tudi varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov. V skladu z določbo 4. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona, naloženo pa mu je bilo plačilo 100.000 SIT povprečnine, istočasno pa po 1. odstavku 97. člena ZKP odločeno, da se potrebni izdatki in nagrada zagovornice izplačajo iz proračunskih sredstev. Odločeno je tudi bilo, da je dolžan oškodovancema M.K. in D.V. plačati premoženjskopravna zahtevka, in sicer prvemu 139.137,50 SIT, drugemu pa 50.727,50 SIT, s presežkom zahtevkov sta oškodovanca bila napotena na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 29.10.2002 deloma ugodilo pritožbi obsojenčeve zagovornice in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je oba oškodovanca z njunima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. V ostalem delu je pritožbo zagovornice, v celoti pa pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčeva zagovornica, odvetnica M.K. iz Ž., je priporočeno po pošti dne 21.2.2003 vložila zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijano drugostopenjsko sodbo zoper M.O. v delu, v katerem je zavrnilo pritožbo, spremeni ali podredno razveljavi drugostopenjsko sodbo in prvostopenjsko sodbo in vrne zadevo v novo obravnavo in odločanje na prvo stopnjo.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže kot nedovoljeno.

Odvetnica M.K. je bila z odredbo z dne 6.4.2002 dežurne preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Kranju obsojenemu M.O. postavljena za zagovornico po uradni dolžnosti. Skladno z določbo 4. odstavka 70. člena ZKP je njen mandat zagovornice prenehal s pravnomočnostjo sodbe, to je dne 29.10.2002. Odvetnica M.K. je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila dne 21.2.2003, v času, ko ni bila več zagovornica, odrejena po uradni dolžnosti, pooblastilnega razmerja z obsojenim M.O. pa ni imela, saj ga je sklenila šele 24.3.2003, torej več kot en mesec po vložitvi tega izrednega pravnega sredstva in v času, ko zahteva za varstvo zakonitosti ni bila dovoljena. Dokaz pooblastilnega razmerja je skladno z določbo 5. odstavka 67. člena ZKP pooblastilo, ki ga mora zagovornik predložiti sodišču, pred katerim teče postopek, naknadna soglasja obsojenca, ki jih je vpisal na pooblastilo, ne morejo spremeniti dejstva, da odvetnica K. v času, ko je vložila to izredno pravno sredstvo, za zagovor ni imela pooblastila, odredba o njeni postavitvi pa je s pravnomočnostjo sodbe prenehala.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica, ki je bila v skladu z določbo 4. odstavka 70. člena ZKP postavljena obsojencu po uradni dolžnosti, je sicer vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, ko še ni imela po njem podpisanega pooblastila. V uvodnem delu zahteve je izrecno navedla, da jo vlaga v soglasju z obsojencem. Predsednica senata sodišča prve stopnje je z dopisom z dne 13.3.2003 pozvala zagovornico, da v roku 8 dni predloži pooblastilo obsojenca, iz katerega bo razvidno, da jo pooblašča za nadaljnje zastopanje. Zagovornica je dne 25.3.2003 priporočeno po pošti dostavila sodišču po obsojencu podpisano pooblastilo z njegovim pripisom, da je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena z njegovim soglasjem. V takšnem položaju, ko je obsojenec potrdil, da je zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti z njegovim soglasjem in ko je zagovornica predložila pooblastilo na poziv sodišča, je bilo treba šteti, da je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena ter o njej meritorno odločiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ponavlja svoje stališče glede vzročne zveze med obsojenčevim ravnanjem in nastalo posledico, pri čemer ne soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče druge stopnje zavrnilo v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje predlagano zaslišanje izvedenca medicinske stroke. Sodišče druge stopnje je presodilo tudi navedbe, s katerimi je pritožba izpodbijala zaključek glede vzročne zveze med dejanjem obsojenca in smrtjo oškodovanca, pri čemer je izhajalo iz dejanskega stanja, ugotovljenega po sodišču prve stopnje. Ob pravilni razlagi vzročne zveze, kot jo vsebujeta sodbi sodišč prve in druge stopnje in glede na dejanske ugotovitve, ki so skladne z v izreku pravnomočne sodbe opisanimi dejstvi in okoliščinami, je obsojenčevo dejanje tudi pravilno pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče do predlaganega dokaza in tudi pravilno nakazalo, da v pritožbi, v kateri se smejo po določbi 4. odstavka 369. člena ZKP navajati nova dejstva in novi dokazi, ni bilo povedano, zakaj jih pritožnica ni navedla že prej. Toda odločilna za presojo neutemeljenosti pritožbenega predloga ni bila navedena pomanjkljivost, temveč zaključek o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in na njem temelječa ocena v zvezi z vzročno zvezo in pravno opredelitvijo obravnavanega kaznivega dejanja. Sicer pa ne glede na določbo 5. odstavka 329. člena ZKP pravica sodišča, da presoja, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna pravila in ne z njimi omejena (1. odstavek 18. člena ZKP). To pa pomeni, da po načelu proste presoje dokazov sodišče samo odloča, katere dokaze v zvezi z odločilnimi dejstvi bo izvedlo in katerih ne. V zahtevi nakazane kršitve določb kazenskega postopka zato niso podane.

Vložnica zahteve z navedbo, da sodišči prve in druge stopnje nista zadosti utemeljili odločitve o eventualnem naklepu, s katerim naj bi obsojenec storil kaznivo dejanje, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Iz utemeljitve, v kateri ocenjuje, da izvedeni dokazi izkazujejo, da je obsojencu mogoče očitati le malomarnost, ne pa eventualni naklep, pa sledi, da drugače kot pravnomočna sodba ocenjuje dokaze. Glede na to, in ker imata sodbi sodišč prve in druge stopnje tudi določne in jasne razloge o navedeni obliki krivde, zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Sicer pa zahteva s temi izvajanji nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi odločbe o kazni. V zvezi z njo se sme uveljavljati kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP. Po tej določbi je kršen kazenski zakon, če je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Za kaznivo dejanje umora po 1. odstavku 127. člena KZ je predpisana kazen zapora najmanj 5 let. Če je storilec kaznivega dejanja le-tega storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, se sme kaznovati mileje (2. odstavek 16. člena KZ). Ker v takem primeru ni predpisana obvezna omilitev kazni, sodišče ob upoštevanju teže kaznivega dejanja, storilčeve krivde in vseh ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin (1. in 2. odstavek 41. člena KZ) presodi, ali bo uporabilo določbo 1. točke 42. člena KZ in kazen omililo ali tega ne bo storilo. Sodišče je v tej zadevi izreklo obsojencu kazen v okviru z zakonom predpisane, pri čemer je kljub ugotovljeni bistveno zmanjšani prištevnosti obsojenca presodilo, da ni podlage za omilitev kazni. Zato z odločitvijo o kazni ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu ter ni kršilo kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. S trditvijo, da sodišče ni upoštevalo bistveno zmanjšane prištevnosti, pač pa le obteževalne okoliščine, ne da bi ugotovilo tudi olajševalne in da je obsojencu odmerilo kazen, kot bi storil umor z motivom in direktnim naklepom ter v prištevnem stanju, zahteva v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP izpodbija dejanske zaključke pravnomočne sodbe v zvezi z odločbo o kazni.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obs. M.O. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno 425. člen ZKP.

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.