Jedro

Ni dvoma, da vsaka izvršitev odločbe gradbenega inšpektorja, ki nalaga rušitev objekta, povzroči materialno škodo, to pa sama zase še ne pomeni težko popravljive škode. Zato se morajo nastali škodi zaradi rušenja objekta praviloma pridružiti še druge negativne posledice rušenja – npr. take, ki izhajajo iz socialnih razmer stranke in njene družine. Tožnik sicer zatrjuje, da v objektu živi skupaj z družino, vendar s pavšalno navedbo, da bi rušenje zanj pomenilo katastrofo, škode, ki naj bi mu zaradi rušenja nastala, ne izkazuje.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je vložil tožbo zoper v uvodu navedeno odločbo, s katero mu je bilo naloženo, da mora v devetih mesecih od prejema odločbe odstraniti zidan objekt na zemljišču s parc. št. 1200 k. o. ..., tlorisnih dimenzij cca 13 m x 7 m, ki po višini obsega pritličje in mansardo, z dvokapno streho, podaljšano na SZ strani v nadstrešek tlorisnih dimenzij cca 3m x 8 m in zidanim prizidkom na JZ strani, tlorisnih dimenzij cca 7 m x 2,5 m + 3m x 4 m, vzpostaviti prejšnje stanje ter takoj po prejemu te odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo tega objekta (1. in 2. točka izreka). S 3. točko izreka so mu bile za navedeni objekt izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), s 4. točko mu je bilo naloženo, da mora o izpolnitvi obveznosti obvestiti pristojnega inšpektorja, s 5. in 6. točko pa je bilo ugotovljeno, da v postopku ni bilo posebnih stroškov in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve. Drugostopenjski upravni organ je odločbo organa prve stopnje dopolnil z novo 7. točko, s katero je bil tožnik opozorjen, da se bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo na tožnikove stroške opravila po drugih osebah ali s prisilitvijo. V ostalem delu je drugostopenjski organ pritožbo zavrnil. Tožnik je skupaj s tožbo vložil zahtevo za odložitev izvršitve izpodbijane odločitve. Zanj naj bi izvršitev te odločbe imela nepopravljive posledice, saj naj bi šlo za objekt, v katerem živi skupaj z družino, morebitno rušenje pa bi zanj pomenilo katastrofo.

Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

Po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

Glede na navedeno je temeljna zahteva za odložitev izvršitve izpodbijanega akta, da tožnik izkaže škodo, ki bi jo povzročila izvršitev izpodbijane odločbe, in njeno težko popravljivost. Če je tako kvalificirana škoda izkazana, mora sodišče pred izdajo začasne odredbe opraviti še presojo z vidika sorazmernosti in pri tem upoštevati prizadetost javne koristi ter koristi morebitnih nasprotnih strank. Iz tega izhaja, da mora stranka v zahtevi konkretno navesti vse okoliščine, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode ter okoliščine, ki omogočajo sklep, da bo ta škoda v primeru zanjo ugodno končanega spora težko popravljiva. Za te navedbe mora predložiti tudi dokaze, ki morajo biti v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča predloženi že s samo zahtevo za izdajo začasne odredbe (zadeve I Up 139/2012, I Up 362/2010).

Sodišče meni, da tožnik zgolj s pavšalnimi trditvami o nastanku nepopravljive škode teh pogojev ni izpolnil. Ni dvoma, da vsaka izvršitev odločbe gradbenega inšpektorja, ki nalaga rušitev objekta, povzroči materialno škodo, ta pa sama zase še ne pomeni težko popravljive škode. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča RS (I Up 348/2011, I Up 25/2011) materialna škoda, povezana z vzpostavitvijo zakonitega stanja, ne pomeni težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. Zato se morajo nastali škodi zaradi rušenja objekta praviloma pridružiti še druge negativne posledice rušenja – npr. take, ki izhajajo iz socialnih razmer stranke in njene družine.

Tožnik sicer zatrjuje, da v objektu živi skupaj z družino, vendar s pavšalno navedbo, da bi rušenje zanj pomenilo katastrofo, škode, ki naj bi mu zaradi rušenja nastala, ne izkazuje. Po drugi strani je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da ne gre za stanovanjski objekt, temveč za objekt, ki je v uporabi kot hlev, kokošnjak, shramba za kmetijsko mehanizacijo in orodje ter za spravilo krme. Tudi tožnik je v inšpekcijskem postopku navajal, da je gradil gospodarsko poslopje, tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe pa ni predložil nobenih listin, iz katerih bi izhajalo, da v objektu, ki je predmet inšpekcijske odločbe, živi s svojo družino, niti ni te okoliščine kakorkoli konkretiziral. Zato tudi ni mogoč preizkus morebitnih posledic rušenja v zvezi s socialnimi razmerami, v katerih živi tožnik oziroma njegova družina.

Po navedenem torej tožnik zgolj s pavšalnimi navedbami ni izkazal, da bi mu z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda. Pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe zato ni izpolnjen, zaradi česar se sodišče ni ukvarjalo s presojo sorazmernosti med začasnim zadržanjem izvršitve odločbe in prizadetostjo javne koristi ter je zahtevo zavrnilo.