Jedro

Stališče sodišča druge stopnje, da bi bil toženec kršil zavarovalno pogodbo in izgubil pravice iz nje, če bi tožeča stranka dokazala, da se je skušal izmakniti preiskavi alkoholiziranosti, je pravilno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.089.400 SIT (sedaj 4.545,99 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in toženi stranki povrniti stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, plačilo stroškov postopka pa naložilo tožeči stranki. Navedlo je, da bi morala tožeča stranka za uspešno uveljavitev izgube zavarovalnih pravic zatrjevati, da je toženec storil škodno dejanje pod vplivom alkohola, tega pa ni storila. Odhod s kraja prometne nezgode in opustitev obvestila policije ne moreta sama po sebi pomeniti, da je bilo dejanje storjeno pod vplivom alkohola in da je povzročitelj nesreče z odhodom s kraja dejanja želel preprečiti ugotovitev svoje alkoholiziranosti, šele to pa bi imelo za posledico izgubo kritnih pravic. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec po nesreči oškodovanki nudil pomoč in jo odpeljal v zdravstveni dom, kjer je bila zaposlena, in zato odpeljal s kraja nesreče, kaže ravno nasprotno. Ker toženec ni kršil zavarovalne pogodbe, je regresni zahtevek neutemeljen.

Tožnica v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče druge stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je po ugotovitvi, da tožnica ni zatrjevala, da bi bil toženec ob povzročitvi prometne nezgode pod vplivom alkohola, odločilo, da je toženec s tem, ko je zapustil kraj nezgode, ne da bi bil poklical policijo, sicer kršil zakon, ne pa tudi zavarovalne pogodbe. Stališče sodišča, da bi bila morala zatrjevati toženčevo alkoholiziranost, je materialnopravno zmotno in v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso. Ker tožnica po preteku določenega časa nima nobene možnosti, da bi dokazovala toženčevo alkoholiziranost, je toženec dolžan omogočiti preiskavo v tej smeri. Zaradi tega mora biti navzoč ob policijskem poslovanju v zvezi z nesrečo, razen če ima za nasprotno tehtne razloge. Tožeči stranki ni treba zatrjevati alkoholiziranosti, ker obstaja domneva o obstoju vzročne zveze med toženčevim izmikanjem preiskavi alkoholiziranosti in alkoholiziranostjo, toženec pa po stališču obeh sodišč ni dokazal, da ni kriv za obstoj okoliščin iz prvega odstavka 3. člena splošnih pogojev. Ob dejstvu, da je toženec odgovoren za nastanek nezgode in da je s tem, ko ni poklical policije, kršil zakon, je utemeljen sklep sodišča prve stopnje, da je zavarovalne pravice izgubil. Tožeča stranka predlaga, naj revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s Splošnimi pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97 (v nadaljevanju Splošni pogoji), ki po neizpodbijanih ugotovitvah nižjih sodišč predstavljajo podlago za odločanje v zadevi, zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če je v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola. Dokazovanje alkoholiziranosti je zavarovalnici olajšano z določitvijo domneve, po kateri se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti (točka 3.c prvega odstavka 3. člena). Če zavarovalnica dokaže domnevno bazo, tj. izmikanje preiskavi, sodišče domnevano dejstvo, tj. alkoholiziranost, vzame za podlago sodbe brez dokaza.

V izpodbijani sodbi je res zavzeto stališče, da bi bila morala tožeča stranka za uspešnost regresnega zahtevka zatrjevati, da je bil toženec v času prometne nezgode pod vplivom alkohola, vendar odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka ne temelji le na tem stališču. Sodišče druge stopnje je namreč navedlo tudi, da bi bil toženec kršil pogodbo, če bi bil želel preprečiti ugotovitev svoje alkoholiziranosti. To je ključni – in materialnopravno pravilen – razlog za zavrnitev zahtevka.

Revizijsko stališče, da za izgubo zavarovalnih pravic zadostuje ugotovitev o toženčevi odgovornosti za nezgodo in o kršitvi zakona zaradi opustitve obvestitve policije o prometni nezgodi, ni pravilno. Tožeča stranka mora dokazati domnevno bazo, določeno v Splošnih pogojih, tj. da se je toženec izmaknil preiskavi alkoholiziranosti.

Okoliščine prometne nezgode in ugotovitev, da je toženec po nesreči oškodovanki nudil pomoč, tako da jo je odpeljal v zdravstveni dom, kjer je bila zaposlena, utemeljujejo tudi pravilnost sklepa sodišča druge stopnje, da se toženec ni izmaknil preizkusu alkoholiziranosti in ni kršil zavarovalne pogodbe.

Ker niti razlogi, ki jih je uveljavljala tožeča stranka, niti razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – UPB3 in 45/08; ZPP).

Odločba o reviziji vključuje zavrnitev predloga tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).