Jedro

V obravnavani zadevi ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke, saj tožeča stranka ni uspela izkazati, da ji zaradi nekvalitetne izgradnje javnega kanalizacijskega omrežja nastaja premoženjska škoda; zahtevek pa je neutemeljen tudi zaradi zastaranja.

Vedenje o storilcu škode ni vedenje o odgovornosti, temveč o storitvi škode kot dejstvu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v točki II. izreka znesek pravdnih stroškov v višini 2.427,04 EUR nadomesti z zneskom 2.260,43 EUR; sicer se pritožba tožeče stranke zavrne ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo odškodninski zahtevek za plačilo 15.743,62 EUR, ki ga je tožeča stranka uveljavljala zaradi nekakovostno izvedenega javnega kanalizacijskega omrežja, kar je povzročilo zamakanje na njeni parceli. Tožeči stranki je bilo naloženo povračilo pravdnih stroškov v višini 2.427,04 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju: ZPP) in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vračilo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje; podrejeno pa spremembo sodbe z znižanjem prisojenih pravdnih stroškov tožene stranke. Izpostavlja izvedeniško mnenje sodne izvedenke N. K. G., s katerim se nikakor ne strinja. Ocenjuje ga kot pavšalnega in nezadostnega, saj je bilo podano zgolj na podlagi ogleda stanja nepremičnine, brez uporabe kakršnihkoli strokovno tehničnih pripomočkov. Sodna izvedenka ni ugotovila resničnih vzrokov zamočvirjenosti zemljišča. Izvedenka bi lahko ugotovila, da sta oba priključka interne kanalizacije delujoča in brez napak. Pričakovati je bilo, da bo sodna izvedenka z ustreznimi tehničnimi sredstvi, sondami ali TV kamero za kanalizacijo ugotovila dejanske vzroke zamočvirjenosti na tehnično objektiven način, ne pa zgolj z vizualnim pregledom. Ni bilo ovrednoteno dejstvo, da je na pločniku, tik pred vhodom v stanovanjsko hišo tožeče stranke udrtina, ki jo je tožena stranka po svojih izvajalcih v času od izgradnje kanalizacijskega omrežja dalje že večkrat poskušala sanirati. Opozarja, da pravni prednik, pokojni A. H., ni nikoli prejel nobenega obvestila o izgradnji javne kanalizacije. Poudarja, da bi v primeru neurejene meteorne vode prihajalo do razmočenosti in zamočvirjenosti tal okoli stanovanjske hiše in proti južni meji parcele, ne pa proti severnemu delu, ki leži višje. Sodna izvedenka se do stanja na terenu, ki je bil na dan ogleda povsem zamočvirjen in razmočen, ni nikoli jasno in določno opredelila. Poudarja, da je bil prelom kanalizacijskega priključka saniran že pred leti z namestitvijo nove kanalizacijske cevi. Sodna izvedenka sploh ni ugotovila, odkod je začela po letu 2001 pritekati voda na parcelo tožeče stranke, saj ni izvedla nikakršnega tehničnega pregleda s kamero. Pritožnik se ne strinja z ocenjeno vrednostjo sanacije, saj je zemljišče sedaj popolnoma neuporabno za namene vrta. Izvedeniškemu mnenju še očita, da sodna izvedenka ni ugotavljala niti širših in dejanskih vzrokov za zamakanje parcele, saj ni ugotavljala, kam se stekajo zaledne vode z območja G.. V pritožbi se sklicuje na Odlok o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za plansko celoto V1 Rudnik in na pregled ukrepov za povečanje poplavne varnosti v Mestni občini Ljubljana ter povzema ukrepe na kanalizacijskem omrežju, ki bi morali biti izvedeni. Poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje angažirati novega izvedenca, kar pa je bilo neutemeljeno zavrnjeno. Izvedenka N. K. G. ni dovolj strokovno usposobljena za podajo pravilnega izvedeniškega mnenja iz predmetnega tehničnega področja. Pritožnik poudarja, da tožbeni zahtevek ni zastaran, saj v začetku leta 2001 sploh še ni vedel za škodo, niti za tistega, ki je zanjo odgovoren. V obravnavani zadevi bi bilo treba uporabiti petletni objektivni zastaralni rok, ki do vložitve tožbe še ni nastopil, saj sprva niti ni vedel, kdo je odgovoren za porajajočo se škodo, ki je začela vidno nastajati v jesenskih mesecih leta 2001. Graja tudi stroškovni del izpodbijane sodbe, ker je sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno priznalo pravdne stroške pripravljalnih vlog, kar dvakrat ji je bilo priznano po 500 točk za pristop na glavno obravnavno, neutemeljeno pa so ji bili priznani tudi stroški za pribavo smrtovnice, sklepa o dedovanju ter izdajo končnega poročila stranki. Znesek stroškov je sodišče prve stopnje seštelo nepravilno. Toženi stranki je bilo priznano večje število pisnih pripravljalnih vlog, kot jih je bilo pritožniku vročenih, zato je tožena stranka upravičena do 3.645 točk, kar znaša 1.673,05 EUR; z 20 % DDV-jem pa 2.007,66 EUR.

Na pritožbo je tožena stranka podala odgovor, v katerem izpostavlja neutemeljenost pritožbe, pritrjuje argumentaciji in pravnim naziranjem sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe in povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke, saj tožeča stranka ni uspela izkazati, da ji zaradi nekvalitetne izgradnje javnega kanalizacijskega omrežja nastaja premoženjska škoda; zahtevek pa je neutemeljen tudi zaradi zastaranja. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje in razloge, ki utemeljujejo zavrnitev tožbenega zahtevka. Prvostopenjsko sodišče se je pravilno oprlo na izvedeniško mnenje, ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča strokovno, razumljivo utemeljeno in zato preverljivo. Izvedenka je prepričljivo pojasnila, da izvedba javnega kanalizacijskega omrežja ni razlog za zastajanje vode na parceli tožeče stranke ter da voda s ceste ne teče na njeno parcelo. Razlog za zastajanje vode na parceli tožeče stranke je našla v pomanjkljivem odvodnjavanju parcele. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da bi morala izvedenka za ugotovitev dejanskih vzrokov zamočvirjenosti uporabiti ustrezna tehnična sredstva (sonde, TV kamero za kanalizacijo). Izvedenka je pri ustni podaji izvedeniškega mnenja pojasnila, da uporaba tehničnih sredstev za odgovor na vprašanja, ki jih ji je zastavilo sodišče prve stopnje, ni bila potrebna, saj je lahko brez tovrstnih pripomočkov izdelala popolno mnenje.

Ne drži pritožbeni očitek, da izvedenka ni ovrednotila dejstva glede udrtine na pločniku. V dopolnitvi izvedeniškega mnenja je jasno izpostavila, da navedbe o popravilu pločnika nimajo nobene zveze z meteorno vodo na vrtu. Poudarila je, da voda s ceste, kot je zatrjevala tožeča stranka, ne teče na parcelo, pa tudi ne iz kanalizacije, saj poteka kanal 2,70 m pod cesto, voda pa ne more teči navzgor.

Tudi očitek, da tožeča stranka od tožene stranke ni nikoli prejela nobenega obvestila o izgradnji javne kanalizacije, ni utemeljen. V izpodbijani sodbi je argumentirano obrazloženo, zakaj to za predmetni postopek ni pomembno; navedene razloge pa v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeno zatrjevanje, da bi v primeru neurejenih meteornih voda tožeče stranke moralo prihajati do razmočenosti in zamočvirjenosti tal okoli stanovanjske hiše in proti južni meji parcele, ne pa proti severnemu delu, ki je višje ležeče, ne izkazuje odgovornosti tožene stranke za nastalo situacijo. Izvedenka je v dopolnitvi izvedeniškega mnenja zapisala, da se v meteorni kanal izteka le voda s strehe, voda s parcele pa nima odtoka in zastaja. Izpostavila je možnost, da so sosedje tožeče stranke svoje parcele postopoma nasipali, česar tožeča stranka ni posebej zaznavala. Neutemeljen je tudi očitek, da se sodna izvedenka ni jasno in določno opredelila do fotografij. V dopolnitvi izvedeniškega mnenja je jasno zapisala, da se iz njih ne da ugotoviti vzroka za zastoj vode na vrtu, zato jih tudi ni omenjala.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo načelo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Tožeča stranka je zatrjevala, da se voda s ceste G. ob vsakem večjem deževju izliva na njeno parcelo. Razlog naj bi bil v tem, da ob rekonstrukciji na cesti G. niso bili izvedeni cestni sifoni na vsakih deset metrov, kot so bili predhodno. Táko stanje povzroča, da se ob deževjih voda steka po cesti in nato zaradi naklona pod cesto ter na parcele tožeče stranke. Glede na podano trditveno podlago je zmotno stališče pritožbe, da bi morala sodna izvedenka ugotoviti, od kod je začela po letu 2001 pritekati voda, še manj pa ugotavljati širše vzroke za zamakanje parcele tožeče stranke - stekanje zalednih voda z območja G.. Izvedenka je prepričljivo pojasnila, da voda s ceste ne teče na parcelo tožeče stranke. Izpostavila je, da se voda ne bi mogla zlivati čez pločnik na parcelo tožeče stranke, četudi bi bilo vozišče zalito z vodo v višini 5 cm. Glede zalednih voda z območja G. je izvedenka pojasnila, da nimajo direktnega vpliva na parcelo tožeče stranke. Tudi sklicevanje na ukrepe na kanalizacijskem omrežju in zaključki o potrebnosti dograditve kanalizacijskega omrežja na področju G. so za obravnavano zadevo irelevantni, saj ne izkazujejo vzročne zveze med zatrjevanim nedopustnim ravnanjem tožene stranke in škodo na parceli tožeče stranke.

Izvedenka je v pisnem mnenju, njegovi dopolnitvi, nato pa tudi z ustno predstavitvijo mnenja odgovorila na vsa bistvena vprašanja, relevantna za obravnavano zadevo, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni moč slediti predlogu tožeče stranke za postavitev novega izvedenca.

Pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje o zastaranju odškodninskega zahtevka. Uporabljeno je bilo pravilno materialnopravno izhodišče, podlago za uporabo subjektivnega zastaralnega roka pa je najti v dopisih tožeče stranke z dne 14. 10. 2003 in 18. 2. 2004. Predmetna dopisa dajeta podlago za zaključek sodišča prve stopnje o zastaranju odškodninske terjatve. Glede na dopis z dne 14. 10. 2003 (priloga A 8) je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožeča stranka niti ni vedela, kdo je odgovoren za porajajočo se škodo. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da glede na ustaljeno sodno prakso vedenje o storilcu škode ni vedenje o odgovornosti, temveč o storitvi škode kot dejstvu. To dejstvo pa je bilo glede na prej citirani dopis tožeči stranki poznano že spomladi 2001. Od tožeče stranke se je pričakovala tudi določena stopnja skrbnosti. Ko je zvedela za škodni dogodek, bi morala poskrbeti, da se pojasnijo vsi elementi, ki ji omogočajo uveljavitev odškodninskega zahtevka. Očitek tožeče stranke, da bi bilo treba uporabiti petletni objektivni zastaralni rok, v obravnavani zadevi nima podlage.

Deloma utemeljen pa je pritožbeni očitek v zvezi s stroškovnim delom izpodbijane sodbe. Toženi stranki je bilo za zastopanje na naroku 17. 9. 2012 nepravilno priznanih 500 odvetniških točk, čeprav bi bila skladno z Odvetniško tarifo upravičena le do 250 odvetniških točk. Očitki o nepravilnem točkovanju pripravljalnih vlog pa so neutemeljeni in nimajo podlage v Odvetniški tarifi, kar enako velja tudi za pribavo smrtovnice, sklepa o dedovanju ter končno poročilo stranki. Tudi očitek, da naj bi tožena stranka vložila odgovor na tožbo in le štiri pripravljalne vloge, ne pa šest, ni utemeljen. Poleg v pritožbi navedenih pripravljalnih vlog je tožena stranka vložila še vlogi z dne 1. 4. 2011 in 11. 4. 2012, v katerih se je opredelila glede zastaranja tožbenega zahtevka in izvedeniškega mnenja, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nepravilno priznanih pravdnih stroških. Zaradi očitne pisne pomote, ki jo je ugotovil pritožnik, je prvostopenjsko sodišče napačno izračunalo skupno število odvetniških točk. Pravilen znesek znaša 4.170 točk, odšteti pa je treba 250 odvetniških točk za pristop na narok 17. 9. 2012, tako da je tožena stranka upravičena do 3.920 odvetniških točk, kar skupaj z 20 % DDV znaša 2.159,14 EUR, ob upoštevanju materialnih stroškov in sodnih taks za odgovor na tožbo pa 2.260,43 EUR. V tem delu je bilo treba sodbo spremeniti in znesek pravdnih stroškov v višini 2.427,04 EUR nadomestiti z zneskom v višini 2.260,43 EUR. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, pa je bilo treba na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrniti, saj niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami.