7.Tožnica je vložila tožbo zoper dokončno odločbo toženca št. ... z dne 2. 10. 2023, s katero je bila zavrnjena njena pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 30. 8. 2023. Z navedeno prvostopenjsko odločbo je imenovani zdravnik odločil, da je bila tožnica od 1. 9. 2023 do 8. 9. 2023 začasno nezmožna za delo (bolezen). Od 9. 9. 2023 dalje pa je zmožna za delo. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožničina osebna zdravnica dne 27. 9. 2023 vložila nov predlog imenovanemu zdravniku za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za čas od 9. 9. 2023 dalje. Z odločbo z dne 5. 10. 2023 je bil predlog zavrnjen. Tožnica pa je nato 16. 10. 2023 vložila pritožbo na drugostopenjski organ, na katerem je bila tožnica tudi osebno pregledana. Dne 21. 11. 2023 je bila izdana odločba, s katero je bilo njeni pritožbi, vloženi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 5. 10. 2023, ugodeno. Drugostopenjski organ je ugotovil, da je bila tožnica tudi v času od 9. 9. 2023 do 11. 10. 2023 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni. Navedena odločitev je bila sprejeta po vložitvi tožbe, ki jo je tožnica na sodišče vložila 7. 11. 2023.

Jedro

8.Tožnica je na naroku za glavno obravnavo umaknila tožbo v delu na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za sporno obdobje in na priznanje pravice do nadomestila med začasno nezmožnostjo za delo. Z delnim umikom se je toženec strinjal, zato je sodišče v tem delu postopek ustavilo (II. točka izreka). V tem delu je odločitev sodišča postala pravnomočna.

Tožnica je postavila tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca z dne 30. 8. 2023 in z dne 2. 10. 2023 ter da se ugotovi, da je bila začasno nezmožna za delo zaradi bolezni tudi od 9. 9. 2023 dalje do 11. 10. 2023 dalje in da se ji prizna pravica do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela v tem obdobju. Ne glede na to, da tožnica ni omejila presoje prvostopenjske odločbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je bila začasno nezmožna za delo v času od 1. 9. 2023 do vključno 8. 9. 2023, pa iz postavljenega tožbenega zahtevka povsem jasno izhaja, da navedeno obdobje ni sporno, sporna je zgolj odločitev za čas po 9. 9. 2023 do 11. 10. 2023. Sodišče prve stopnje je torej svojo odločitev pravilno omejilo na presojo odločb toženca, s katerimi je bilo odločeno o spornem obdobju. Tožnica je na naroku za glavno obravnavo umaknila tožbo v delu na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za sporno obdobje in na priznanje pravice do nadomestila med začasno nezmožnostjo za delo. Ker tožnica ni umaknila tožbe v delu, ki se nanaša na presojo izpodbijanih odločb toženca, je odprto vprašanje, ali je bilo sodišče dolžno presoditi tudi izpodbijani odločbi toženca. Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, je bilo za odločitev ključno dejstvo, da toženec v predsodnem postopku z novo odločbo izpodbijanih odločb ni odpravil oziroma se do njih niti ni opredelil. Toženec pa s tem v zvezi tudi ni pripoznal tožbenega zahtevka, ki je obsegal tudi predlog, da se izpodbijani odločbi toženca odpravita.

9.Ker tožnica ni umaknila tožbe v delu, ki se nanaša na presojo izpodbijanih odločb toženca, je odprto vprašanje, ali je bilo sodišče dolžno presoditi tudi izpodbijani odločbi toženca. Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, je bilo za odločitev ključno dejstvo, da toženec v predsodnem postopku z novo odločbo izpodbijanih odločb ni odpravil oziroma se do njih niti ni opredelil. Toženec pa s tem v zvezi tudi ni pripoznal tožbenega zahtevka, ki je obsegal tudi predlog, da se izpodbijani odločbi toženca odpravita.

10.V tem primeru je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo tudi izpodbijani odločbi toženca in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Dolžnost sodišča je, da presodi pravilnost in zakonitost odločb zavoda (tožene stranke). Kot je bilo že večkrat poudarjeno v sodni praksi pritožbenega sodišča, gre v teh primerih za izpodbojno tožbo, ne pa za ugotovitveno tožbo, kot je le-ta urejena v 181. členu ZPP. Zoper dokončno odločbo ima zavarovanec pravico vložiti tožbo, kot to izhaja tudi iz pravnega pouka dokončne odločbe. V takem primeru je pravni interes že s tem izkazan in ga ni potrebno dokazovati. Zaradi zagotovitve pravne varnosti je tožnica vztrajala pri odpravi tudi izpodbijanih odločb, saj iz odločbe toženca ni izhajala niti pravna podlaga za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo za obdobje, o katerem je bilo z izpodbijanima odločbama že dokončno odločeno, niti odločbe niso bile odpravljene. Sodna praksa, ki jo navaja toženec, se ne nanaša na socialne spore, temveč na upravne spore. V socialnih sporih pa je bilo glede vprašanja obstoja pravnega interesa tudi za odpravo odločb toženca (če je bilo o sami pravici predhodno že odločeno) že zavzeto stališče, da je kljub temu še nadalje podan pravni interes tožeče stranke tako za vložitev tožbe kot za vodenje spora, kajti z njegove strani je bila podana zahteva, da se ugotovi, da posamični upravni akt ni bil zakonit.

Izrek

11.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno. Kot je bilo že pojasnjeno, zaradi delnega umika tožbe sodišče ni presojalo s kasnejšo novo odločbo toženca ugotovljene začasne nezmožnosti za delo. Predmet presoje je bila le zakonitost nepravnomočnih izpodbijanih odločb toženca.

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodja sodišča prve stopnje.

12.Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo 81. in 82. člena ZDSS-1, s tem, kako je odločbe zgolj odpravilo. Navedene določbe se nanašajo na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe. Ker je bila tožba v delu za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo umaknjena, je sodišče pravilno, ob smiselni uporabi drugega odstavka 81. člena ZDSS-1, odločilo še o preostalem delu tožbenega zahtevka, to pa je glede odprave izpodbijanih odločb toženca.

II. Stroške odgovora na pritožbo krije tožnica sama.

13.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na povračilo stroškov postopka. Pravna podlaga za dosojo navedenih stroškov je podana v določbi prvega odstavka 158. člena ZPP. V preostalem delu, ko je sodišče presojalo izpodbijane odločbe, pa je tožnica z zahtevkom uspela in ji je sodišče tudi v tem primeru utemeljeno priznalo stroške tako za pripravljalno vlogo kot tudi za narok. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da gre za stroške, ki jih je zakrivila tožnica. Tožnici namreč v tej zadevi ni mogoče očitati krivdnega ravnanja oziroma naključja, ki bi se njej primerilo. V tem primeru pa ni izkazan dejanski stan po 156. členu ZPP, ki govori o separatnih stroških.

14.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP je odločilo, da stroške odgovora na pritožbo nosi tožnica sama. Navedeni odgovor namreč ni vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku.

Obrazložitev

-------------------------------

1.Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 2. 10. 2023 in odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 30. 8. 2023 v delu, kjer je odločeno, da je tožnica od 9. 9. 2023 dalje zmožna za delo (I. točka izreka). Postopek v delu na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo od 9. 9. 2023 do 11. 10. 2023 in pravice do nadomestila med začasno nezmožnostjo za delo je sodišče ustavilo (II. točka izreka) . Nadalje je odločilo, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 859,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

1Ur. l. RS, št. 2/2004.

2Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

3.2. Zoper I. in III. točko izreka je pritožbo vložil toženec zaradi kršitve določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo razveljavi ter tožbo tožnice zavrže ter sklene, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka. V pritožbi navaja, da prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za vsebinsko odločanje v zadevi in bi moralo tožbo tožnice že po prejemu prve pripravljalne vloge z dne 30. 11. 2023 oziroma najkasneje po prejemu odgovora na tožbo z dne 12. 12. 2023 v celoti zavreči. Tožnica je vložila tožbo zoper prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo toženca in uveljavljala ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni tudi v času od 9. 9. 2023 do 11. 10. 2023 in s tem v zvezi tudi priznanje pravice do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela v tem obdobju. Že s prvo pripravljalno vlogo z dne 30. 11. 2023 je sodišče seznanila, da ji je bila z novo odločbo začasna nezmožnost za delo za čas od 9. 9. 2023 do 11. 10. 2023 že priznana. Kljub temu pa tožbe ni umaknila. Toženec pri tem poudarja, da je bila res izdana odločba z dne 21. 11. 2023, ki pa ni bila izdana zaradi predmetne tožbe, ampak na izrecno zahtevo (pritožbo) tožnice. Razlogi za drugačno odločitev so v odločbi tudi obrazloženi. Ker je tožnica s pravnomočno odločbo z dne 21. 11. 2023 že dosegla cilj, ki ga je zasledovala s predmetno tožbo, bi morala tožbo umakniti. Ker pa tega izrecno ni želela storiti, bi moralo sodišče tožbo v celoti zavreči. Sodišče pa je namesto tega postopek vodilo dalje, s čimer so se po nepotrebnem povečali stroški postopka. Sodišče prve stopnje je po mnenju toženca tožnici nepravilno priznalo pravni interes. S tem v zvezi je nepravilno interpretiralo tako določbe Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)1 kot tudi Ustave RS, s katero je zagotovljena pravica do sodnega varstva zoper posamične upravne akte. Tožnica je sicer na naroku 22. 5. 2024 delno umaknila tožbo tako, da ni več zahtevala ugotovitev začasne nezmožnosti za delo v obdobju od 9. 9. 2023 do 11. 10. 2023 in priznanje pravice do nadomestila. Toženec takšnemu delnemu umiku tožbe ni nasprotoval. Je pa tožnica vztrajala pri zahtevku na odpravo izpodbijanih odločb in na povračilu stroškov postopka. Za kaj takega pa po mnenju toženca ni imela pravnega interesa. Razen tega je tudi sodišče samo "prilagodilo" tožbeni zahtevek in odločbo z dne 30. 8. 2023 le deloma odpravilo, s čimer je odločilo mimo tožbenega zahtevka in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).2 Toženec se sklicuje tudi na določbo 58. člena ZDSS-1 in na prvi odstavek 63. člena ZDSS-1. Skladno z navedeno določbo je namreč socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta, ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. Nenazadnje socialno sodišče v skladu s 7. členom ZDSS-1 na področju zdravstvenega zavarovanja odloča o pravici do in iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Pravni interes mora biti neposreden in konkreten in mora privesti do izboljšanja tožnikovega pravnega (in ne zgolj dejanskega ali ekonomskega) položaja. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Ker tožnica od izdaje odločbe zdravstvene komisije z dne 21. 11. 2023 dalje ni bila več prizadeta v svojih pravicah, niti njene pravice niso bile negotove, ter je bil cilj, ki ga je zasledovala s predmetno tožbo dosežen, v kasnejšem upravnem postopku, ki ga je sprožila sama, si svojega pravnega položaja v zvezi z zahtevanimi pravicami iz zdravstvenega zavarovanja ni mogla več izboljšati. Toženec se s tem v zvezi sklicuje tudi na sodno prakso in pravno teorijo.3 Razen tega je tudi zgolj odprava izpodbijanih odločb, brez odločitve o pravici, v nasprotju z 81. in 82. členom ZDSS-1. Zgolj odprava upravnega akta je dopustna le ob pogojih iz 82. člena ZDSS-1, ki pa v predmetni zadevi niso izpolnjeni. Tožbeni zahtevek zgolj na odpravo izpodbijanih odločb ni dopusten in je treba takšno tožbo zavreči. Odprava upravnega akta namreč učinkuje ex tunc in zadevo vrača v stanje, kot je obstajalo pred njegovo izdajo, kar pomeni, da je o pravici (in zahtevku) še treba odločiti. Pri tem ni pomembno, da odločbi z dne 30. 8. 2023 in 2. 10. 2023 v upravnem postopku nista bili spremenjeni ali odpravljeni, kot navaja sodišče prve stopnje. Tudi če nista bili, nimata pravnega učinka, saj je bilo o začasni nezmožnosti za delo tožnice za sporno obdobje že pravnomočno odločeno. Zaradi slednjega bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči tudi iz razloga, ker je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno. Posledično je po mnenju toženca nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Razen tega je tožnica z upiranjem umika tožbe in vztrajanjem pri tožbi "iz principa" po nepotrebnem in po lastni krivdi povzročila pravdne stroške glede druge pripravljalne vloge in naroka z dne 22. 5. 2024. Te stroške bi zato v vsakem primeru morala (kot separatne stroške) nositi sama.

3Glej I Up 232/2022 in I U 1006/2021.

4.3. V odgovoru na pritožbo tožnica nasprotuje pritožbenim navedbam. Po njenem mnenju sodišče prve stopnje ni storilo nobene od v pritožbi zatrjevanih kršitev. Sodišče je imelo podlago za vsebinsko odločanje in je zato tožbo tudi moralo obravnavati, ne pa zavreči, kot to napačno nazira toženec. Le-ta je namreč s svojim nezakonitim ravnanjem (izdaja nezakonite in nepravilne odločbe) povzročil dopusten socialni spor. Nezakonito in nedopustno ravnanje toženca se izkazuje že s tem, da o pritožbi tožnice zdravstvena komisija ni odločala v roku osem dni, temveč špekulativno šele po vloženi tožbi. Zaradi tega je bila tožnica primorana za sporno obdobje koristiti neplačan dopust. Ne drži, da si tožnica z golo odpravo odločb ne more izboljšati pravnega položaja. Izpodbijani odločbi sta bili še vedno v veljavi in sodišče je moralo v okviru preizkusa pravilnosti in zakonitosti odločb odločiti meritorno. Ker je tožnica v sporu uspela v celoti, je sodišče tudi pravilno odločilo o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Obenem priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Glej Psp 358/2010 z dne 16. 12. 2010.

4. Pritožba ni utemeljena.

Zveza:

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter tudi sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

Pridruženi dokumenti:*

6.V zadevi tudi ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi ne kršitev 2. člena ZPP, kot to neutemeljeno v pritožbi uveljavlja toženec. Izrek sodbe je jasen in ga je mogoče preizkusiti. Tožnica je postavila tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca z dne 30. 8. 2023 in z dne 2. 10. 2023 ter da se ugotovi, da je bila začasno nezmožna za delo zaradi bolezni tudi od 9. 9. 2023 dalje do 11. 10. 2023 dalje in da se ji prizna pravica do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela v tem obdobju. Ne glede na to, da tožnica ni omejila presoje prvostopenjske odločbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je bila začasno nezmožna za delo v času od 1. 9. 2023 do vključno 8. 9. 2023, pa iz postavljenega tožbenega zahtevka povsem jasno izhaja, da navedeno obdobje ni sporno, sporna je zgolj odločitev za čas po 9. 9. 2023 do 11. 10. 2023. Sodišče prve stopnje je torej svojo odločitev pravilno omejilo na presojo odločb toženca, s katerimi je bilo odločeno o spornem obdobju.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.