Jedro

Z nestrinjanjem z izvedenskim mnenjem in prikazovanjem nasprotij v izvedenskem mnenju vložnica pod videzom kršitve določb kazenskega postopka iz 258. člena ZKP uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti obsojenega S. K. se zavrže. II. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega S. K. in zagovornice obsojenega Z. M. se zavrneta.

III. Obsojena Z. M. in S. K. sta dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obsojena Z. M. in S. K. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ. Sodišče je vsakemu od obsojencev za storjeno kaznivo dejanje izreklo kazen dve leti zapora, vsakemu od njiju je naložilo plačilo polovico stroškov kazenskega postopka, dolžna pa sta plačati tudi sodno takso. Višje sodišče v Mariboru je pritožbe okrožnega državnega tožilca ter zagovornikov obsojencev zavrnilo kot neutemeljene, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencema naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka in sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenega Z. M. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 1., 3. in 5. točko 372. člena ZKP, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 8. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 17. in 320. členom ZKP, d) točko tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter 14., 22., 23., 25. in 29. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Zagovornica predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter da odredi odložitev izvršitve pravnomočne sodbe. Zahtevo za varstvo zakonitosti je zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe, vložil tudi zagovornik obsojenega S. K. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe in izvršitev kazni odloži do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti.

3. Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahtevi v bistvenem ponavljata razloge, uveljavljane že v pritožbah pred višjim sodiščem, ter da sodišči nista storili zatrjevanih kršitev procesne in materialne zakonodaje. Zato vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencema in njunima zagovornikoma. Obsojeni Z. M. se o odgovoru vrhovne državne tožilke ni izjavil, obsojeni S. K. in zagovornica obsojenega Z. M. pa v izjavah izražata nestrinjanje s stališčem vrhovne državne tožilke.

B-I.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila sodba sodišča druge stopnje obsojencema vročena 20. 1. 2012, njunima zagovornikoma pa 4. 1. 2012. Nadalje Vrhovno sodišče še ugotavlja, da je obsojeni S. K. svojemu zagovorniku B. L., odvetniku v Mariboru, 2. 8. 2012 preklical pooblastilo za zastopanje v tej kazenski zadevi, pa tudi v vseh drugih postopkih, v katerih ga je omenjeni odvetnik zastopal. Preklic pooblastila je Vrhovno sodišče prejelo 9. 8. 2012 (Okrožno sodišče v Mariboru pa 7. 8. 2012). Vrhovno sodišče še ugotavlja, da je zagovornica obsojenega Z. M. že vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti dopolnila z vlogama z dne 12. 7. 2012 in 20. 8. 2012; da je odvetnik B. L. 13. 9. 2012 podal izjavo o odgovoru vrhovne državne tožilke; ter da je obsojeni S. K. v vlogi z dne 13. 9. 2012 podal tako izjavo o odgovoru vrhovne državne tožilke kot tudi dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti njegovega zagovornika.

6. Po tretjem odstavku 421. člena ZKP smejo obdolženec, zagovornik in osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v treh mesecih od zadnje vročitve pravnomočne sodne odločbe obdolžencu oziroma zagovorniku.

7. V vlogi z dne 13. 9. 2012 obsojeni S. K. izraža nestrinjanje z odgovorom vrhovne državne tožilke o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojenčev zagovornik, v nadaljevanju pa je Vrhovno sodišče obsojenčevo vlogo glede na njeno vsebino štelo kot zahtevo za varstvo zakonitosti (obsojenec v vlogi navaja, da dopolnjuje zahtevo za varstvo zakonitosti njegovega zagovornika). Obsojenec je zahtevo vložil po preteku trimesečnega roka (tretji odstavek 421. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.

8. Zagovornica obsojenega Z. M. je dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti vložila 12. 7. 2012 in 20. 8. 2012, torej skoraj dva oziroma tri mesece po izteku trimesečnega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zato Vrhovno sodišče dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti ni moglo upoštevati in presojati.

9. Obsojeni S. K. je 2. 8. 2012 svojemu zagovorniku B. L., odvetniku v Mariboru, preklical pooblastilo za zastopanje v tej kazenski zadevi. Kot rečeno, Vrhovno sodišče je obsojenčev preklic pooblastila zagovorniku prejelo 9. 8. 2012. Zato Vrhovno sodišče ni moglo upoštevati izjave odvetnika B. L. o odgovoru vrhovne državne tožilke na zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 13. 9. 2012, saj jo je odvetnik podal že po preklicu pooblastila.

B-II.

10. Vrhovno sodišče poudarja, kot že v številnih sodbah, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Po drugem odstavku 420. člena ZKP je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba. Nadalje, pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora vložnik konkretizirati, ne pa jih le poimensko navesti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Vložnik mora v zahtevi kršitev zakona, ki jo uveljavlja, določno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo (obširno obrazložitev določbe prvega odstavka 424. člena ZKP je Vrhovno sodišče podalo v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008).

B-III.

11. Zagovornik obsojenega S. K. ne more uspeti z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, da obsojenec kot direktor financ in ekonomike ni bil pooblaščen za zastopanje družbe A. d. o. o.; da je pogodbe lahko sklenil le kot direktor družb T. d. o. o. in Z. d. o. o.; da sprejem računa v plačilo še ne pomeni zlorabe položaja ali pravic, saj to ni tako dejanje, ki bi bilo v vzročni zvezi s pridobitvijo premoženjske koristi za družbi T. d. o. o. in Z. d. o. o.; da ni jasno, za kakšno povezanost med družbami naj bi sploh šlo; da ni logično, kako sta obsojenca lahko izkoristila medsebojno povezanost družb za pridobitev premoženjske koristi; da obsojenec v sodni register nikoli ni bil vpisan kot direktor družbe A. d. o. o., zato tudi ne more biti poslovodja v smislu določb Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD), ampak je bil zgolj vodja oddelka; da je sodišče nepravilno povzelo obsojenčev zagovor; da obsojenec ni mogel zlorabiti svojega položaja, saj mu njegova funkcija v družbi A. d. o. o. ni omogočala opravljati izplačil v škodo te družbe, za odločanje o izplačilih pa je bil kot poslovodja pooblaščen le obsojeni M.; da iz ravnanja obsojencev glede kaznivih dejanj pod točkama b in c ni razvidno, da bi prišlo do premika premoženja iz družbe A. d. o. o., v družbi T. d. o. o., in Z. d. o. o.; da v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko a niso jasna dejstva in dokazi, iz katerih bi bilo razvidno, da je obsojeni K. izplačal sredstva družbe A. d. o. o., v korist ostalih družb in jima pridobil premoženjsko korist; da sta obsojenca kot družbenika družbe A. d. o. o., upravljala le s svojim lastnim premoženjem, ne pa s tujim premoženjem, čeprav lastništvo družbe T. d. o. o. celotnega poslovnega deleža v družbi A. d. o. o., še ni bilo razvidno v sodnem registru; da sta obsojenca opravila dela, ki so bila plačana družbama T. d. o. o. in Z. d. o. o., zmotno pa je stališče izpodbijane sodbe, da sta to storila kot zaposlena v družbi A. d. o. o.; da družba A. d. o. o. z ravnanjem obsojencev ni mogla biti oškodovana, ampak bi to lahko bila le v primeru dvakratnega plačila. S takimi navedbami vložnik podaja lasten pogled na ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). V zvezi z vložnikovim zatrjevanjem o nejasnosti vloge obsojenega K. v izreku prvostopenjske sodbe je že sodišče druge stopnje razumno obrazložilo (sodba, stran 18 in 19), da taki vložnikovi očitki očitno izvirajo iz nerazumevanja instituta sostorilstva. Dejanje, opisano v izreku prvostopenjske sodbe, ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Pri tem pa ni potrebno, da bi vsak sostorilec izvršil vse znake kaznivega dejanja, temveč zadošča njegovo sodelovanje pri kaznivem dejanju ali njegov odločilen prispevek k izvršitvi.

12. Vložnik ne izrecno ne po vsebini ne obrazloži, katero kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja z zatrjevanjem, da sodišče druge stopnje napačno povzema izrek prvostopenjske sodbe in ga zmotno interpretira ter da nepravilno citira obsojenčev zagovor, kar vse je vplivalo na argumentacijo sodišča druge stopnje. Zato Vrhovno sodišče takih vložnikovih navedb ni moglo presoditi (prvi odstavek 424. člena ZKP).

13. Z zatrjevanjem, da obsojenca nista razpolagala s tujim, temveč s svojim premoženjem, ker sta bila edina družbenika družbe A., zaradi česar nista prizadela premoženjskih pravic koga tretjega, niti nista mogla zlorabiti položaja, ter s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 141/2006 z dne 24. 5. 2007, vložnik ne more uspeti. Tako iz dejanskih ugotovitev pravnomočne sodbe kot iz samih vložnikovih navedb v zahtevi je razvidno, da obsojenca preko družb T. d. o. o., in Z. d. o. o., nista bila edina družbenika družbe A. d. o. o., saj je imela delež (v višini 20 %) v tej družbi tudi družba I. d. o. o. (sodba sodišča prve stopnje, stran 15; sodba sodišča druge stopnje, stran 20). Z drugačnim prikazovanjem lastniške strukture družbe A. d. o. o. vložnik uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vložnik v ničemer ne pojasni (prvi odstavek 424. člena ZKP), v čem vidi podobnosti obravnavanega primera s primerom, obravnavanim v sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 141/2006 z dne 24. 5. 2007. Zato je vložniku mogoče s tem v zvezi le na splošni ravni odgovoriti, da je razumno utemeljeno stališče sodišča druge stopnje (sodba, stran 20 in 21), po katerem vložnikovo sklicevanje na citirano sodbo Vrhovnega sodišča ni sprejemljivo. Premoženje gospodarske družbe (z omejeno odgovornostjo) je ločeno od premoženja družbenika, v obravnavanem primeru tudi ne gre za enoosebno družbo (kot skuša prikazati vložnik), pa še v primeru enoosebne družbe direktor oziroma poslovodja družbe kot edini družbenik ne more povsem prosto razpolagati s premoženjem družbe, temveč je vezan na zakonske določbe o družbah, kot je Vrhovno sodišče že obrazložilo v citirani sodbi. S prikazovanjem, da je družba I. d. o. o. kot družbenik v družbi A. d. o. o. soglašala z ravnanjem obsojencev, vložnik ponovno podaja lasten pogled na ugotovljeno dejansko stanje; nasprotno sodišče v pravnomočni sodbi ugotavlja, da omenjena družba z ravnanjem obsojencev ni soglašala in niti ni vedela zanj (sodba sodišča prve stopnje, stran 21). Vložnik pod videzom kršitve kazenskega zakona pravzaprav uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP) oziroma to uveljavljano kršitev le posplošeno zatrjuje (prvi odstavek 424. člena ZKP).

B-IV.

14. Tudi zagovornica obsojenega Z. M. ne more uspeti z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je podan velik dvom v resničnost odločilnih dejstev; da so bila odločilna dejstva popolnoma napačno in zmotno ugotovljena v obsojenčevo škodo; da je zaključek sodišča o tem, da delo po sklenjenih pogodbah ni bilo opravljeno, poenostavljen in nepravilen glede obstoja zakonskih elementov in dokazov; da sodišče ni ugotovilo, zakaj je bila premoženjska korist protipravna, škoda pa ni nastala, niti je sodišče ni ugotavljalo; da bi le poslovni partnerji lahko neposredno vedeli in potrdili oziroma zanikali, da so bile storitve po pogodbah opravljene ali ne, ter da je do sklenitve pogodb prišlo zaradi zastopanja in posredovanja družb T. d. o. o., in Z. d. o. o.; da sodišče meša pojem zastopanja in posredovanja pri prodaji; da sodišče ne razlikuje pojmov izdelave, instaliranja in vzdrževanja računalniških programov; da je delo družbe R., d. o. o., predstavljalo le 10 – 15 odstotkov potrebnega dela; da sodišče ne upošteva raziskave glede ugotovitve potreb na tujih trgih; da sta družbi T. d. o. o. in Z. d. o. o., obveznosti po pogodbah 1/93 in 2/93 v celoti in dobro opravili, kar dokazujejo tudi rezultati o uspešnosti poslovanja družbe A. d. o. o.; da ne drži zaključek sodišča o tem, da je premoženje družbe A. d. o. o., izviralo iz družbenega premoženja; da je napačen zaključek sodišča o stroških zastopanja in posredovanja pri prodaji; sodišče ves čas napačno zaključuje, da dejstvo, da stroški niso izkazani, pomeni, da niso nastali in da iz tega izhaja, da delo po pogodbah ni bilo opravljeno; da sta odločitev in obrazložitev sodišča v nasprotju s strokovnim mnenjem B. M.; da je sodišče zasliševalo nepomembne in neverodostojne priče, ki poslovanja družb niso poznale in pri njem niso sodelovale; da je sodišče le povzelo navedbe pooblaščenih uradnih oseb državnih organov, ne da bi preverilo njihovo resničnost, verodostojnost in pravilnost; da sodišče ni upoštevalo dejanskih zaključkov državnih organov, ki so priznali in popravili svojo napako ter pri ponovnem pregledu družb A. d. o. o., T. d. o. o. in Z. d. o. o. ugotovili, da je bilo njihovo poslovanje pravilno in zakonito; da sodišče ni upoštevalo bistvene okoliščine, to je zapisnika o pregledu in ugotovitvah davčnega inšpektorja pri poslovanju družb T. d. o. o. in Z. d. o. o., v katerem je inšpektor ugotovil, da „vsi poslovni dogodki temeljijo na verodostojnih listinah in resničnih poslovnih dogodkih“; da se zadnja pravnomočna odločba davčne inšpekcije nanaša na leto 2006, ki pa je po dejanski plati popolnoma enako dejanskemu stanju v obravnavani zadevi; da je nepravilen zaključek sodišča, da ugotovitve davčnega organa niso povezane z obravnavano zadevo; da se je izvedeniško mnenje izkazalo za nepravilno in neverodostojno, saj sta dve verodostojni priči izvedenko postavili na laž glede bistvenih vsebinskih strokovnih vprašanj v zvezi z višino obračunane provizije; da je izpovedba mag. D. T. v direktnem nasprotju z mnenjem izvedenke, zaradi česar je podan tudi dvom v nepristranskost, strokovnost in pravilnost izvedeniškega mnenja in odločitev sodišča, ki to mnenje le ponavlja; da sodišče ni upoštevalo strokovnih mnenj B. M., M. O., D. T., N. K. ter odgovornih delavcev družb A. d. o. o., in F. d. o. o.; da so bile priče tožilstva nepristojne in nepoučene osebe, sodišče pa je odločitev v celoti oprlo na take priče; da je sklepanje priče I. B. laično in zlonamerno ter temelji na nepreverjenem poročanju lokalnega časopisa; da so naročila prej potekala sproti in ustno, zato ni bilo nikjer pravne osnove ali pogodbe ali zagotovila za nadaljnje poslovanje F., K. in S. z družbo I. d. o. o., in z na novoustanovljeno družbo A. d. o. o.; da je bila sklenitev pogodb o posredovanju nujna in koristna za družbo A. d. o. o.; da se sodišče neutemeljeno sklicuje na izpovedbe zaposlenih v družbi A. d. o. o.; da je obrazložitev sodišča o motivu popolnoma napačna; da je šlo za povsem običajen način poslovanja, kar sta v zagovorih pojasnila tudi obsojenca; da je sodišče napačno presodilo kazenskopravni pomen ugotovljenih dejstev, zaradi česar ni pravilno uporabilo kazenskega zakona; da sodišče ni ugotovilo vseh bistvenih pravnih dejstev in okoliščin v zvezi s tem, da ne gre za protipravno ravnanje obsojencev, saj sta družbe vodila in nadzirala ter podpisovala pogodbe v okviru svojih zakonskih in pogodbenih pristojnosti in pooblastil; da ni šlo za fiktivne pogodbe, temveč za pogodbe, ki so povsem običajne v poslovnem prometu, niti za nezvestobo obsojencev do družbe A. d. o. o. ali tretjih oseb; da obsojenec ni prekoračil meje svojih pravic; da je poslovanje družbe A. d. o. o. vodil vestno in pošteno, pravni posli, ki jih je sklepal, pa niso nasprotovali zakonskim določbam o družbah; da je šlo za povsem običajno in dovoljeno medsebojno povezovanje in gospodarsko poslovanje; da sodišče ni upoštevalo več dejstev v zvezi z dogovorom z družbo I. d. o. o. o prodaji solastniškega deleža v družbi A. d. o. o.; da sodišče napačno ocenjuje povezanost in obvladovanje povezanih družb kot nekaj protipravnega in negativnega; da sodišče ni upoštevalo, da gre za razpolaganje z lastnim, ne pa s tujim premoženjem, saj sklenjene pogodbe niso bile fiktivne, temveč je bilo delo po pogodbah v celoti in uspešno opravljeno; da sklenitev pogodb za družbo A. d. o. o. ni bila škodljiva, ampak je bila koristna za vse družbenike; da sodišče ni upoštevalo izjav družbe I. d. o. o. z dne 18. 8. 1997 in 17. 7. 1997; da obsojeni M. kot direktor po pogodbi o zaposlitvi ni bil dolžan opravljati konkretnega dela na področju marketinga, zato so se iskale druge rešitve, obsojenca pa sta predlagala, da bi to delo prevzeli družbi T. d. o. o. in Z. d. o. o., ki sta bili registrirani za tako dejavnost; da manjšinskemu družbeniku z ravnanjem obsojencev ni nastala nobena škoda, ampak je družba A. d. o. o. poslovala celo uspešneje in s povečano proizvodnjo, sodišče pa bi o tem moralo zaslišati J. Č.; da izguba družbe A. d. o. o. ni nastala zaradi izplačila provizij, ampak iz povsem drugih razlogov; da je trditev državnega tožilstva o nastali škodi neutemeljena, zelo poenostavljena in nedokazana; da je manjšinski družbenik soglašal s pogodbami. S temi navedbami vložnica podaja lastno oceno dejanskega stanja in izvedenih dokazov ter izraža nestrinjanje z dejanskim stanjem, ugotovljenim v izpodbijani pravnomočni sodbi. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Z navedbami o obsojenčevem poštenem in z zakonom skladnim ravnanjem vložnica pod videzom kršitve kazenskega zakona uveljavlja enak nedovoljeni razlog (zmotna ugotovitev dejanskega stanja).

15. Vložnica navaja, da sodišče ni ugodilo predlogu obrambe za izločitev izvedenke in njenega mnenja. Pri tem ne pojasni, kateri od razlogov za izločitev izvedenca iz prvega ali drugega odstavka 251. člena ZKP naj bi bil podan, zato se Vrhovno sodišče do take vložničine trditve ne more opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP). V nadaljevanju vložnica navaja, da bi sodišče moralo pridobiti novo izvedeniško mnenje, ker je bil podan dvom v pravilnost in verodostojnost dela izvedenke. Iz sodbe sodišča prve stopnje (stran 12) je razvidno, da je sodišče pridobilo izvedensko mnenje, izvedenko je zaslišalo na glavni obravnavi, izvedenka je svoje mnenje še pisno dopolnila, dopolnitev pa je bila v soglasju s strankami prebrana na glavni obravnavi. Predlog za ponovno zaslišanje izvedenke in za pritegnitev novega izvedenca je sodišče prve stopnje zavrnilo (sodba, stran 12) z razumno utemeljitvijo, da ni zaslediti razlogov, ki bi predstavljali osnovo za pritegnitev novega izvedenca, saj v izvedenskem mnenju dr. I. L. ni našlo nasprotij ali pomanjkljivosti, njeno mnenje je jasno in popolno, na zaslišanju pa je izvedenka odgovorila na vsa vprašanja. Sodišče je torej z zaslišanjem izvedenke in dopolnitvijo izvedenskega mnenja razjasnilo vsa za obravnavani primer pravno relevantna vprašanja. Prav tako je logično tudi stališče sodišča druge stopnje (sodba, stran 4), da pridobitev novega izvedenskega mnenja ne bi v ničemer dodatno prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja. Z nestrinjanjem z izvedenskim mnenjem in prikazovanjem nasprotij v izvedenskem mnenju vložnica pod videzom kršitve določb kazenskega postopka iz 258. člena ZKP uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vložničino uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanjem, da sodišče ni izločilo izvedenskega mnenja, ker glede na izpovedbe prič obstaja dvom v pravilnost mnenja, je pravno zgrešeno. Tudi v tem delu se namreč vložnica ponovno ne strinja z zaključki izvedenke, česar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

16. Vložnica na več mestih v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavlja, da je sodišče zavrnilo vse dokazne predloge obrambe, in sicer predloge za zaslišanje predstavnika domnevno oškodovane družbe; za zaslišanje oseb, s katerimi so bili po posredovanju družb T. d. o. o. in Z. d. o. o., sklenjeni posli in prodajne pogodbe, ki so bile podlaga za izdajo spornih računov in obračun provizije; ter za zaslišanje M. O. in B. M., ki sta bistveni razbremenilni priči, saj sta sodelovala in celo svetovala v obravnavnem primeru, zaradi česar jima je bilo dejansko stanje dobro poznano. Po vložničinem stališču je sodišče dokazne predloge obrambe zavrnilo zgolj pavšalno in ni sprejemljivo obrazložilo, zakaj jih ni štelo za materialnopravno relevantne.

17. Take dokazne predloge je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo (sodba, stran 13), da ne bi mogli privesti do drugačne odločitve, kot je bila sprejeta. S tem v zvezi je razumen tudi odgovor sodišča druge stopnje (sodba, stran 4 in 5) na enak, že v pritožbi uveljavljan očitek, da zaslišanje novih prič ne bi doprineslo k drugačni odločitvi, saj so bila vsa odločilna dejstva razjasnjena, ter da vložnica z razlogi, s katerimi utemeljuje kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, pravzaprav graja pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Na nestrinjanje z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje kažejo tudi razlogi, s katerimi vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljuje zgoraj navedene dokazne predloge. Po vložničinem stališču so verodostojne zgolj priče, katerih zaslišanje je predlagala, medtem ko so po njenem mnenju ostale priče, ki jih je sodišče zaslišalo, nepomembne in neverodostojne, izvedensko mnenje pa nepravilno. Vložnica tudi neutemeljeno zatrjuje, da bi sodišče moralo zaslišati J. Č. (stran 26 zahteve za varstvo zakonitosti), pri tem pa očitno spregleda, da je sodišče to pričo zaslišalo (sodba, stran 23). Kršitev pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave ni podana.

18. Vložničinim navedbam, s katerimi graja spremembo obtožnice, do katere naj bi prišlo po nastopu zastaranja kazenskega pregona, prav tako naj bi očitana kazniva dejanja absolutno zastarala, ni mogoče pritrditi, do spremembe pravne opredelitve kaznivega dejanja pa naj bi prišlo zato, da ne bi nastopilo zastaranje kazenskega pregona. Vložnica zgolj na splošni ravni zatrjuje, da je državno tožilstvo v opis kaznivega dejanja, kakršen je bil v prvotni obtožnici, dodalo opis dejanja, ki ga prej ni bilo. Take posplošene trditve Vrhovno sodišče ne more presoditi in se do nje opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP). V zvezi s spremembo obtožbe sta zavzeli stališče že sodišči prve (sodba, stran 14) in druge stopnje (sodba, stran 8). Sodišči sta ob sklicevanju na sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 260/2003 z dne 6. 11. 2003 in I Ips 312/2004 z dne 23. 2. 2006 ter na sklep Višjega sodišča v Mariboru I Kp 291/2008 z dne 24. 11. 2009 zaključili, da je imelo že v prvotni obtožnici opisano kaznivo dejanje vse elemente kaznivega dejanja po drugem odstavku 244. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, da je bila premoženjska korist, ki po višini predstavlja veliko premoženjsko korist, že takrat konkretizirana, da je državno tožilstvo ob modifikaciji obtožnice dodalo le pravni stavek in navedbo, da je obdolžencema šlo za pridobitev velike premoženjske koristi, zaradi česar ugovori obrambe s tem v zvezi niso utemeljeni. Vrhovno sodišče tako stališče nižjih sodišč sprejema kot razumno utemeljeno in mu nima nič za dodati. Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti tudi ne ponudi nobenega novega argumenta, temveč zgolj ne sprejema stališča sodišč. Ob tem se kot neutemeljeno pokaže tudi vložničino zatrjevanje o nastopu relativnega oziroma absolutnega zastaranja. Vložnica konkretno ne navede, katerega dne naj bi to zastaranje nastopilo, zato ji je mogoče zgolj na splošno odgovoriti (prvi odstavek 424. člena ZKP), da od dneva storitve kaznivega dejanja po drugem odstavku 244. člena KZ do pravnomočnosti izpodbijane sodbe glede na za to kaznivo dejanje predpisano kazen od enega do osmih let zapora in predpisani rok za zastaranje kazenskega pregona (3. točka prvega odstavka 111. člena KZ v zvezi s šestim odstavkom 112. člena KZ), tako imenovano absolutno zastaranje kazenskega pregona še ni nastopilo.

19. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da sta si obsojenca s storitvijo kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ pridobila veliko premoženjsko korist. Obsojencema se torej ne očita, da bi s svojim ravnanjem povzročila (veliko) premoženjsko škodo, ki je v zakonskem opisu predpisana kot druga alternativna oblika tega kaznivega dejanja. Res je sicer, da sta kot prepovedani posledici tega kaznivega dejanja premoženjska korist in premoženjska škoda praviloma soodvisni, ni pa to nujno. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi kot znak kaznivega dejanja (oziroma prepovedano posledico) ugotovilo, da sta si obsojenca pridobila protipravno premoženjsko korist, zato so vložničine navedbe v zvezi s tem, da sodišče ni ugotovilo škode in da ta ni nastala, za obravnavani primer pravno nerelevantne.

C.

20. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega S. K. in zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega Z. M. na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

21. Po podatkih prvostopenjske sodbe sta obsojenca pridobila univerzitetno izobrazbo, sta lastnika nepremičnin ter nimata preživninskih obveznosti do njunih polnoletnih otrok. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 98. a člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP vsakemu od njiju naložilo plačilo stroškov postopka s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.