Jedro

Glede na to, da razmerje, ki se vzpostavi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, ni tipično delovno razmerje, po drugi strani pa med delavcem in uporabnikom, kljub obstoju vseh elementov delovnega razmerja, takega razmerja ni, predstavlja vprašanje (solidarne) odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo delavec utrpi med delom pri uporabniku, pomembno pravno vprašanje.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja odgovornosti delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, solidarno z uporabnikom, za škodo, ki je nastala delavcu pri delu ali v zvezi z delom pri uporabniku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je drugo toženi stranki naložilo plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu, ki jo je utrpel tožnik, v višini 1.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2006 do plačila. Zahtevek zoper prvo toženo stranko za solidarno plačilo istega zneska je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prvo toženi stranki naložilo solidarno plačilo zneska 1.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2006 do plačila.

2. Prvo tožena stranka v pravočasnem predlogu za dopustitev revizije predlaga odločitev o pravnem vprašanju, ali je delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku solidarno z uporabnikom, h kateremu je bil delavec napoten, odgovoren za škodo, ki je nastala delavcu med delom pri uporabniku, zgolj na podlagi dejstva, da je delavca napotil k uporabniku oziroma ali se že sama napotitev delavca k uporabniku kvalificira kot soprispevek k nastanku škode. Navaja, da so bile z odločitvijo sodišča druge stopnje prekršene določbe 150. in četrtega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji). V napotitvi delavca k uporabniku ni nič protipravnega, med padcem tožnice na mokrih tleh ter napotitvijo na delo k uporabniku pa tudi ni vzročne zveze. Če bi obveljala sporna praksa, bi to pomenilo širjenje objektivne odgovornosti na delodajalca. Ker gre v slovenskem pravnem redu pri institutu zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku za sorazmerno novost, je pomembno, da se o tem vprašanju izreče vrhovno sodišče. 3. Sodišče po prvem odstavku 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna; ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

4. Institut zagotavljanja dela delavcev pri drugem uporabniku je v delovno pravni zakonodaji novost, ki jo je prinesel novi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Glede na to, da razmerje, ki se vzpostavi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, ni tipično delovno razmerje, po drugi strani pa med delavcem in uporabnikom, kljub obstoju vseh elementov delovnega razmerja, takega razmerja ni, predstavlja vprašanje (solidarne) odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo delavec utrpi med delom pri uporabniku pomembno pravno vprašanje, o katerem sodna praksa Vrhovnega sodišča še ne obstaja. Zato je na podlagi 376. a člena sodišče dopustilo revizijo glede vprašanja, kot izhaja iz izreka tega sklepa.