Jedro

Ker je bila tožnici že pravnomočno priznana in odmerjena starostna pokojnina, je toženec njeno zahtevo za ponovni izračun pokojninske osnove preuranjeno zavrgel kot zahtevo za novo odmero pokojnine, ne da bi jo obravnaval kot predlog za obnovo postopka. V ponovljenem upravnem odločanju bo moral toženec ugotoviti, ali je predlog za obnovo postopka dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba, ali je okoliščine, na katere se predlog opira, tožnica verjetno izkazala, in ali so okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo, taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 3. 6. 2010 in sklep št. ... z dne 18. 12. 2009 in zadevo vrnilo tožencu v novo upravno odločanje.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da sodišče prve stopnje za takšno odločitev v izpodbijani sodbi ni imelo niti dejanske niti pravne podlage, zato je odločitev nepravilna. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ker so razlogi v prvostopni sodbi sodišča v nasprotju z izrekom sodbe in se sodba ne da preizkusiti. Iz razlogov sodbe je po eni strani razvidno, da je sodišče ugotovilo, da je tožnica pri tožencu dne 16. 12. 2009 vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine, po drugi strani pa je sodišče naložilo tožencu, da bi moral tožničino vlogo obravnavati tudi kot predlog za obnovo postopka. Tožnica predloga za obnovo postopka ni zahtevala niti v tožbenem zahtevku, niti na prvem naroku za glavno obravnavo. Iz izreka sodbe pa je po drugi strani razvidno, da je sodišče tožničino zahtevo z dne 16. 12. 2009 obravnavalo le kot predlog za obnovo postopka, saj je odpravilo izpodbijani sklep in odločbo toženca ter zadevo vrnilo v novo upravno odločanje z napotkom, da je potrebno preizkusiti, ali so v zvezi s tožničino vlogo izpolnjeni pogoji za obnovo postopka. Citira in sklicuje se na določbo 1. odstavka 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) in navaja, da je obseg socialnega spora določen z odločitvijo iz predsodnega postopka, kot izhaja iz dokončnega upravnega akta, ki se izpodbija s tožbo. Obseg sodne presoje je bil določen z dokončno odločbo toženca z dne 3. 6. 2010, ki pa glede na jasno postavljen zahtevek tožnice v tem postopku ni vseboval odločitve o predlogu za obnovo postopka. Prav tako izhaja iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo z dne 29. 8. 2012, da je tožnica vlogo pri tožencu podala kot zahtevo za novo odmero pokojnine. Izjavila je namreč, da se je pojavil nov dogodek, novo izplačilo, ko se je že upokojila. Toženec meni, da je sodišče glede na navedeno naložilo tožencu, da odloči o nečem, česar tožnica ni zahtevala. S takšnim odločanjem je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek in je takšna sodba neveljavna, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je kršilo tudi načelo dispozitivnosti oziroma načelo vezanosti na zahtevek iz 2. člena ZPP ter s tem storilo tudi relativno bistveno kršitev določb iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Tudi sicer v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določbe 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) na način, kot je to storilo prvostopno sodišče. Ne glede na to, da so organi toženca dolžni omogočiti zavarovancem, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, pa organe toženca pri njihovem postopanju in odločanju zavezujejo postopkovna pravila, določena v zakonu. Za odločanje v konkretnem primeru namreč ni pomembno, če gre za novo dejstvo, saj ni mogoče začeti novega postopka, ker specialni zakon, to je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) po določbi 180. in 181. člena ne dopušča ponovnega odločanja za primer, kot je obravnavan. Takšnemu stališču je pritrdilo tudi prvostopno sodišče. Zato je očitek sodišča, da je toženec napačno ugotovil dejansko stanje, pravno nepomemben za odločitev o tožničini zahtevi. Ob povedanem je že iz teh razlogov zmotna odločitev sodišča in v nasprotju z določbo 125. in 129. člena ZUP. Meni, da je sodišče napačno uporabilo načelo varstva pravic stranke in varstvo javnih koristi iz 7. člena ZUP.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev iz 1. in 2. odstavka 339. člena ZPP.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnici z odločbo toženca z dne 27. 5. 2008 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 1.267,11 EUR na mesec od 1. 5. 2008. Zoper to odločbo je tožnica dne 18. 6. 2008 vložila pritožbo, s katero je izpodbijala višino odmerjene pokojnine, ker se znesek povprečno valorizirane plače za leto 2007 naj ne bi ujemal s podatki za dohodnino oziroma je bil povprečni dohodek v letu 2007 višji in ker niso bile obračunane nadure v letih od 1978 do 1986. Toženec je njeno pritožbo zavrnil z odločbo z dne 10. 11. 2008. Nato je tožnica dne 16. 12. 2009 ponovno vložila zahtevo za ponovni izračun osnove za pokojnino, ker pri izračunu osnove za pokojnino naj ne bi bili upoštevani popravki v izračunu za čas od leta 2003 do 2005, ki se nanašajo na efektivne in neefektivne ure. Toženec je njeno zahtevo zavrgel s sklepom z dne 18. 12. 2009 ter z odločbo z dne 3. 6. 2010 zavrnil pritožbo.

Iz dokumentacije je razvidno, da je tožnica vlogo, ki jo je vložila pri tožencu dne 16. 12. 2009 naslovila „prošnja za ponovni izračun osnove za pokojnino in ponovno odmero starostne pokojnine“. V obrazložitvi je navedla, da prosi za ponovni izračun osnove za pokojnino, ker so bili v letu 2007 plačani prispevki, ki niso bili upoštevani pri izračunu pokojninske osnove in da je razlika nastala zaradi popravka v izračunu v obdobju od 2003 do 2005. Omenjeno zahtevo tožnice je toženec štel kot zahtevo za novo odmero pokojnine in jo z zgoraj navedenim sklepom z dnem 18. 12. 2009 zavrgel ter z odločbo z dne 3. 6. 2010 zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper citirani sklep, ki sta predmet obravnave v tem postopku.

Takšno odločitev pa je sodišče prve stopnje štelo kot preuranjeno, ne pa kot nepravilno, saj je s stališčem toženca, da ni možna nova odmera pokojnine po 180. členu ter 181. členu ZPIZ-1 in glede na že zavzeto stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevah opr. št. VIII Ips 101/2009 z dne 21. 6. 2011 in opr. št. VIII Ips 20/2010 z dne 21. 11. 2011, v celoti soglašalo. Zato je le kot preuranjeni odločbo in sklep odpravilo, ne pa zato, ker naj bi bili nepravilni. Pritožbeni očitek, da je takšna odločitev v nasprotju z izrekom, je zato neutemeljen.

Preuranjena naj bi bila odločitev toženca zato, ker laične tožničine vloge ni obravnaval še na drugih pravnih podlagah, in institutih pravnega varstva ob dejstvu, da je odločba o priznani pravici do starostne pokojnine z dne 27. 5. 2008 pravnomočna, da se tožnica sklicuje na dohodke, ki so bili izplačani za obdobje od 2003 do 2006, ki pa niso bili upoštevani in želi, da se ji upoštevajo pri oblikovanju pokojninske osnove in odmeri starostne pokojnine.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi povzelo bistvo stališča Vrhovnega sodišča RS in sicer „da v kolikor je toženec pokojninsko osnovo izračunal v nasprotju z zakonskimi določbami, brez upoštevanja vseh plač oziroma osnov, od katerih so bili plačani prispevki, je pokojnino odmeril napačno. Odločba, ki temelji na napačni odmeri, je nezakonita, pravnomočno odločbo pa je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom“.

Vse navedeno je dodaten razlog za odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje in v skladu s 1. alineo 82. člena ZDSS-1 zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Tožencu je dalo tudi ustrezne napotke, da mora v ponovnem postopku ugotoviti, ali je dovoljen predlog za obnovo postopka, nadalje, ali je popoln in pravočasen in ali ga je podala upravičena oseba ter ali je okoliščine, na katere se predlog opira verjetno tožnica izkazala, kot je to določeno v 1. odstavku 267. člena ZUP ter nadalje, ali so okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe in da bo nato postopal po 268. členu ZUP.

Tožnica, ki je sama vložila vlogo z dne 16. 12. 2009, v njej res ni navedla, da vlaga obnovo oziroma izredno pravno sredstvo, vendar tudi ni navedla, da vlaga novo zahtevo, ampak je le navedla kateri so razlogi, da vlaga to vlogo in kaj želi s to vlogo doseči. Glede na odločitev sodišča prve stopnje, zaradi tega ni mogoče zaključiti, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Prav tako s takšno odločitvijo ni kršena določba 1. odstavka 63. člena ZDSS-1. Pritožba pravilno opozarja, da je obseg socialnega spora določen z odločitvijo iz predsodnega postopka. S tem je mišljen predmet obravnavanja in odločanja in da izven predmeta, o katerem je bilo odločeno, ni mogoče odločati. Ta okvir je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo. Sodišče tožencu ni očitalo, da je napačno ugotovil dejansko stanje, pač pa, da je dejansko stanje še nepopolno ugotovljeno. To pa je pogoj določen v 82. členu ZDSS-1 za vračanje zadeve v ponovno upravno odločanje. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno sklicevalo na določbo 7. člena ZUP.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.