Jedro

Pritožba sicer poudarja razlike med delom tožnika po IPS modelu poslovanja in poznejšim agencijskim delom, vendar te razlike ne omajejo bistvene ugotovitve: tožnik je ves čas osebno opravljal isto delo, na istem kontejnerskem terminalu, z istimi sredstvi druge toženke, v njenem organiziranem delovnem procesu, po navodilih, ki so bila neposredno povezana z izvajanjem delovnega procesa druge toženke in pod njenim nadzorom, IPS model in agencijsko delo pa sta bila zlorabljena, saj sta prikrivala delovno razmerje. Zato je pravilno ugotovilo, da je bila v vsem tem obdobju dejanska delodajalka tožnika druga toženka.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Druga tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med tožnikom in drugo toženko za čas od 1.3.2025 dalje obstaja pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, za poln delovni čas, za osnovno plačo delovnega mesta VTV in dodatke po podjetniški kolektivni pogodbi (I. točka izreka). Drugi toženki je naložilo, da tožnika pozove na delo, ter mu od 1.3.2025 dalje do poziva na delo prizna vse pravice po pogodbi o zaposlitvi, ga prijavi v socialna zavarovanja, mu obračuna mesečne plače v bruto znesku 2.500,00 EUR, po odvodu dajatev izplača neto zneske, znižane za prejeta neto nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, ter mu obračuna regres in trinajsto plačo, s pripadajočimi obrestmi (II. in III. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka ter da je zavezanka za plačilo sodne takse druga toženka (V. in VI. točka izreka).

2.Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje druga toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo pravočasnost tožbe. Po stališču druge toženke bi moral tožnik zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja uveljavljati v 30 dneh od seznanitve s kršitvijo pravice po tretjem odstavku 200.
04lena ZDR-1, ne pa po postopku iz prvega in drugega odstavka istega
04lena. Sodišče ni moglo ugotoviti, kdaj je bila tožniku vročena odpoved z dne 29.11.2024 in kdaj se je seznanil s prenehanjem delovnega razmerja, čeprav je bilo to odločilno za presojo pravočasnosti. Ker iz izvedenih dokazov po stališču druge toženke izhaja, da je bil tožnik z odpovedjo oziroma s tem, da mu bo prenehalo delovno razmerje seznanjen že konec novembra oziroma najkasneje v začetku decembra 2024 (življenjsko logično je, da mu je bila takrat tudi vročena odpoved), je tožba, vložena 29.1.2025, prepozna in bi jo moralo sodišče zavreči. Sodišče tudi ni ugotavljalo ali in kdaj je druga toženka prejela zahtevek z dne 13.1.2025 in ali se je ob vložitvi tožbe rok 8 dni za odpravo kršitve sploh že iztekel. Druga toženka nadalje nasprotuje zaključku, da je bilo tožnikovo delo pri njej od 24.11.2017 do 31.12.2024 enotno, nepretrgano in po vsebini enako. Meni, da je sodišče neutemeljeno enačilo obdobje dela v modelu IPS z obdobjem agencijskega dela od 2.12.2020 dalje. V času, ko je tožnik delal preko IPS so delo organizirale, odrejale in nadzirale prva, tretja oziroma
0drta toženka, te so urejale tudi dopuste, bolniške odsotnosti, disciplino, delovno obleko in evidenco delovnega časa. Navodila druge toženke naj bi bila zgolj naročniška navodila glede rezultata storitve v okviru podjemnih pogodb, ne pa neposredno delovnopravno vodenje tožnika. Zato naj ne bi šlo za prikrito delovno razmerje niti za nezakonito posredovanje delovne sile. Pritožba poudarja, da se sodišče ne bi smelo pavšalno opreti na sodno prakso glede poslovnega modela IPS pri drugi toženki, saj ugotovitve iz drugih postopkov ne učinkujejo erga omnes. Konkretne okoliščine bi moralo ugotavljati v tem postopku in v okviru trditvene podlage strank. Ker je tožnik sam izpovedal, da so se način odrejanja dela, urejanje odsotnosti, zagotavljanje obleke in vodenje evidence delovnega časa v IPS modelu razlikovali od agencijskega dela, je zaključek o vsebinsko enakem položaju zmoten. Druga toženka tudi meni, da obdobja pred 2.12.2020 ni mogoče upoštevati pri presoji, ali je agencijsko delo izgubilo naravo začasnosti, saj tožnik tedaj ni bil agencijski delavec. Sodba tako nepravilno ugotavlja, da je tožnik delo pri drugi toženki kot agencijski delavec nepretrgano opravljal od 24.11.2017 do 31.12.2024. Morebitno nezakonitost IPS modela bi moral uveljavljati posebej in pravočasno ob prenehanju tega razmerja. Po njenem mnenju je bila z novo pogodbo za agencijsko delo vzročna zveza med obema obdobjema pretrgana. Pritožba nadalje izpodbija presojo o zlorabi agencijskega dela. Navaja, da pred 12.10.2021 omejitev začasnosti agencijskega dela v slovenskem pravu ni veljala oziroma uporabnika ni zavezovala, ZDR-1 pa trajanja napotitve k istemu uporabniku ne omejuje. Uporaba agencijskih delavcev naj bi bila posledica objektivnih poslovnih potreb druge toženke, zlasti nihanj v pretovoru, posebnosti pristaniške dejavnosti, epidemije covid-19, poznejših gospodarskih negotovosti in vojne v Ukrajini. Zato naj ne bi šlo za zlorabo, temveč za poslovno utemeljeno prilagajanje potrebam po delu. Tudi če bi bila ugotovljena zloraba agencijskega dela, druga toženka meni, da to ne omogoča vzpostavitve delovnega razmerja med tožnikom in uporabnikom. Sklicuje se na zadevo SEU C-232/20 in poudarja, da slovenska zakonodaja ne določa sankcije nastanka delovnega razmerja pri uporabniku, zato naj za odločitev sodišča ne bi bilo materialnopravne podlage. Pritožba izpodbija tudi odločitev o denarnih zahtevkih. Tožnik ni dokazal, da bi bil od 1.3.2025 upravičen do mesečne bruto plače 2.500 EUR. Znesek je zatrjeval pavšalno, brez pojasnila izračuna in brez dokazov, čeprav bi lahko predložil plačilne liste in druge podatke. Ker dokazno breme glede višine plače nosi tožnik, sodišče ne bi smelo slediti nekonkretiziranemu zahtevku; podredno bi bilo mogoče priznati največ minimalno plačo. Ker druga toženka izpodbija odločitev o glavni stvari, izpodbija tudi odločitev o stroških postopka in sodni taksi. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožbo zavrže podredno pa, da zahtevek zavrne, vse s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Izpodbijani del sodbe je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da je tožnik od 24.11.2017 do 31.12.2024 neprekinjeno opravljal delo na delovnem mestu voznik tovornih vozil (VTV) pri drugi toženki, sprva preko izvajalcev pristaniških storitev (IPS), nato pa kot agencijski delavec preko prve toženke. Pri tem je ugotovilo, da se vsebina tožnikovega dela v celotnem obdobju ni bistveno spreminjala, saj je ves čas opravljal isto delo v organiziranem delovnem procesu druge toženke, z njenimi sredstvi, po njenih navodilih in pod njenim nadzorom. Sodišče je presodilo, da je bil poslovni model IPS, po katerem je tožnik najprej opravljal delo pri drugi toženki nezakonit, saj je dejansko prikrival posredovanje delovne sile in dejansko delovno razmerje pri drugi toženki. IPS podjetja vključno s prvo toženko po pogodbah o opravljanju storitev niso izvajale luško prekladalnih in drugih del, katerih vsebina in predmet bi bil podoben in bi predstavljal njeno dejavnost, temveč so zagotavljale le delo delavcev. Kasnejše agencijsko delo pa ni imelo narave začasnosti, saj je trajalo več kot štiri leta. Skupaj z obdobjem IPS je tožnik delo pri drugi toženki opravljal več kot sedem let. Takšno neprekinjeno opravljanje dela za drugo toženko, najprej po poslovnem modelu IPS, nato pa po agencijskem delu, je po presoji sodišča pomenilo zlorabo institutov obligacijskega in delovnega prava (59. do 63. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Zakona o urejanju trga dela - ZUTD in Direktive 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19.11.2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela - Direktiva ter 5. (načelo vestnosti in poštenja) in 7. člen (prepoved zlorabe pravic) Obligacijskega zakonika - OZ). Na tej podlagi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila druga toženka dejanski delodajalec tožnika, zato je ugotovilo obstoj delovnega razmerja med tožnikom in drugo toženko za nedoločen čas na delovnem mestu VTV, in sicer od 1.3.2025 dalje. Posledično je drugi toženki naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo ter mu za čas od 1.3.2025 do vrnitve na delo prizna vse pravice iz delovnega razmerja in obračuna nadomestilo plače v višini 2.500,00 EUR bruto mesečno, zmanjšano za prejeta nadomestila za brezposelnost. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s prvostopenjskimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

5.Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči kot prepozno. Sodišče prve stopnje je pravilno ločilo med zahtevkom, ki se nanaša na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri prvi toženki, in zahtevkom zoper drugo toženko zaradi ugotovitve obstoja delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Tožnik zoper prvo toženko iz naslova odpovedi ni uveljavljal zahtevkov, ugotovitev o obstoju poslovnega razloga pri prvi toženki pa ne vpliva na presojo razmerja med tožnikom in drugo toženko, saj je v tej zadevi ključno, da je bila dejanska delodajalka tožnika druga toženka. Zato odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani prve toženke v razmerju med tožnikom in drugo toženko ne more učinkovati. Posledično ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moral rok za vložitev tožbe teči že od vročitve odpovedi prve toženke oziroma od tožnikove seznanitve, da mu bo pri prvi toženki (kot formalni delodajalki) prenehalo delovno razmerje.

6.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje (pri formalnem delodajalcu - prvi toženki) trajalo do 28.2.2025 (slednje v pritožbi ni sporno). Iz ugotovitev nadalje izhaja, da je tožnik na drugo toženko, kot dejansko delodajalko, še v času trajanja tega razmerja, to je dne 13.1.2025 podal zahtevek za odpravo kršitve po prvem odstavku 200. člena ZDR-1, druga toženka na ta zahtevek ni odgovorila, zato je tožnik dne 29.1.2025 vložil tožbo. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da pri tem sodišče neutemeljeno ni ugotavljalo, ali in kdaj je druga toženka prejela zahtevek tožnika z dne 13.1.2025 ter ali se je do vložitve tožbe iztekel 8-dnevni rok za odpravo kršitve. V opisani situaciji vprašanje točnega datuma prejema zahtevka ni pravno odločilno, saj druga toženka niti ne zatrjuje niti ne izkazuje, da bi na zahtevek odgovorila ali da bi kršitev odpravila v zakonskem roku. Bistvo ureditve iz prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1 je v tem, da ima delodajalec možnost, da v 8 delovnih dneh po prejemu zahteve kršitev odpravi, če tega ne stori, pa lahko delavec v nadaljnjih 30 dneh vloži tožbo. V obravnavanem primeru ni sporno, da druga toženka zahtevi ni ugodila niti se do nje ni opredelila, kršitev torej ni bila odpravljena. Tožba, vložena 29.1.2025, je bila vložena po poteku razumno potrebnega časa za odgovor delodajalca in znotraj 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 200. člena ZDR-1, zato je pravočasna, kar velja tudi za primer, da bi se kot odločilno štelo, da je tožnik pri drugi toženki (ne glede na to, da mu je delovno razmerje pri prvi toženki kot formalni delodajalki dejansko trajalo do vključno 28.2.2025) delo opravljal do 31.12.2024.

Začasnost agencijskega dela je treba presojati z vidika konkretnega delavca in njegove napotitve k istemu uporabniku. Tožnikova več kot štiriletna agencijska napotitev ni več imela narave začasnosti. V skladu s prvim odstavkom 61. člena ZDR-1 se delavec in delodajalec za zagotavljanje dela v pogodbi o zaposlitvi dogovorita, da bo delavec začasno delal pri drugih uporabnikih, na kraju in v času, ki je določen z napotitvijo delavca na delo k uporabniku. Ta določba je usklajena z Direktivo 2008/104/ES, ki v prvem odstavku 1. člena kot temeljno značilnost tega instituta določa začasno delo pod nadzorom in v skladu z navodili podjetja uporabnika. Izraz "začasno" označuje način napotitve delavca v določeno podjetje, v tej luči pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno presojalo tožnikove navedbe v tem sporu. Pri presoji načina napotitve delavca k uporabniku je treba izhajati iz prvega odstavka 1. člena v povezavi z opredelitvijo pojmov v 3. členu Direktive (agencija za zagotavljanje začasnega dela; delavec, zaposlen pri tej agenciji; podjetje uporabnik; napotitev), iz katerih je razvidno, da mora napotitev ostati po naravi začasna (prim. tudi C-681/18 sodišča EU idr.). Ali drugače: delo preko agencije za zagotavljanje začasnega dela pri istem podjetju uporabniku ne sme postati stalen položaj delavca, zaposlenega pri agenciji. Prav takšna pa je situacija v obravnavanem primeru.

Kot izhaja iz prvostopenjskih razlogov, je prva toženka (kot agencija) ves čas trajanja delovnega razmerja s tožnikom tega napotovala na delo k drugi toženki kot uporabnici, čemur ta ne oporeka. Po neprerekanih trditvah tožnika (slednje pa izhaja tudi iz listin - A9 - pogodba o zaposlitvi z dne 19. 6. 2023) je prva toženka (tožnikova zadnja formalna delodajalka) s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, za delovno mesto VTV oz. luško transportni delavec (LTD), tožnik pa se je zavezal opravljati to delo pri drugi toženki. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da predmet pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ki ga skleneta delavec in agencija, ne more biti le delo pri točno določenem uporabniku (prim. prvi odstavek 61. člena ZDR-1), saj se sme napotitev nanašati le na začasno in ne na trajno delo napotenega delavca pri posameznem uporabniku.1 Da je bilo tristransko razmerje, ki je bilo vzpostavljeno med tožnikom, prvo toženko in drugo toženko, vseskozi dejansko realizirano na navedeni način, izhaja tudi iz razlogov sodišča prve stopnje. Ti potrjujejo, da je tožnik v času trajanja delovnega razmerja s prvo toženko opravljal delo le za drugo toženko, njegovo delo pa se ni v ničemer razlikovalo od dela tistih VTV, ki so bili zaposleni pri drugi toženki (agencijski delavci, ki so opravljali to delo, so bili integrirani v delovni proces druge toženke). Bistveno je, da je druga toženka pri sodelovanju s prvo toženko uporabljala posredovano delovno silo na način, ki je predstavljal zlorabo dela agencijskih delavcev (med njimi tožnika). Druga toženka ne nasprotuje ugotovitvi, da je tožnik že pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za agencijskega delavca opravljal od 24. 11. 2017 dalje za drugo toženko delo VTV (oz. LTD) v okviru napotitve v modelu IPS, in sicer pri tretji in četrti toženki ter nato pri prvi toženki.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi zaslišanih ter na podlagi Okvirnega sporazuma za napotitev delavcev k uporabniku, ki ga je druga toženka sklenila s prvo toženko, ugotovilo, da je druga toženka na kontejnerskem terminalu izvajala pretovor do leta 2019 s pomočjo podjetij IPS, od tedaj dalje pa s pomočjo agencijskih delavcev, pri čemer je bila prva toženka od leta 2022 dalje edini ponudnik (vsaj) 149 delavcev VTV. Druga toženka je vodila prisotnost na delu za vsakega napotenega delavca, ta je bila osnova za obračun plače v skladu z njeno podjetniško kolektivno pogodbo, prav tako je beležila izrabo začasne odsotnosti napotenega delavca, Okvirni sporazum pa vsebuje tudi obvezne sestavine specifikacije zbirnega računa z vsemi podatki za vsakega napotenega delavca. Tudi tem ugotovitvam druga toženka konkretizirano ne nasprotuje. S takšno uporabo agencijskega dela (ter upoštevaje tudi vse preostale okoliščine ugotovljene zlorabe) se je zaobšlo njegovo temeljno predpostavko, tj. da mora biti delo, ki ga opravlja agencijska delovna sila, le začasne narave in ne sme postati stalen položaj teh delavcev. Zaključek o zakonitosti sodelovanja uporabnika z agencijo bi zato v tem sporu pomenil obid pravil Direktive in ZDR-1.

Drugo toženkinega angažiranja agencijskih delavcev za opravljanje dela VTV ni mogoče utemeljiti niti z vidika namena Direktive, ki je v uskladitvi cilja prožnosti, ki ga želijo doseči podjetja, s ciljem varnosti, ki ustreza varstvu delavcev (prim. C-681/18). V povezavi s tem je treba pri presoji stalnosti oziroma začasnosti dela upoštevati tudi posebnosti sektorja. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo posebnosti pristaniške dejavnosti, nihanj v pretovoru, epidemije covid-19 in drugih poslovnih okoliščin, ki naj bi kazale na utemeljeno uporabo agencijskega dela. Sodišče prve stopnje je te okoliščine upoštevalo (tč. 24, 25, 26), vendar je pravilno presodilo, da ne morejo upravičiti večletnega neprekinjenega opravljanja istega dela pri istem uporabniku. Tudi po presoji pritožbenega sodišča z okoliščinami, ki v splošnem opredeljujejo (stalno) naravo drugo toženkine dejavnosti, kot npr. logistično zahtevna dejavnost, koncesija, usklajevanje delovnega procesa VTV s prihodi in odhodi ladij ipd., ni mogoče uspešno utemeljevati začasne narave večletnih napotitev agencijskih VTV k drugi toženki. Ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin, v katerih je potekalo prvo toženkino napotovanje ter drugo toženkina uporaba agencijske delovne sile, povsem enako velja za naraščanje pretovora (oziroma nihanje v pretovoru, ki ga zatrjuje druga toženka). Nihanje v pretovoru oziroma negotovost poslovanja je poslovni riziko vsakega delodajalca, ki ga ne more zakonito uravnavati na način, da na posameznem delovnem mestu dolgoročno (zunaj razumnih časovnih okvirov) in pretežno zaposluje agencijsko delovno silo. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je bilo s prvo toženkinim napotovanjem ter drugo toženkino uporabo agencijske delovne sile (vključujoč tožnika) poseženo v ravnotežje, ki ga zasleduje Direktiva med ciljem prožnosti, ki ga želijo doseči podjetja, in ciljem varnosti, ki ustreza varstvu delavcev, in sicer tako, da je bila spodkopana varnost delavcev.

Pritožba neutemeljeno meni, da odsotnost izrecne zakonske časovne omejitve pomeni, da je napotitev k istemu uporabniku lahko neomejena. Začasnost je bistveni element agencijskega dela po Direktivi 2008/104/ES in po nacionalni ureditvi, čeprav zakon ne določa točnega najdaljšega trajanja napotitve. Prav zato mora sodišče v vsakem primeru presoditi, ali je bila ta oblika dela uporabljena skladno z njenim namenom ali pa je bila zlorabljena za trajno pokrivanje rednih potreb uporabnika po delu.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na odločitev Sodišča EU v zadevi C-232/20. Iz navedene odločitve ne izhaja, da nacionalno sodišče ob ugotovljeni zlorabi delavcu ne sme zagotoviti učinkovitega varstva. V petem odstavku 5. člena Direktive je državam članicam naložena jasna, natančna in brezpogojna obveznost, da z nacionalno zakonodajo in/ali prakso sprejmejo ustrezne ukrepe za preprečevanje zlorab, katerih namen je obiti določbe Direktive. Podobno tudi uvodna izjava 21 Direktive določa, da bi države članice morale predvideti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za kršitev obveznosti iz Direktive. Zlorabo, kakršna je bila ugotovljena v tem sporu, je pravilno (in tudi pravično) pravno sanirati tako, da se za dejansko delodajalko tožnika šteje že od samega začetka uporabe njegovega dela dalje druga toženka. S takšno sankcijo je obenem smiselno zadoščeno še enemu namenu Direktive, ki je v spodbujanju dostopa agencijskih delavcev do stalne zaposlitve v podjetju uporabniku (prim. C‑681/18).2 To je namen, ki ga je z uporabo opisanega modela agencijskih delavcev, ki so opravljali delo VTV (LTD), druga toženka ob sodelovanju z agencijami (vključujoč prvo toženko) na škodo agencijskih delavcev zaobšla. V obravnavanem primeru pa pravna podlaga za ugotovitev delovnega razmerja ni zgolj pravo Unije, temveč ugotovitev, da je bila formalna ureditev razmerij uporabljena za obid prisilnih določb obligacijskega in delovnega prava. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo pravila nacionalnega prava in sodno prakso o dejanskem delodajalcu.3

Sodišče prve stopnje je na okoliščine ugotovljene zlorabe navezalo tudi presojo, da je v obravnavanem primeru dejansko prišlo do prenosa dela dejavnosti in posledično do spremembe delodajalca po 75. členu ZDR-1, zaradi česar bi tožnik dejansko moral biti prevzet k drugi toženki. Druga toženka tej presoji v pritožbi ne oporeka, zato tudi iz tega razloga ne more biti uspešna s pritožbo.

Iz prvostopenjske sodbe izhaja še, da je v letu 2024 druga toženka začela v povečanem številu sama zaposlovati delavce VTV, tožnik se je na razpise tudi prijavil, a ni bil izbran. Prva toženka mu je 29. 11. 2024 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je 11. 11. 2024 sklenila z drugo toženko kot edinim svojim naročnikom Sporazum o prenehanju veljavnosti Okvirnega sporazuma za napotitev delavcev uporabniku. Tožniku in ostalim delavcem, ki so še ostali pri prvi toženki, ta zato ni več mogla zagotavljati dela (od 1. 1. 2025 je v celoti ostala brez naročil in potrebe po delovni sili). Ker se napotitev lahko nanaša le na začasno delo agencijskega delavca pri posameznem uporabniku, poslovni razlog ne more biti zakonito utemeljen le z dejstvom, da je prenehala možnost napotovanja delavca k točno določenemu uporabniku (k drugi toženki).4 Sodišče prve stopnje je sicer (nepravilno) presodilo, da je prva toženka tožniku utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, a je pravilno štelo, da to ne vpliva na razmerje med tožnikom in drugo toženko in posledično na odločitev o njegovih pravicah v tem sporu. Kot pojasnjeno je bistveno, da se je zaradi zlorabe agencijskega (in s tem tudi tožnikovega dela) štela za tožnikovo dejansko delodajalko druga toženka, le- ta pa zakonitega razloga za prenehanje delovnega razmerja s tožnikom niti ni zatrjevala. Delovno razmerje med tožnikom in drugo toženko tako ni prenehalo zakonito, zato je sodišče prve stopnje pravilno drugo toženki naložilo tudi, da tožnika pozove nazaj na delo.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede višine nadomestila plače. Tožnik je zatrjeval mesečno bruto plačo v višini povprečno 2.500,00 EUR, druga toženka pa je temu nasprotovala zgolj pavšalno. Tožnik se je v trditvah skliceval na povprečno plačo delavca na delovnem mestu VTV, katero je po višini opredelil, opisal je pogoje dela (izmensko delo, čakanje na klic na delo, podaljševanje delovnega časa oziroma nadurno delo ...) in med drugim zahteval, naj druga toženka za vtoževano obdobje predloži njegov evidenčni karton (iz katerega bo razvidno točno število opravljenih delovnih ur po dnevih, tednih, mesecih) in podjetniško kolektivno pogodbo (iz katere izhajajo vsi pripadajoči dodatki in tarifna priloga), nato pa naj ob upoštevanju vseh teh postavk in pravnih podlag za tožnika izdela obračun pripadajoče plače (podredno je za ta izračun predlagal postavitev sodnega izvedenca). Tožnik je torej podal ključne trditve in dokazne predloge za odločitev o tožbenem zahtevku po višini. Iz dokaznega postopka izhaja, da je druga toženka za prvo toženko pripravljala podatke oziroma obračune, na podlagi katerih je bil tožniku kot agencijskemu delavcu obračunan dohodek, in da je tožnik prejemal plačilo po pravilih, ki so veljala pri drugi toženki. Druga toženka je torej razpolagala s podatki, s katerimi bi lahko konkretizirano izpodbijala zatrjevano višino s podajo konkretnega izračuna, kakšna bi bila tožnikova plača, če bi bil zaposlen neposredno pri njej. Vendar tega ni storila, predložila pa ni niti evidenc delovnega časa, s katerimi je tožnik želel dokazati točno število opravljenih ur. V takšnih okoliščinah je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožnikovim navedbam o višini mesečnega prikrajšanja in mu priznalo nadomestilo v višini 2.500,00 EUR bruto mesečno, zmanjšano za prejeta nadomestila za brezposelnost.

Ker je odločitev o glavni stvari pravilna, je pravilna tudi odločitev o stroških postopka in sodni taksi. Gre za spor o obstoju delovnega razmerja, zato druga toženka kot delodajalec ne glede na izid spora sama krije svoje stroške postopka (tako pred sodiščem prve, kot pred sodiščem druge stopnje - 41/5 člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1). Ker je tožnik z bistvenim delom zahtevka uspel, je pravilna tudi odločitev, da je druga toženka zavezanka za plačilo sodne takse.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo druge toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).