Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča je zoper sklep tožene stranke z dne 11.9.2008 v skladu s 55. členom ZPOmK-1 podjetju - prvotožeči stranki drugo sodno varstvo zagotovljeno v okviru sodnega varstva zoper odločbo tožene stranke o glavni stvari.

Izrek

Izpodbijani sklep se v 1. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje s 1. točko izreka na podlagi tretjega odstavka 66. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, in sicer tako, da je ugodilo predlogu tožeče stranke, in je do pravnomočnega zaključka tega postopka zadržalo veljavnost sklepa tožene stranke z dne 11.9.2008. Z 2. točko izreka pa je predlog za izdajo začasne odredbe v preostalem delu zavrnilo.

To začasno odredbo je tožeča stranka predlagala hkrati s tožbo zoper navedeni sklep tožeče stranke z dne 11.9.2008. S tem sklepom je tožena stranka prvotožeči stranki (podjetju) naložila, da mora v roku 9 dni od njegovega prejema posredovati toženi stranki podatke (razen osebnih elektronskih sporočil) za obdobje od 1.1.2006 do 7.7.2007, in sicer: a.) vso elektronsko korespondenco med katerokoli v sklepu tožene stranke poimensko navedeno fizično osebo in katerimkoli v tem sklepu tožene stranke poimensko navedenim dobaviteljem, b.) vso interno korespondenco v elektronski obliki med temi navedenimi fizičnimi osebami, v kateri se nahaja katerakoli izmed v sklepu tožene stranke navedenih ključnih besed, c.) vso elektronsko korespondenco med tam navedenimi fizičnimi osebami in katerokoli osebo, zaposleno v tam navedenih drugih podjetjih. Poleg tega pa za navedeno obdobje še izpiske iz elektronskega koledarja oziroma drugega medija, iz katerih bo razviden mesečni seznam poslovnih sestankov tam navedenih fizičnih oseb.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotavlja, da je tožeča stranka v zvezi z navedenim sklepom tožene stranke vložila tožbo o zakonitosti posamičnega akta oziroma dejanja tožene stranke, s katerim naj bi bilo poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine oziroma zaradi varstva ustavnih pravic, ker meni, da je tožena stranka s tem sklepom posegla v informacijsko in komunikacijsko zasebnost, ki jo varujeta 37. in 38. člen Ustave Republike Slovenije (URS) ter 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Tožeča stranka je torej vložila tožbo na podlagi prvega odstavka 4. člena v zvezi s tretjim odstavkom 30. člena in 66. členom ZUS-1 ter je sodišču prve stopnje dala pobudo, da v skladu s tretjim odstavkom 66. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti izda začasno odredbo v skladu z 32. členom ZUS-1, če ne bo moglo odločiti brez odlašanja po drugem odstavku 66. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tej pobudi delno ugodilo, ker je ocenilo, da so izpolnjene procesne predpostavke za tožbo in da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, ker bi morebitna izvršitev spornega sklepa tožene stranke pomenila hujšo škodljivo posledico za tožnike že zato, ker v času odločitve o tožbi vzpostavitev prejšnjega stanja, torej stanja pred izvršitvijo sklepa tožene stranke, ne bi bila več mogoča, tudi če bi tožeča stranka s tožbo uspela, saj bi tožena stranka še pred pravnomočno odločitvijo sodišča o tožbi pridobila zahtevane podatke. Glede prizadetosti javne koristi pa je ocenilo, da je treba ne glede na pomembnost javne koristi, ki jo z izdajo sklepa uveljavlja tožena stranka, dati prednost koristim, ki jih v sporu uveljavljajo tožniki in ki so brez izdaje začasne odredbe lahko prizadete. V preostalem delu pa je izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker predlog tožeče stranke, da se v primeru kršitve toženi stranki naloži denarna kazen, nima podlage v določbah ZUS-1. Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijani sklep uveljavlja pritožbene razloge po 1. in 3. točki prvega odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se 1. točka izreka izpodbijanega sklepa odpravi oziroma razveljavi ter se zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožba v obravnavani zadevi, ki je podlaga za zahtevo za izdajo začasne odredbe, ne izpolnjuje procesnih predpostavk za obravnavanje ter bi jo moralo sodišče prve stopnje že pred odločanjem o začasni odredbi zavreči. Prvotožeča stranka ne izpolnjuje procesnih predpostavk za vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1, ker ima zoper izpodbijani sklep zagotovljeno drugo sodno varstvo, preostali tožniki - fizične osebe, pa ne izkazujejo pravnega interesa za vložitev tožbe v upravnem sporu v skladu s 4. členom ZUS-1, ker izpodbijani sklep ne predstavlja posega v človekove pravice in temeljne svoboščine navedenih posameznikov. Tožba pa tudi ne vsebuje obveznih sestavin, določenih v tretjem odstavku 30. člena ZUS-1, med drugim tudi zato, ker do posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine z izpodbijanim sklepom sploh ni prišlo in tudi ne more priti. Nasprotuje pa tudi mnenju sodišča prve stopnje glede izvršljivosti izpodbijanega sklepa.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke glede procesnih predpostavk in poudarja, da tožba izpolnjuje vse procesne predpostavke za vse tožnike in se sklicujejo na sklep (sodbo) Vrhovnega sodišče RS v zadevi U 1651/2008. Glede neizkazanega pravnega interesa tožnikov - fizičnih oseb za vložitev tožbe so ti v tožbi jasno navedli, da poseg v človekove pravice predstavlja izpodbijani sklep tožene stranke, ker od druge osebe - prvotožeče stranke pod pretnjo denarne kazni zahteva, da nedopustno, brez ustrezne pravne podlage, poseže v komunikacijsko zasebnost tožnikov - fizičnih oseb in vpogleda v njihovo elektronsko komunikacijo. Delodajalec, da bi lahko sklep izvršil, mora vpogledati v njihovo elektronsko komunikacijo in s tem poseči v njihovo zasebnost. Glede na določbe Ustave Republike Slovenije (teorija komunikacijske zasebnosti in dopustnost posegov v komunikacijsko zasebnost je obširno pojasnjena v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe) je poseg v komunikacijsko zasebnost dopusten samo na podlagi odločbe sodišča. Samo sodišče je tisto, ki lahko odobri poseg v zasebnost s tehtanjem več pravno varovanih dobrin, zato je sodišče vedno tisto, na katerega se lahko stranka obrne v zaščito te svoje pravice.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji vrhovnega sodišča je prvostopno sodišče o začasni odredbi odločilo preuranjeno.

O izdaji začasne odredbe (po 32. členu oziroma po tretjem odstavku 66. člena) ZUS-1 je mogoče odločati le, če tožba izpolnjuje procesne predpostavke za meritorno obravnavo v upravnem sporu, torej je treba opraviti predhoden preizkus tožbe, kar posledično vpliva tudi na odločanje o izdaji začasne odredbe.

V obravnavanem primeru je tožeča stranka tožbo vložila na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, ki določa, da v upravnem sporu sodišče odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Za take primere je torej sodno varstvo v upravnem sporu le subsidiarno, zato so procesne predpostavke zanj izpolnjene (med drugim) le v primeru, če stranke nimajo zagotovljenega drugega sodnega varstva.

Glede tega vprašanja pa je sodišče prve stopnje po presoji vrhovnega sodišča sprejelo napačno stališče, namreč, da glede na določbo drugega odstavka 27. člena ZPOmK-1 zoper sklep o zahtevi za posredovanje podatkov za podjetje - prvotožečo stranko ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, ker se lahko takšen sklep izpodbija le v postopku sodnega varstva zoper odločbo, pri čemer tega stališča ni niti obrazložilo. Navedba v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da v obravnavani zadevi tožeča stranka ne uveljavlja sodnega varstva po določbah ZPOmK-1, temveč da zahteva sodno varstvo na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 zaradi varstva človekovih pravic, namreč v ničemer ne pojasnjuje, zakaj prvostopno sodišče meni, da podjetje - prvotožeča stranka zoper sklep tožene stranke nima drugega sodnega varstva.

Po presoji vrhovnega sodišča je namreč zoper sklep tožene stranke z dne 11.9.2008 v skladu s 55. členom ZPOmK-1 podjetju - prvotožeči stranki drugo sodno varstvo zagotovljeno v okviru sodnega varstva zoper odločbo tožene stranke o glavni stvari. Sklep tožene stranke, ki ga prvotožeča stranka izpodbija s tožbo, je izdan na podlagi drugega odstavka 27. člena ZPOmK-1. Po tej določbi lahko tožena stranka zahteva podatke od podjetja tudi s posebnim sklepom, ki vključuje: pravno podlago, namen zahteve, opredelitev zahtevanih podatkov, določitev primernega roka za njihovo posredovanje in opozorilo o zagroženi denarni kazni zaradi posredovanja nepravilnih, nepopolnih ali zavajajočih podatkov ali zaradi neposredovanja podatkov v določenem roku. V zadnjem stavku tega odstavka pa je izrecno določeno, da zoper sklep ni sodnega varstva. V prvem in drugem odstavku 55. člena ZPOmK-1 pa je določeno, da je zoper odločbe toženo stranko dopustno začeti postopek sodnega varstva, zoper sklepe pa je dopusten postopek sodnega varstva, če ni izrecno izključen. Ne glede na to pa se lahko po tretjem odstavku tega člena v postopku sodnega varstva zoper odločbo izpodbija tudi sklep, zoper katerega je izključen postopek sodnega varstva v skladu s tem zakonom, in sicer izrecno tudi sklep iz 27. člena ZPOmK -1 (torej sklep, ki je predmet izpodbijanja s tožbo v tej zadevi).

Vrhovno sodišče nadalje meni, da sodišče prve stopnje glede ostalih tožnikov - fizičnih oseb ni v zadostni meri preizkusilo obstoja procesnih predpostavk za tožbo, kot na primer, ali se izpodbijani sklep na tožnike - fizične osebe sploh nanaša (ali se odloča o kakšni njihovi pravici, obveznosti ali pravni koristi), še zlasti ob jasnem izreku, da so iz zahtevanih podatkov - poslovne elektronske korespondence in izpisa iz elektronskega koledarja v tem sklepu poimensko navedenih fizičnih - izrecno izvzeta osebna elektronska sporočila oziroma so zahtevani le izpisi poslovnih in torej ne tudi zasebnih sestankov. Za presojo tega vprašanja pa je pomembno ugotoviti, komu in kaj tožena stranka s svojim sklepom nalaga, ali je mogoče tak sklep razumeti kot naloge podjetju, da naj pri zbiranju svoje poslovne dokumentacije krši pravice do informacijske in komunikacijske zasebnosti svojih zaposlenih.

Ker sodišče prve stopnje ni opravilo celovitega predhodnega preizkusa tožbe in je torej preuranjeno odločalo o začasni odredbi, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (tretji odstavek 66. člena v zvezi z 32. členom ZUS-1 ter tretji odstavek 30. in 36. člen ZUS-1), saj je to vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 75. člena ZUS-1). Zato je vrhovno sodišče na podlagi 77. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.