Jedro

Po presoji sodišča pa je organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je pozval tožnika, da dopolni svojo vlogo. Tožnik na poziv organa prve stopnje ni odgovoril, niti ni sporočil razlogov zakaj dovoljenja za bivanje v Republiki Sloveniji ne more predložiti. V postopku pred organom prve stopnje se je pojavil dvom o obstoju tožnikove pravice do dovoljenja za bivanje in gre zato za vprašanje dokazanosti oziroma nedokazanosti takšne pravice s strani tožnika. Tožnik na poziv organa prve stopnje ni odgovoril in ni upravnemu organu sporočil ničesar, zato ni bilo podlage, da bi organ uporabil določbo 1. odstavka 147. člena ZUP, ampak je pravilno postopal po 2. odstavku 67. člena ZUP. Tudi v tožbi tožnik v zvezi z opustitvijo ničesar ne navaja, zato je po presoji sodišča odločitev organa prve stopnje in tožene stranke pravilna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti sklepu Zavoda RS za zaposlovanje, Območna služba A. št. ... z dne ...., s katerim je organ prve stopnje zavrgel zahtevek za zamenjavo osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas.

Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik vložil prošnjo za izdajo osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas pri organu prve stopnje in priložil listine. Zakon o zaposlovanju in delu tujcev (Uradni list RS, št. 66/00, v nadaljevanju: ZZDT) v 54. členu določa, da morajo tujci z dovoljenjem za prebivanje v RS, ki so pridobili osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas po Zakonu o zaposlovanju tujcev v roku šestih mesecev po uveljavitvi ZZDT zamenjati to dovoljenje za osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas po citiranem določilu. Tožnik je vložil prošnjo 22. 6. 2001, ob vložitvi pa je bila njegova zahteva nepopolna, zato je organ prve stopnje tožnika z dopisom z dne 6. 7. 2001 pozval, da zahtevo dopolni z overjeno fotokopijo dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji ali originalnim dokumentom na vpogled, hkrati ga je opozoril na posledice, če tega ne stori v določenem roku. Tožnik pomanjkljivosti ni odpravil, zato je organ prve stopnje pravilno zavrgel tožnikovo vlogo.

Tožnik v tožbi navaja, da je svoji prošnji za izdajo osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas priložil tudi potrdilo o prejemu vloge za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, ki jo je vložil pri Veleposlaništvu RS v B. dne 19. 6. 2001. Upoštevajoč dejstvo, da je vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje in dejstvo, da je o tem seznanil upravni organ, je organ prve stopnje ravnal v nasprotju z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku, ko je tožnika pozval na predložitev dovoljenja za bivanje in kasneje zaradi nedopolnitve vloge zavrgel tožnikovo prošnjo. Organ prve stopnje je bil seznanjen, da je tožnik pri drugem upravnem organu vložil predlog za izdajo dovoljenja in bi moral prekiniti postopek v zvezi z izdajo osebnega delovnega dovoljenja dokler o tožnikovem predlogu za izdajo dovoljenja za bivanje ne odloči matični organ. Nedopustno je, da je organ prve stopnje tožnika pozval na predložitev dovoljenja za prebivanje, še pred odločitvijo matičnega organa. Upravni organ bi moral prekiniti postopek do odločitve o tožnikovi pravici do bivanja v Republiki Sloveniji. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in da se mu povrnejo stroški postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu. Tožba ni utemeljena.

Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da med strankama ni sporno, da je tožnik vložil prošnjo za izdajo osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas na podlagi določila 54. člena ZZDT. Med strankama je prav tako nesporno, da tožnik ni dopolnil svoje prošnje in da je zaradi tega organ prve stopnje tožnikovo prošnjo zavrgel, ker ni predložil overjene fotokopije dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji kot dopolnitev svoje vloge na podlagi 2. odstavka 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP).

Tožnik v tožbi ugovarja, da bi moral organ prve stopnje postopek prekiniti po 1. odstavku 147. člena ZUP. Tožnik navaja, da je pri drugem organu vložil vlogo za izdajo dovoljenja za bivanje v Republiki Sloveniji in zato bi moral organ prve stopnje prekiniti postopek v zvezi z izdajo osebnega delovnega dovoljenja dokler ne bi bilo odločeno o vlogi tožnika za izdajo dovoljenja za bivanje. Po presoji sodišča pa je organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je pozval tožnika, da dopolni svojo vlogo. Tožnik na poziv organa prve stopnje ni odgovoril, niti ni sporočil razlogov zakaj dovoljenja za bivanje v Republiki Sloveniji ne more predložiti. V postopku pred organom prve stopnje se je pojavil dvom o obstoju tožnikove pravice do dovoljenja za bivanje in gre zato za vprašanje dokazanosti oziroma nedokazanosti takšne pravice s strani tožnika. Tožnik na poziv organa prve stopnje ni odgovoril in ni upravnemu organu sporočil ničesar, zato ni bilo podlage, da bi organ uporabil določbo 1. odstavka 147. člena ZUP, ampak je pravilno postopal po 2. odstavku 67. člena ZUP. Tudi v tožbi tožnik v zvezi z opustitvijo ničesar ne navaja, zato je po presoji sodišča odločitev organa prve stopnje in tožene stranke pravilna.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.