Jedro

Neupoštevanje napotil višjega sodišča, danih v predhodnem sklepu o razveljavitvi, glede na posledično nepravilnost odločitve že samo po sebi predstavlja procesno kršitev po prvem odstavku 362. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

V obdobju od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji dalje je potrebno ugotoviti čisti obseg obogatitve na strani toženke in čisti obseg prikrajšanja na strani tožnikov, ki zahtevata ugotovitev vrednosti tržne najemnine stanovanj in poslovnih prostorov, ki bi tožnikoma šla v skladu z njunim solastniškim deležem ter stroškov upravljanja, vzdrževanja in davščin, ki bi jih morala tožnika plačati v primeru, če bi prostore oddajala v najem (najemodajalec mora namreč od prejete najemnine odvesti davke in torej ne prejme čiste vrednosti najemnine). Prikrajšanje tožnikov oziroma obogatitev toženke tudi v primeru, če bi toženka dejansko uporabljala vse prostore, ne bi bi bilo večje oziroma manjše od vrednosti tržne najemnine, zmanjšane za stroške upravljanja, vzdrževanja in za davščine iz prejete najemnine. Sodišče sicer ne odmerja davka, a ga je pri ugotavljanju čiste vrednosti prikrajšanja oziroma obogatitve dolžno upoštevati, saj je plačevanje davka zakonska obveznost vsakega najemodajalca.

Izrek

Pritožbi 1. tožeče in tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom z dne 20.11.2007, posledično pa tudi pritožbi tožene stranke zoper sklep o vrnitvi v prejšnje stanje z dne 15.02.2008 se ugodi, sodba sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi ter sklep o vrnitvi v prejšnje stanje se razveljavijo ter se zadeva v obsegu sodbe v zvezi s sklepom o popravi vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo v zvezi s sklepom o popravi z dne 20.11.2007 je sodišče prve stopnje toženki naložilo plačilo 58.628,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe, 7.216,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1997 do plačila, mesečno zapadle zneske za katere je bila toženka neopravičeno obogatena v času od 1.6.1997 do vključno 1.4.2006 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne v naslednjem mesecu po zapadlosti dalje kot izhaja iz I. c) in I. d) izreka prvostopenjske sodbe, dalje 11.473,82 EUR z obrestmi po 13,5% letni obrestni meri za obdobje od 1.1.2002 do 26.06.2003, od 28.06.2003 do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pravdne stroške 1. tožnika v znesku 11.486,22 EUR in 2. tožnika v znesku 5.958,41 EUR v roku 15 dni, do takrat brezobrestno, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila, ter od dne 1.5.2006 do pravnomočnosti sklepa o razdelitvi nepremičnine parc. št. 1497 k.o. ... mesečno zapadle zneske v višini 239,66 EUR in 202,76 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude od prvega dneva po preteku paricijskega roka do plačila. Zavrnilo je pobotni ugovor toženke, po katerem naj bi toženka imela do tožnikov terjatev za plačilo zneskov 657,95 EUR, 1.632,77 EUR, 280,78 EUR, 957,01 EUR ter 1.195,50 EUR, vseh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1997 do plačila, dalje zneskov 996,90 EUR, 1.975,49 EUR, 234,23 EUR, 1.080,32 EUR ter 1.350,41 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1998 do plačila, zneskov 1.416,77 EUR, 1.172,56 EUR, 58,68 EUR, 108,27 EUR in 1.260,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1999 do plačila, zneskov 1.937,48 EUR, 1.150,50 EUR, 155,68 EUR, 1.059,10 EUR ter 1.323,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2000 do plačila, nadalje zneskov 2.050,64 EUR, 825,76 EUR, 176,24 EUR, 1.161,39 EUR, 1.451,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2001 do plačila, zneskov 2.514,85 EUR, 544,00 EUR, 286,85 EUR, 1.282,99 EUR, 1.603,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do plačila, zneskov 2.675,46 EUR, 1.215,00 EUR, 398,39 EUR, 1.418,53 EUR, 1.773,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2003 do plačila, zneskov 2.812,04 EUR, 749,09 EUR, 243,99 EUR, 1.525,01 EUR ter 1.906,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2004 do plačila, 554,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od do plačila, zneskov 725,86 EUR, 300,90 EUR, 1.631,62 EUR ter 2.039,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2005 do plačila, zneskov 656,11 EUR, 381,44 EUR, 1.737,84 EUR, 2.172,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2006 do plačila, ter zneskov 79,97 EUR, 442,52 EUR ter 553,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.05.2006 do plačila. S sklepom z dne 15.02.2008 je zavrnilo predlog toženke za vrnitev v prejšnje stanje, podan v zvezi s pritožbo zoper sklep o popravi sodbe z dne 20.11.2007. Zoper odločitev, vsebovano v sodbi se pritožujeta prvotožnik in toženka. Prvotožnik v vlogi, ki jo je naslovil „Predlog na popravek sodbe podrejeno pritožba“ in jo je obravnavati za pritožbo navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku, da iz izreka ni razvidno ali je toženka dolžna naloženi ji znesek obveznosti poravnati tožnikoma kot solidarnima upnikoma ali vsakemu od tožnikov naloženi znesek posebej, da je bilo deloma odločeno o predhodnem tožbenem zahtevku in ne o zadnje postavljenem ter da sodišče prve stopnje pri preračunu obveznosti izraženih v SIT v EUR ni upoštevalo, da za obdobje do 1.1.2007 EUR še ni bil uradna valuta v RS in bi zato moralo zamudne obresti obračunati od tolarsko izraženih zneskov. Zaradi navedenih procesnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava predlaga spremembo izpodbijane sodbe v zgoraj nakazani smeri.

Toženka je v vlogi z naslovom „Dopolnitev pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča na ..., opr. št. P 138/2007 z dne 23.11.2007 kot odgovor na predlog prvo tožeče stranke na popravek sodbe“, ki jo je treba šteti kot odgovor na pritožbo nasprotovala navedbam prvotožnika, podanim v pravkar povzeti pritožbi ter predlagala zavrnitev njegovih predlogov.

Toženka v pritožbi, podani zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavlja vse kršitve iz prvega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Sodišču prve stopnje očita neupoštevanje napotil pritožbenega sodišča, podanih v že dveh sklepih o razveljavitvi odločitev, ki sta bili sprejeti v tej zadevi. Kljub izrecnemu napotilu, da je pri določitvi obsega prikrajšanja tožnikov v celotnem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek treba od tržne najemnine, ki jo je toženka prejela z oddajenjem solastnih objektov v najem odbiti vse stroške, ki so ji v tej zvezi nastali (stroški upravljanja in vzdrževanja) in jih je toženka specificirala v vlogi z dne 10.05.2006, sodišče prve stopnje tega ni naredilo. Nasprotno; povsem nerazumljivo je zaključilo, da bi ob upoštevanju teh stroškov v okviru pobotnega ugovora, bila toženka neupravičeno obogatena. V nasprotju z izrecnim napotilom višjega sodišča je glede tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obdobje po vzpostavitvi solastniških deležev na nepremičnini tudi odločalo le o prikrajšanju tožnikov ne da bi ugotavljalo še obseg toženkine obogatitve. Pravilna uporaba materialnega prava namreč pri zahtevku iz naslova neupravičene obogatitve narekuje ugotavljanje in upoštevanje obeh okoliščin. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prvotožnik ni podal odgovora na toženkino pritožbo.

Drugotožnik je v odgovoru na pritožbo toženke navedel, da je prvostopenjska odločitev o zavrnitvi v pobot uveljavljanih stroškov tako v materialnopravnem kakor tudi procesnem oziru pravilna. Nenazadnje je toženka tak ugovor podala šele z vlogo z dne 19.05.2006 in torej prepozno glede na določilo 286. člena ZPP. Predlaga zavrnitev toženkine pritožbe kot neutemeljene.

Toženka v pritožbi, podani zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje navaja, da je za izdani sklep o popravi pisne pomote v sodbi, izdan dne 20.11.2007 izvedela po 20.11.2007 in da ji ni bil omogočen odgovor na predlog za popravo sodbe, ki ga je pred izdajo sklepa podal drugotožnik. Toženkin pooblaščenec že namreč več let nima sedeža na naslovu, na katerem mu je sodišče vročalo sklep o popravi in drugotožnikov predlog za popravo, kar je vedelo tudi sodišče, saj mu je vse predhodne odločbe vročalo na naslov Ul. Vita Kraigherja, . Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v smeri ugoditve vrnitve v prejšnje stanje.

Tožnika nista podala odgovora na toženkino pritožbo, podano zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

Pritožbi prvotožnika in toženke, podani zoper sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi ter posledično pritožba toženke zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje so utemeljene.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v zvezi s sklepom o popravi in sklepa o vrnitvi v prejšnje stanje v okviru pritožbenih navedb in uradoma upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka ter pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), ki je pokazal procesne kršitve takšne narave, ki imajo vedno za posledico razveljavitev izpodbijane odločitve ter zmotno uporabo materialnega prava, ki je privedla do nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Pregled zadeve pokaže, da tožnika kot dediča denacionaliziranega premoženja, ki v naravi predstavlja stavbišče, stanovanjsko stavbo, gospodarsko poslopje in dvorišče in na katerem imata vsak do 30,565% lastniški delež (skupaj torej 61,13%) od toženke, ki je 38,87% solastnica tega premoženja, za obdobje od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji – ZDen do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji v aprilu 1996, ko nista mogla uporabljati nepremičnin uveljavljata nadomestilo iz naslova nezmožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja v skladu z določbo 72. člena ZDen. Za obdobje po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji pa do maja 2001, ko je toženka tožnika izročila ključe stavbe in jima omogočila souporabo le te uveljavljata nadomestilo zaradi neupravičene obogatitve v skladu z določbo 244. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, po kateri uveljavljata tudi zahtevek za povračilo obogatitve do katere je toženka prišla v obdobju po maju 2001, ko je koristila donosnejši del nepremičnin (tožnika uveljavljata za to obdobje razliko med tržno najemnino, ki sta jo prejela od koriščenja dela nepremičnin, ki so bile v njuni posesti in med vrednostjo, ki bi jo prejela v kolikor bi lahko koristila vse dele nepremičnin v skladu s svojim solastniškim deležem) kot onadva. Poleg navedenega tožnika od toženke uveljavljata še odškodnino. Zaradi določitve enormnih stroškov v zvezi s stanovanji in poslovnimi prostori, ki jih določa toženka kot upravljalec stavbe in v okviru katerih zase neupravičeno pobira najemnino (izvedenec gradbene stroke je ugotovil, da dejanski stroški znašajo mnogo manj kot jih obračunava toženka) namreč tožnika vseh prostorov, ki so jima bili na voljo po izročitvi ključev leta 2001 nista uspela oddati v najem in sta bila prikrajšana za znesek najemnine, ki bi jo pri tem prejela. Tako z odškodninskim zahtevkom uveljavita razliko med najemnino, ko sta jo prejemala in med najemnino, ki bi jo prejemala v primeru polne zasedenosti vseh prostorov, ki so bili v njuni posesti. Toženka je takšnim zahtevkom med drugim nasprotovala z navedbami o tem, da ni bila obogatena za vtoževane zneske, saj ni uporabljala vseh prostorov za katere tožnika zahtevata nadomestilo za neupravičeno obogatitev, z navedbami, da je imela z nepremičnino določene stroške vzdrževanja in upravljanja, ki bi tožnika bremenili v primeru, če bi razpolagala z nepremičnino in jo dajala v najem za tržno najemnino. V obsegu solastniškega deleža tožnikov te stroške uveljavlja v pobot, zavrača pa tudi očitke o nekorektnem obračunavanju stroškov v zvezi s stanovanji.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta tožnika upravičena do vseh uveljavljanih zneskov, ki temeljijo na tržni najemnini, do katere bi bila tožnika upravičena glede na svoj solastniški delež v primeru če bi lahko ves čas z nepremičnino razpolagala sorazmerno svojemu solastniškemu deležu in jo oddajala v najem. Menilo je, da toženka v delu, ki se nanaša na uveljavljanje nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe oziroma neupravičene obogatitve ni upravičena do povračila stroškov upravljanja, vzdrževanja in davščin, ki jih je v spornem obdobju v celoti krila sama, medtem ko svoje odločitve v zvezi z odškodninskim zahtevkom ni utemeljilo. Takšna odločitev je v celoti, kot je bilo omenjeno že zgoraj obremenjena s kršitvami, ki narekujejo njeno razveljavitev.

Prvo od tovrstnih kršitev je sodišče prve stopnje storilo že v izreku sodbe. Kot pravilno navaja že prvotožnik v svoji pritožbi, iz izreka ni razvidno ali je je toženka naložene ji denarne zneske dolžna plačati obema tožnikoma skupaj kot solidarnima upnikoma ali vsakemu od njiju naloženi znesek. Kakšen je obseg toženkine obveznosti oziroma kakšen je obseg terjatve tožnikov tako ni jasno razvidno. Pravilnosti nerazumljivega izreka ni mogoče preizkusiti, zato je podana procesno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Neupoštevanje napotil višjega sodišča, danih v predhodnem sklepu o razveljavitvi drugo izdane sodbe na prvi stopnji, ki glede na posledično nepravilnost odločitve že samo po sebi predstavlja procesno kršitev po prvem odstavku 362. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP je povzročilo, da zaradi vnovičnega zmotnega materialnopravnega izhodišča izpodbijani odločbi manjkajo tudi razlogi o pomembnih dejanskih ugotovitvah (355. člen ZPP). Tako je kljub napotilu pritožbenega sodišča iz katerega je jasno razvidno, da je za pravilno uporabo materialnega prava treba v obdobju od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji aprila 1996 (iz pobotnega ugovora ni razvidno, da bi toženka uveljavlja stroške upravljanja, vzdrževanja in davščine pred letom 1997) dalje ugotoviti čisti obseg obogatitve na strani toženke in čisti obseg prikrajšanja na strani tožnikov, ki zahtevata ugotovitev vrednosti tržne najemnine stanovanj in poslovnih prostorov, ki bi tožnikoma šla v skladu z njunim solastniškim deležem ter stroškov upravljanja, vzdrževanja in davščin, ki bi jih morala tožnika plačati v primeru, če bi prostore oddajala v najem (najemodajalec mora namreč od prejete najemnine odvesti davke in torej ne prejme čiste vrednosti najemnine), ostalo to dejstvo neraziskano. Prikrajšanje tožnikov oziroma obogatitev toženke tudi v primeru, če bi toženka dejansko uporabljala vse prostore, kot navajata tožnika, ne bi bi bilo večje oziroma manjše od vrednosti tržne najemnine, zmanjšane za stroške upravljanja, vzdrževanja in za davščine iz prejete najemnine. Nejasen in sam s seboj v nasprotju je zato zaključek sodišča prve stopnje, da bi bila s ugodenim pobotnim ugovorom toženka neupravičeno obogatena. K temu pritožbeno sodišče še zgolj pripominja, da sodišče sicer ne odmerja davka, a ga je pri ugotavljanju čiste vrednosti prikrajšanja oziroma obogatitve dolžno upoštevati, saj je plačevanje davka zakonska obveznost vsakega najemodajalca.

Izpodbijana odločitev je nezakonita tudi v delu, ki se nanaša na uveljavljanje odškodnine. Odločitev o tem delu tožbenega zahtevka namreč ni podkrepljena z nobenim razlogom. V obrazložitvi svoje odločitve je namreč sodišče prve stopnje ni niti omenilo, kaj šele utemeljilo z obstojem vseh predpostavk odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ), zato tega dela odločitve ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Zgoraj navedeno je narekovalo ugoditev pritožbi prvotožnika zoper sodbo v zvezi s sklepom o popravi ter pritožbi toženke zoper sodbo, razveljavitev izpodbijane sodbe v zvezi s sklepom o popravi ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP in 355. člen ZPP). Slednje naj se opravi pred drugim sodnikom, saj je glede na dosedanje ravnanje prvostopenjskega sodnika, ki ne upošteva napotil višjega sodišča smotrneje zadevo dodeliti sodniku, ki pred ugotovitvijo vseh relevantnih okoliščin še nima izdelanega dokončnega mnenja o rešitvi zadeve (356. člen ZPP).

Glede na pravkar navedeno odločitev o razveljavitvi sodbe v zvezi s sklepom o popravi je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje (3. točka 365. člena ZPP), ki je bil podan v zvezi s prepozno pritožbo toženke zoper sklep o popravi sodbe.

V novem sojenju, ki se bo izvedlo pred drugim sodnikom, bo treba vnovič odločiti o celotnem tožbenem zahtevku, torej tudi o zahtevku za plačilo 132.708,54 (oziroma 553,78 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1999 do plačila o katerem sedaj ni bilo odločeno, pri tem pa se ne bo smelo preseči niti zahtevka, podanega s pobotnim ugovorom (na 8. strani sodbe je sodišče prve stopnje med drugim odločalo o „plačilu 554,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od do plačila“, ki ni bil podan). Pri odločanju bo treba upoštevati že v predhodnem sklepu o razveljavitvi podane napotke. Tako bo potrebno za obdobje od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji kot materialnopravno podlago odločitve uporabiti 72. člen ZDen ter v tej zvezi ugotoviti obseg zneska tržne najemnine, ki bi jo tožnika glede na svoje solastniške deleže prejela, v kolikor bi lahko razpolagala z nepremičnino in jo oddajala v najem, od tako dobljenega zneska pa odšteti znesek davščin, ki bi jih tožnika morala odšteti v kolikor bi prostore dejansko oddajala v najem ter morebiti uveljavljane stroške vzdrževanja in upravljanja, ki bi jih v tem obdobju imela toženka tudi v deležu, ki bi glede na solastniško razmerje bremenil tožnika. Za pravilno rešitev tožbenega zahtevka, ki se nanaša na neupravičeno uporabo celotne nepremičnine s strani toženke za čas od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji do zagotovitve delne uporabe nepremičnin bo treba uporabiti pravila o neupravičeni obogatitvi ter v tej zvezi ugotoviti obseg obogatitve na strani toženke in obseg prikrajšanja na strani tožnikov. Pri ugotavljanju toženkine obogatitve oziroma tožnikovih prikrajšanj naj sodišče prve stopnje najprej ugotovi katere prostore je toženka dejansko uporabljala oziroma bi jih lahko pa jih ni (v kolikor je tožnikoma preprečila, da bi jih uporabljala onadva), nato pa zanje izračuna višino tržne najemnine. Od te naj izračuna zneske, ki bi šli tožnikoma glede na njun solastniški delež, nato pa jih zmanjša ali upošteva pobotni ugovor v obsegu uveljavljanih stroškov vzdrževanja in upravljanja ter davščin, ki bi jih tožnika imela v primeru dejanskega oddajanja nepremičnine v najem. Podobno velja za uveljavljani zahtevek zaradi prikrajšanja pri uporabi nepremičnine v skladu s solastniškim deležem za čas, ko naj bi toženka tožnikoma deloma že omogočila uporabo nepremičnine a ne vseh njenih delov v skladu s solastniškim deležem. V zvezi s tožbenim zahtevkom za to obdobje bo treba ugotoviti razliko med tržno najemnino, ki bi jo tožnika prejela v kolikor bi lahko uporabljala vse (uporabne) dele nepremičnine v skladu s solastniškim deležem in med najemnino, ki bi jo prejela ob koriščenju oziroma oddajanju prostorov, ki jih imata v posesti v kolikor bi oddala vse prostore v najem (dejstvo, da nista oddala vseh prostorov v najem je upoštevano pri uveljavljanju odškodnine za premoženjsko škodo) ter od tako dobljenega zneska odšteti stroške upravljanja in vzdrževanja ter davščin, ki bi jih v primeru koriščenja nepremičnine v sorazmerju s solastniškim deležem imela tožnika, če bi oddajala nepremičnino v najem v skladu s solastniškim deležem. Pri uveljavljanem odškodninskem zahtevku bo treba ugotoviti obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti in šele nato odločiti o tožbenem zahtevku. Vse te okoliščine bo treba tudi pojasniti v razlogih odločitve, nato pa napisati jasen in razumljiv izrek iz katerega bo natančno razvidna obveznost toženke in upravičenje tožnikov. Zaradi razveljavitve odločitve o stroških postopka bo treba vnovič odločiti tudi o njih.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica razveljavitve izpodbijane sodbe v zvezi s sklepom o popravi ter sklepa o vrnitvi v prejšnje stanje ter temelji na določbi tretji odstavek 165. člena ZPP).