Jedro

V obravnavani zadevi tožnik vloge za odobritev pravnega posla ni vložil, niti ni zahteval sodelovanja v postopku, torej tožnik v upravnem postopku ni bil stranka, niti ni bil stranski udeleženec. Na podlagi navedenih ugotovljenih dejstev pa tožnik ne more biti aktivno legitimirana stranka v upravnem sporu oziroma vložiti tožbe zoper izpodbijano odločbo, saj v upravnem postopku, to je v postopku izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke ni imel priznanega statusa stranke oziroma stranskega udeleženca.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odobril pravni posel, sklenjen dne 17. 7. 2014 med prodajalcema A.A. in B.B. in Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS. V obrazložitvi je navedel, da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov (Sklad) vložil vlogo za odobritev pravnega posla, v kateri se je skliceval na sprejem ponudbe za prodajo gozdnih zemljišč, ki sta jo vložila prodajalca. V zvezi s sporno obvestitvijo prodajalcev o sprejemu ponudbe Sklada ugotavlja, da je bila ta pravilno poslana njuni pooblaščenki – notarki. V zvezi z ostalima sprejemnikoma ponudbe C.C. (tožnikom) in D.D. ugotavlja, da sta podala le izjavo o sprejemu ponudbe za nakup gozdnih zemljišč, vloge za odobritev pravnega posla pa v zakonsko predpisanem roku nista vložila, zato jih ne šteje za stranki tega postopka. Ker je Sklad kot edini sprejemnik ponudbe vložil tudi vlogo za odobritev pravnega posla, in ker so izpolnjeni vsi pogoji za odobritev pravnega posla, kot jih določa Zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) je pravni posel odobril. 2. Drugostopni organ je pritožbo A.A. in B.B. zavrnil. 3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v obširni tožbi navaja, da je upravna enota opustila svojo dolžnost, ko tožnika ni pritegnila v postopek. Ob postopku odobritve sploh ni bil obveščen ter ga organ ni štel za stranko postopka. Obrazlaga, da ZKZ ne predvideva, razen pogoja sprejema ponudbe, tudi pogoja vložitve vloge za odobritev pravnega posla. Namen določbe drugega odstavka 22. člena ZKZ je, da so stranke v postopku odobritve pravnega posla vsi, ki so sprejeli ponudbo. Tožnik tudi ni mogel vedeti, da je sprejemnikov ponudbe več, niti od kdaj teče rok 60 dni. Ker ni bil povabljen v postopek, za njegov potek sploh ni vedel, s tem ni imel možnosti, da bi uveljavljal svoja predkupna upravičenja in navedel druge relevantne okoliščine in dejstva. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je na tožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

5. Stranka z interesom v tem postopku Sklad je na tožbo odgovoril in predlaga zavrnitev tožbe.

6. Stranki z interesom v tem postopku prodajalca A.A. in B.B. na tožbo nista odgovorila.

7. Tožba ni dovoljena.

8. Tožnik vlaga tožbo zoper odločbo prvostopnega organa, ki je odobril pravni posel, sklenjen med prodajalcema in Skladom, ki je po sprejemu ponudbe, objavljene na oglasni deski edini vložil vlogo za odobritev pravnega posla. Nesporno med strankami je, da je tožnik sprejel ponudbo prodajalcev, da pa ni vložil vloge za odobritev pravnega posla.

9. Prvi odstavek 22. člena ZKZ določa, da fizična ali pravna oseba, ki sklene pravni posel z lastnikom nepremičnine, poda vlogo za odobritev pravnega posla. Vloga se vloži pri upravni enoti najpozneje v 60 dneh po poteku roka iz četrtega odstavka 20. člena tega zakona. Vlogi je treba priložiti sklenjeno pogodbo o pravnem poslu. Iz citirane določbe izhaja, da je upravna zadeva – postopek odobritve pravnega posla, predlagalni postopek, torej postopek, ki se začne na podlagi vložene zahteve stranke. V obravnavani zadevi tožnik vloge za odobritev pravnega posla ni vložil, niti ni zahteval sodelovanja v postopku, torej tožnik v upravnem postopku ni bil stranka, niti ni bil stranski udeleženec. Na podlagi navedenih ugotovljenih dejstev pa tožnik ne more biti aktivno legitimirana stranka v upravnem sporu oziroma vložiti tožbe zoper izpodbijano odločbo, saj v upravnem postopku, to je v postopku izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke ni imel priznanega statusa stranke oziroma stranskega udeleženca. Predhodno priznan status stranke v upravnem postopku kot pogoj za vsebinsko obravnavo tožbe predstavlja ustaljeno upravno sodno prakso, tudi Vrhovnega sodišča (glej sklep I Up 49/2010 in I Up 334/2010, I Up 131/2014).

10. Stranke v upravnem sporu so določene v 16. členu ZUS-1 in so tožnik, toženec in prizadeta oseba s položajem stranke, če tako določa zakon. Po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik ni bil ne stranka niti stranski udeleženec v postopku odobritve pravnega posla, saj vloge za odobritev pravnega posla ni vložil, niti ni zahteval sodelovanja v postopku. Tega dejstva ne spremenijo tudi navedbe, da o samem postopku ni bil nikoli obveščen s strani upravne enote, ter je ta kršila z neobveščenostjo določbe zakona. Na podlagi citirane določbe 22. člena ZKZ je postopek odobritve pravnega posla predlagalni postopek, sprožitev tega postopka je v dispoziciji stranke, torej se tožnik ne more sklicevati na neaktivnost upravne enote in njeno obveznost, da bi ga morala v postopku obvestiti, kot razlog, ki bi opravičeval njegovo aktivno legitimacijo v upravnem sporu in podlago za vsebinsko obravnavanje vložene tožbe.

11. Tožnik v upravnem postopku ni ravnal niti na način, da bi zahteval udeležbo v postopku izdaje upravnega akta, ter bi s tem opravičeval svojo tožbo s tem, da bi izpodbijal dokončen sklep, s katerim mu je bila zavrnjena pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta. Glede na povedano, nobeden od razlogov, ki jih navaja tožnik v tožbi ne more nadomestiti zahteve iz 17. člena ZUS-1, ki določa, kdo je lahko tožnik.

12. Sodišče je po prejemu tožbe dolžno preveriti ali so v vloženi zadevi izpolnjene procesne predpostavke za tožbo, kot jih določa ZUS-1. V obravnavani zadevi ni izpolnjena aktivna procesna legitimacija tožnika, zato je sodišče tožbo zavrglo v skladu s 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže, če tožnik po tem zakonu ne more biti stranka.