Jedro

Nogomet je igra neizbežnih telesnih kontaktov, ki jih ni mogoče preprečiti, kar pomeni, da je v veliki meri glede nastanka možnih poškodb tudi nepredvidljiva. Določba 167. člena ZOR sicer izhaja iz obstoja krivdne odgovornosti šole, vendar z obrnjenim dokaznim bremenom, kar pomeni, da se šola ekskulpira, če dokaže, da je nadzorstvo opravila na način, kakor je treba in da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, po katerem bi ji bila tožena stranka dolžna plačati 2.400.000 SIT (10.015,02 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Tožeča stranka je uveljavljala plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožnik utrpel dne 21.4.1998 kot učenec osnovne šole med uro telesne vzgoje.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijani sodbi očita neobrazloženost, zaradi česar je tožniku odvzeta možnost uspešne revizije. Izostala je namreč potrebna dokazna ocena. Zavarovanec tožene stranke, Osnovna šola ..., se specialno ukvarja tudi s telesno vzgojo, zaradi česar je treba njegovo odgovornost presojati tudi po določbi drugega odstavka 18. člena ZOR. Neposredni vzrok za tožnikov padec med igro malega nogometa je bilo dejstvo, da ga je soigralec porinil. Šlo je za prekršek pravil nogometne igre, ki pa ga bi šola s stalnim nadzorstvom navzočega profesorja telesne vzgoje lahko preprečila. Revident se ponovno sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS z opr. št. II Ips 566/96 z dne 9.4.1998. Pri tem poudarja, da se je tožnik poškodoval pri uri obvezne telesne vzgoje, ne pa pri rekreativnem igranju. Končno pa izvedenec s področja telesne vzgoje ni pristojen za dajanje ocen o tem, ali je zavarovana šola storila vse, kar je možno, da bi preprečila nastanek škodnega dogodka. Takšna ocena je namreč le stvar sodišča. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ob pravilni razlagi, da pri igranju malega nogometa na asfaltnem igrišču ne gre za dejavnost s povečano nevarnostjo, je izpodbijana sodba dejansko stanje pravno utemeljeno obravnavala v skladu z razlago določbe 167. člena ZOR. Tožnik je namreč kot mladoletni učenec osnovne šole med igranjem malega nogometa padel in si zlomil roko v zapestju po krivdi soigralca, ki je med igro storil prekršek. Za takšno škodo sicer odgovarja šola, saj se je mladoletnik, ki jo je povzročil, nahajal pod nadzorstvom profesorja telesne vzgoje. Vendar pa šola za nastalo škodo ne odgovarja, če dokaže, da je bilo nadzorstvo opravljano na dolžni način, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu.

Ugotovljeno je torej, da je tožnikov soigralec storil prekršek pravil nogometne igre in da je ta prekršek imel za posledico nastanek škodnega dogodka. Dejansko stanje pa ne omogoča sklepanja, da bi prekršek, ki ga je storil soigralec, bil posledica opustitve dolžnega nadzorstva. Gre za situacijo, ko odgovorna oseba šole, ki ji je bilo zaupano nadzorstvo učencev med uro obvezne telesne vzgoje, dogodka kljub skrbnemu nadzorstvu ne bi mogla preprečiti. Nogomet je igra neizbežnih telesnih kontaktov, ki jih ni mogoče preprečiti, kar pomeni, da je v veliki meri glede nastanka možnih poškodb tudi nepredvidljiva. Določba 167. člena ZOR sicer izhaja iz obstoja krivdne odgovornosti šole, vendar z obrnjenim dokaznim bremenom, kar pomeni, da se šola ekskulpira, če dokaže, da je nadzorstvo opravila na način, kakor je treba in da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. V tem okviru je tožena stranka kot zavarovanka šole dokazala obstoj ekskulpacijskih razlogov, o čemer vsebujeta sodbi sodišč druge in prve stopnje potrebne in dovolj jasne razloge. Zato ne drži, kar zatrjuje revizija, da je v izpodbijani sodbi izostala dokazna ocena.

Določba 18. člena ZOR o ravnanju pri izpolnjevanju obveznosti in uveljavljanju pravic, na katero se sklicuje revizija, je splošne narave in nalaga udeležencu v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju svoje poklicne dejavnosti, da ravna s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Ob sprejetih dejanskih ugotovitvah pa opisana uporaba določbe 167. člena ZOR o odgovornosti drugih za mladoletnika s prej navedeno zakonsko določbo ni v nikakršnem nasprotju.

Revident se sicer sklicuje na odločitev v podobni zadevi, obravnavani pod opr. št. II Ips 566/96 Vrhovnega sodišča RS. Vendar pa je med omenjeno in tu obravnavano zadevo pomembna razlika. V zadevi, ki se ponuja za primerjavo, gre za odgovornost delodajalca in torej za uporabo določbe prvega odstavka 170. in prvega odstavka 171. člena ZOR. Po navedeni zakonski določbi namreč delodajalec ni kriv, če dokaže, da je njegov delavec (povzročitelj škode) v danih okoliščinah ravnal kot je treba. V primerjani zadevi pa je bilo ugotovljeno, da je med igranjem nogometa soigralec brcal oškodovanca, kar ni bilo v skladu s povprečno skrbnostjo igralca. Odgovornost delodajalca v takšnem primeru torej temelji na povsem drugačnih dejanskih okoliščinah, kakršne so bile glede odgovornosti šole obravnavane in dokazane v tem primeru.

Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati niti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (v reviziji zatrjevane "neobrazloženosti" sodbe - torej domnevnega obstoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), niti zmotne uporabe materialnega prava. Zato je bilo treba revizijo po določbi 378. člena ZPP zavrniti.