Jedro

Škoda zaradi izgube zaslužka je, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, iz katerega izvira, bodoča škoda. Odškodnina zanjo zato pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, bi pa po normalnem stanju stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Zato se o povrnitvi te škode – ker je bodoča škoda – odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka. S te perspektive pač dejstva, da bi škoda res nastala in v kakšni višini bi nastala, ni mogoče dokazati z gotovostjo; o tem je mogoče le sklepati z večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti.

Dokaza gotovosti bodoče osebne premoženjske škode tudi sodna praksa ne zahteva. Zadošča verjetnost dejstev, s katerimi sodišče napolni pravni standard »normalnega teka stvari« v zvezi s to vrsto škode - torej verjetnost, da bi tožnik, če ne bi bile njegove delovne zmožnosti zaradi škodnega dogodka zmanjšane, še nadalje pridobival dohodek.

Izrek

Reviziji se ugodi in se: - v delu, ki se nanaša na odločitev o temelju odškodninske obveznosti, sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se z vmesno sodbo ugotovi, da je podana podlaga tožnikovega tožbenega zahtevka in v delu, ki se nanaša na višino zahtevka, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. J. Ž., takrat star 23 let, je bil 26.6.1991 na usposabljanju pripadnikov Teritorialne obrambe v ..., kamor je bil vpoklican zaradi začetka izrednih razmer v državi tik pred pričetkom osamosvojitvene vojne, ko ga je pri čiščenju orožja poškodoval drugi udeleženec usposabljanja: pri preverjanju, ali je njegova puška nabita, je pomeril proti oknu učilnice in pritisnil na sprožilec ter z razdalje 1,5 m zadel tožnika. J. Ž. je utrpel strelno rano desne stegnenice, večfragmentarni prelom leve stegnenice, prelom levega stegneničnega vratu, zdrobljeni prelom leve in desne sramnice, raztrganine sečnice in sečnega mehurja ter odtrganje sečnice od sečnega mehurja, kar vse je zapustilo težke trajne posledice.

2. O odškodnini za nepremoženjsko škodo in za premoženjsko škodo, zapadlo do polovice leta 1994, je bilo že pravnomočno odločeno. V tem postopku je tožnik zahteval rento zaradi izgube zaslužka zaradi nezaposlenosti in nezaposljivosti kot posledic poškodb, utrpljenih v navedenem škodnem dogodku. Nazadnje je s primarnim zahtevkom uveljavljal rento v višini zaslužka, ki bi ga pridobival z delom na črno v Avstriji, s podrednim zahtevkom pa v višini zaslužka, ki bi ga kot nekvalificiran delavec v kmetijstvu pridobival v Sloveniji, povečano še za izgubo zaslužka od dela na domači kmetiji.

3. Sodišče prve stopnje je primarni zahtevek zavrnilo v celoti, podrednemu pa je delno ugodilo in ga delno zavrnilo. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo v zavrnilnem delu potrdilo, pritožbi tožene stranke pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bilo zahtevku ugodeno, spremenilo in zahtevek tudi v tem delu zavrnilo.

4. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo. Uveljavljal je revizijska razloga bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. V zvezi z odločitvijo o primarnem zahtevku je navajal, da je tožnik kot dokaz predlagal vpogled v spis P 41/2003, v katerem se nahaja tudi potrdilo družbe I. (v sedaj obravnavanem spisu priloga C 2), ki ga je sodišče izvedlo kot dokaz na obravnavi 29.12.2009, zato je obrazložitev v izpodbijani sodbi, da tožnik ves čas postopka ni predložil nobenega dokaza o delodajalcu v Avstriji, v nasprotju z navedeno listino in pravočasnimi trditvami. Listina potrjuje delo pri znanem delodajalcu in višino plače in so drugačni razlogi izpodbijane sodbe (str. 10) protispisni. Tožena stranka listini ni nasprotovala, zato ji je treba verjeti oz. pojasniti, zakaj se ji ni verjelo. Glede podrednega zahtevka je pritrdil pritožbenemu sodišču, da je tožena stranka res na naroku za glavno obravnavo 24.11.2006 umaknila svoj dokazni predlog, podan na obravnavi 11.12.2003, naj sodišče pribavi podatke o povprečni plači fizičnega delavca, vendar opozarja, da je takoj za tem (na isti obravnavi) tak predlog podal sam, zato ne drži, da je šele na obravnavi 16.10.2009 predlagal dokaz z vpogledom v statistične podatke in da ni zadostne trditvene podlage o prikrajšanju za minimalno plačo v Republiki Sloveniji. Dodaja, da je izgubo na dohodku v višini povprečne plače delavca v Sloveniji zatrjeval že ob vložitvi tožbe, kar je nato uskladil na višino dohodka iz dela na črno v Avstriji, minimalno plačo v Sloveniji pa je uveljavljal že v pravdi P 41/2003 in je že takrat – pravočasno torej - zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. Sicer pa glede obeh zahtevkov pritožbenemu sodišču očita, da je pri odločanju »določena odločilna dejstva, trditve in dokaze prezrlo«, enako kot pred njim prvostopenjsko sodišče glede primarnega zahtevka, zato je podana absolutna bistvena kršitev procesnih pravil iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP); sodba morala biti taka, da lahko povprečen državljan razume razloge za odločitev sodišča, a izpodbijana sodba ni taka. Kršena je pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave; odločitev je v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-161/2010, po kateri mora sodišče procesne in materialne aktivnosti strank upoštevati in spor pripeljati do meritorne odločitve. Nedopustno je, da sodišče po 15 letih pravdanja ugotovi, da ni trditvene podlage (7. člen ZPP). Zaradi procesnih kršitev je odločitev v nasprotju z določbami o povrnitvi premoženjske škode iz 185. do 189. člena ZOR.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki. Ta je nanjo odgovorila, soglašala s procesnimi in materialnopravnimi stališči pritožbenega sodišča in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne.

6. Revizija je utemeljena.

7. Podlago za presojo o temelju tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v obliki rente predstavljata določbi prvega odstavka 188. člena ZOR, ki predpisuje, da ima v primeru smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja odškodnina praviloma obliko denarne rente, dosmrtne ali za določen čas, ter drugega odstavka 195. člena ZOR, po kateri mora odgovorna oseba poškodovanemu, če zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali so zmožnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, plačevati določeno denarno rento kot povračilo za škodo.

8. Škoda zaradi izgube zaslužka je, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, iz katerega izvira, bodoča škoda. Odškodnina zanjo zato pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, bi pa po normalnem stanju stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Zato se o povrnitvi te škode – ker je bodoča škoda – odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka. S te perspektive pač dejstva, da bi škoda res nastala in v kakšni višini bi nastala, ni mogoče dokazati z gotovostjo; o tem je mogoče le sklepati z večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti. V tem segmentu je mogoče premoženjsko škodo zaradi izgubljenega zaslužka zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo primerjati s – prav tako bodočo - premoženjsko škodo, ki se kaže v obliki izgubljenega dobička, pri oceni katerega se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (drugi odstavek 189. člena ZOR). V literaturi se zastopa stališče, da je ena od predpostavk za priznanje odškodnine za izgubljeni dobiček obstoj objektivne verjetnosti, da bi oškodovanec dobiček ustvaril, če mu to ne bi bilo preprečeno,(1) oziroma stališče, da zadošča mejni prag zadostne verjetnosti, to je verjetnost, ki presega 50 odstotkov.(2)

9. Dokaza gotovosti bodoče osebne premoženjske škode tudi sodna praksa ne zahteva.(3) To velja najprej za temelj odškodninske odgovornosti odgovorne osebe. Zadošča verjetnost dejstev, s katerimi sodišče napolni pravni standard »normalnega teka stvari« v zvezi s to vrsto škode - torej verjetnost, da bi tožnik, če ne bi bile njegove delovne zmožnosti zaradi škodnega dogodka zmanjšane, še nadalje pridobival dohodek. In to je tožnik ves čas postopka zatrjeval: da bi še nadalje delal v Avstriji in pridobival zaslužek v enaki višini, nato pa (podrejeno) še, da bi v nasprotnem primeru z delom v Sloveniji zaslužil vsaj toliko, kot zaslužijo nekvalificirani delavci (to so delavci, ki opravljajo enostavna dela v kmetijstvu) oziroma kot znaša minimalna plača. 10. V konkretnem primeru je sodišče druge stopnje glede na doslej navedeno zahtevalo prestrog dokazni standard, ko je tožnikovo pritožbo zoper zavrnilno odločitev o primarnem tožbenem zahtevku zavrnilo z argumentom, da »tožnik ni zadostil dokaznemu bremenu glede trditev o tem, da bi se lahko do konca aktivnega življenja (pojem, s katerim skuša opredeliti obdobje, podobno za zaposlene, ki se nato upokojijo) zaposloval v Avstriji in prejemal iz tega naslova zaslužek in tako ni s stopnjo prepričanja oziroma izključitve razumnega dvoma dokazal (dokazni standard) navedenega ključnega dejstva.(4)« Zato je materialno pravo (drugi odstavek 195. člena v zvezi z drugim odstavkom 189. člena ZOR) uporabilo zmotno, revizija pa to uveljavlja (370. člen ZPP).

11. Pri oškodovancih, ki so bili pred poškodbo stalno (za nedoločen čas) zaposleni, se po ustaljeni sodni praksi šteje za verjetno, da bi po normalnem teku stvari zaslužek iz istega dela in v enaki višini pridobivali tudi po škodnem dogodku, če se z večjo stopnjo verjetnosti ne izkaže kaj drugega (na primer, da bi oškodovanec zaposlitev opustil in ne bi več pridobival zaslužka, ali da bi z zamenjavo zaposlitve pridobival višji zaslužek...). Enako merilo za napolnitev pravnega standarda »normalnega teka stvari« – preslikava preteklega stanja v bodočnost - mora po mnenju revizijskega sodišča veljati za oškodovance, ki pred škodnim dogodkom sicer niso imeli stalne zaposlitve, a so vendarle z delom (pogodbenim, priložnostnim…) redno pridobivali zaslužek.(5) Strožja razlaga bi bila v razmerah, ko je vse več zaposlitev omejenih na določen čas (pa se vendarle večina ljudi preživlja z lastnim delom) prestroga. Nerazumno stroga oziroma praktično neuresničljiva pa bi bila tudi zahteva, da mora oškodovanec, ki je pred škodnim dogodkom zaslužek pridobival izven stalne zaposlitve, izkazati za verjetno, da bi ga pridobival po škodnem dogodku vse do izpolnitve pogojev za upokojitev.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pred poškodbo popolnoma zdrav mlad človek, ki se je (ob tem, ko je bil iskalec zaposlitve v Sloveniji) zaposloval v Avstriji predvsem pri kmečkih opravilih in pri gradbenih delih, poprijel pa je tudi za vsako drugo delo, ki ga je dobil in je ves čas od zaključka osnovne šole, pridobival dohodek za lastno preživljanje; na teh ugotovitvah, ki jih sodišče druge stopnje ni ovrglo, je prvostopenjsko sodišče zgradilo prepričanje oziroma prognozo, da bi tožnik zaslužek pridobival tudi vnaprej, če ne bi bil poškodovan. Po presoji revizijskega sodišča je prvostopenjsko sodišče s tem glede podlage zahtevka pravni standard »normalnega teka stvari« pravilno napolnilo (tožena stranka v pritožbi ni trdila nasprotnega in tudi pravkar povzetih dejanskih ugotovitev ni izpodbijala), vsebina, s katero ga je napolnilo, pa utemeljuje presojo, da je podlaga tožnikovega zahtevka nedvomno podana (drugi odstavek 195. člena ZPP), pri čemer zanjo ni bistveno, pri katerem delodajalcu bi tožnik pridobival zaslužek. Zadošča (v konkretnem primeru podana) dovolj visoka stopnja verjetnosti, da bi ga pridobival. 13. Nobenega dvoma ni, da so tožnikove delovne sposobnosti zmanjšane in da zaradi tega trpi premoženjsko prikrajšanje. Ob obstoju podlage odgovornosti tožene stranke je vprašanje, ali bi tožnik pridobival zaslužek v Avstriji ali v Sloveniji in s katerimi deli (kako ovrednotenimi), relevantno (le) za presojo višine odškodnine, saj bi bila višina škode v vsakem od navedenih primerov različna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik pridobival dohodek od zaključka osnovnega šolanja do škodnega dogodka, torej okrog osem let; zato je mogoče prognozo o višini zaslužka, ki bi ga pridobival, če ne bi bil poškodovan, utemeljiti s preslikavo stanja pred poškodbo na čas po poškodbi. V zvezi s tem je relevantna nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je prestala pritožbeni preizkus: da se je tožnik zaposloval v Avstriji, v Sloveniji pa je bil nezaposlen in prijavljen na Zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve. Na tem temelji prognoza sodišča prve stopnje, da bi tožnik v dveh ali treh letih našel zaposlitev v Sloveniji (in bi z njo ustvarjal zaslužek, nižji od zatrjevanega zaslužka v Avstriji), pritožbeno sodišče pa je na podlagi ocene prič R. F. in R. P. zaključilo, da tožnik ni zagotovo dokazal, da bi se do konca aktivnega življenja zaposloval v Avstriji. Vendar sta glede višine zahtevka obe nižji sodišči pravni standard normalnega teka stvari uporabili zmotno, ko sta šteli, da zaslužek tožnika v Avstriji pred poškodbo ne more biti podlaga za določitev rente: domneva, da bi v dveh ali treh letih tožnik našel delo doma ter ugotovitev, da so nekateri na črno zaposleni delavci v Avstriji izgubili delo, na eni strani, ne moreta pretehtati nad dejstvom, da je tožnik dalj časa tam že delal in zaslužil, na drugi strani, zato nista ovira za preslikavo stanja pred poškodbo na čas po poškodbi; navedeno pa narekuje presojo, da bi tožnik po normalnem teku stvari, če ne bi bil poškodovan, zaslužek pridobival v Avstriji (drugi odstavek 189. člena v zvezi z drugim odstavkom 195. člena ZOR).

14. Koliko bi znašal tožnikov zaslužek v Avstriji in koliko znaša njegova škoda zaradi izpada tega zaslužka sodišče prve stopnje (očitno sledeč pravnemu naziranju pritožbenega sodišča v prejšnjih sojenjih) ni ugotovilo. Ker sta med pravdnima strankama sporna tako podlaga kot višina zahtevka, je revizijsko sodišče, ki mu dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), to omogočajo, ob pravilni uporabi materialnega prava tožnikovi reviziji glede temelja zahtevka ugodilo in zaradi smotrnosti postopka o njem odločilo z vmesno sodbo. Skladno z določbo prvega odstavka 315. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena, ki se v revizijskem postopku uporablja na podlagi 383. člena istega zakona namreč lahko vmesno sodbo izdata tudi sodišče druge stopnje ob odločanju o pritožbi (6) in Vrhovno sodišče ob odločanju o reviziji.(7) Odločitev o višini zahtevka pa je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP), saj dejanskih ugotovitev o relevantnih dejstvih samo ni pooblaščeno dopolnjevati: uporaba določbe 355. člena ZPP je v revizijskem postopku izključena (383. člen ZPP).

15. Po ugotovitvi izpada zaslužka od dela v Avstriji in po odbitku vseh bremen, ki bi jih bil tožnik dolžan plačevati od tega zaslužka bo moralo sodišče prve stopnje znova odločiti o višini rentnega zahtevka. Ker je med postopkom tožena stranka zaradi delno ohranjene delovne zmožnosti tožniku oporekala pravico do popolne odškodnine (190. člen ZOR), revizijsko sodišče pripominja, da za znižanje odškodnine (oziroma pravilno da za presojo o neobstoju vzročne zveze med posledicami poškodbe in delom izpada zaslužka kot premoženjske škode) ne zadošča ugotovitev, da oškodovančeve delovne zmožnosti niso v celoti uničene, pač pa je odločilnega pomena, ali bi tožnik z delom v okviru preostale delovne zmožnosti lahko pridobival zaslužek in tako zmanjšal škodo, ki je posledica obravnavanega škodnega dogodka; materialnopravni pristop sodišča prve stopnje je bil torej pravilen.

16. Ker je revizija utemeljena že zaradi zmotne uporabe materialnega prava, preizkus, ali je izpodbijana sodba obremenjena s procesnimi kršitvami, ni bil potreben.

17. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj I. Crnić, Zakon o obveznim odnosima, Napomene, komentari, sudska praksa i abecedno kazalo pojmova, Četvrto, bitno izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Organizator, Zagreb 2010, stran 1332. Op. št. (2): Tako N. Plavšak, v: N. Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 950. Op. št. (3): II Ips 1161/2008: » …Zahtevati gotovost, s katero naj bi tožnik dokazal, da bi prejemal stimulacijo, je prestrogo. ..« II Ips 259/2007: »…Zato je treba pri odmeri odškodnine poleg plače, ki bi jo tožnik prejemal iz naslova delovnega razmerja, upoštevati tudi izpad drugih dohodkov, ki bi jih bilo mogoče pričakovati z določeno stopnjo verjetnosti. ..« Op. št. (4): Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v sklepu I Cp 391/2005 z dne 6.6.2006, s katerim je razveljavilo (prvo) sodbo sodišča prve stopnje v tej zadevi P 385/2003 z dne 7.12.2004. Pri tem se je zmotno sklicevalo na določbo 203. člena ZOR, ki sicer res pravico do odškodnine za bodočo škodo pogojuje s standardom gotovosti, vendar pa ne velja za bodočo premoženjsko škodo.

Op. št. (5): II Ips 83/2008: »Ni (pravno) pomembno, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo za določen čas za dobo šestih mesecev, temveč predvidevanja in ocena z vidika takratnih tožnikovih možnosti, za oceno katerih je vsekakor pomembno, da je delal na naftni ploščadi od leta 1982 pa vse do škodnega dogodka 26.4.2007 – zaradi česar je pritožbeno sodišče ob normativni konkretizaciji standarda »normalen tek stvari« (ki je nujen spremljevalec razlage pravnega pojma »zaslužek« iz 195. člena ZOR) pravilno pojasnilo, da zadošča ugotovitev, da je tožnik pred poškodbo več let delal na platformi in da bi to še vedno počel.« Op. št. (6): Primerjaj Načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 22. in 23.6.1993. Op. št. (7): Glej sodbo in sklep II Ips 492/95. Enako A. Galič, v: L: Ude in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 63.