Jedro

Glede na pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče svoje dokazne zaključke opreti le na dokaze, izvedene na glavni obravnavi in ne na tiste iz preiskave, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile na glavni obravnavi prebrane tudi izpovedbe prič iz preiskave in predočene tem pričam, ko so na glavni obravnavi izpovedovale drugače. Tako je sodišče ravnalo povsem pravilno in skladno z 335. členom ZKP ter imelo vso podlago za prosto dokazno presojo katerim izpovedbam verjame, v katerih delih in predvsem zakaj, kar je vse ustrezno in natančno obrazložilo.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obtoženega se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odst. 98. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. odst. 95. člena ZKP je obtoženi dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka in sicer na 150.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je Okrožno sodišče v K. razsodilo, da je obtoženi S. M. kriv storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po 1. odst. 183. člena KZ ter mu je bila na podlagi istega zakonskega določila izrečena kazen osem mesecev zapora. Po 1. odst. 95. člena ZKP je bilo odločeno, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP, ki bodo naknadno odmerjeni s posebnim sklepom ter plačati povprečnino v višini 150.000,00 SIT.

Zoper navedeno prvostopenjsko sodbo sta vložila pritožbi oba obtoženčeva zagovornika. Prvi (odvetnik M. V.) je v pritožbi uveljavljal zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter pritožbenemu sodišču predlagal, da opravi po 380. členu ZKP obravnavo ter sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 392. člena ZKP spremeni. Drugi zagovornik (Odvetniška družba Č.) je v pritožbi prav tako uveljavljal zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter bistveno kršitev določb postopka ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi oz. v primeru ugotovitve dejanskega stanja na podlagi izvedenih dokazov, samo izda oprostilno sodbo.

V pritožbenem postopku je podal pisni predlog tudi višji državni tožilec in sicer, da se obe pritožbi zavrneta kot neutemeljeni.

V odgovoru na predlog višjega državnega tožilca je prvo navedeni zagovornik obtoženca izpodbijal mnenje in predlog višjega državnega tožilca ter ga ocenil kot neutemeljenega in neargumentiranega.

Pritožbi nista utemeljeni.

Ni se mogoče strinjati s pritožnikoma, ko menita, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje zmotno oz. nepopolno ugotovilo in se pri tem neutemeljeno oprlo predvsem na vsebino izpovedb oškodovanke in drugih prič kot so jih te podale v fazi preiskave. Za takšno oceno izvedenih dokazov je prvostopenjsko sodišče navedlo konkretne in prepričljive razloge ter jih v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče. Ne gre torej za nikakršno samovoljno in subjektivno ocenjevanje izpovedb prič, saj je prvostopenjsko sodišče določno navedlo iz katerih razlogov verjame konkretni izpovedi posamezne priče, dane v določeni fazi postopka. Ti razlogi so v prvostopenjski sodbi utemeljeni ne le na grožnjah obtoženca o katerih je v preiskavi izpovedala sama oškodovanka (če bi o obtoženčevem dejanju komu govorila) in ki so očitno vplivale na spremembo izpovedb na glavni obravnavi, temveč tudi na nelogičnostih in neprepričljivosti pojasnil prič zakaj na glavni obravnavi izpovedujejo drugače kot v preiskavi.

Dokaznih zaključkov prvostopenjskega sodišča pa ne morejo omajati niti posamezne, iz celote iztrgane izjave posameznih prič, ki jih izpostavljata pritožnika. Tako je povsem postranskega pomena časovno opredeljevanje oškodovankinega zadrževanja pri obtožencu v S., ko prvi pritožnik (odvetnik M. V.) opozarja na razliko med navedbo oškodovankine matere in oškodovanke same. Ne gre le za relativnost časovnega dojemanja posamezne osebe, ampak tudi za okoliščino, da je oškodovanka govorila o času zadrževanja v hiši v S., oškodovankina mati pa o hčerkini tedanji odsotnosti z doma.

Nebistveno je točno kdaj in kje je oškodovanka o dogodku - dejanju obtoženca povedala teti G. M., pač pa je odločilno, da je bilo to v kratkem časovnem terminu po dejanju in da to vsebinsko skladno izhaja iz izpovedb obeh - oškodovanke in navedene priče, ki so jih dale v preiskavi. Očitno je šlo za prvo osebo kateri je oškodovanka zaupala kaj se ji je pripetilo.

Trditev istega pritožnika, da oškodovanka ni prenehala obiskovati šolo zaradi obravnavanega obtoženčevega dejanja, ampak zato, ker se ji v šolo ni dalo hoditi, sledi izpovedi oškodovanke dane na glavni obravnavi. Vendar pa ta pritožnikova teza nima opore v dokaznem gradivu, saj ne temelji na kakšnem podobnem predhodnem ravnanju oškodovanke. Po drugi strani pa je svoj izostanek od pouka oškodovanka dovolj jasno in prepričljivo pojasnila zaslišana pred preiskovalnim sodnikom (list. št. 33, 34) in je to v preiskavi potrdila tudi oškodovankina mati (list. št. 39). Sicer pa je povsem razumljivo, da je takšna oškodovankina izkušnja z obtožencem posledično povzročila pri njej takšno reakcijo kot jo je sama nazorno opisala: da je o dogodku neprestano razmišljala, da se ni mogla koncentrirati in torej tudi ne učiti. Upoštevati je namreč, da je bilo takšno ravnanje obtoženca za oškodovanko, tudi glede na njena leta težko razložljivo, saj ga je poznala kot dolgoletnega partnerja njene tete, ki bi bil kot takšen pričakovano vreden zaupanja. Glede na navedeno ni mogoče upoštevati niti pritožnikovih sklicevanj na slabše učne uspehe oškodovanke v predhodnih razredih OŠ, ki naj bi kazali, da njen slabši učni uspeh po tem obravnavanem dogodku, ni bil z njim v vzročni zvezi.

Za presojo obravnavanega dogodka tudi ni relevantno vprašanje, kdaj naj bi oškodovankin oče zvedel zanj. Je pa povsem logično in skladno z ugotovljenim razkritjem tega obtoženčevega dejanja, da je oškodovankina mati obvestila o vsem svojega moža, oškodovankinega očeta, takrat, ko je sama zvedela o tem, torej ob obisku policista na njihovem domu. To je namreč povedala v preiskavi S. M. (list. št. 40) izhaja pa to tudi iz izpovedb oškodovanke (list. št. 33) in G. M. (list. št. 36, 37) in teh navedb izjava S. M., oškodovankinega očeta, na glavni obravnavi (list. št. 91) ne more ovreči. V kolikor se torej prvi pritožnik sklicuje na spremenjene izpovedbe prič, zlasti oškodovane D. M. in njene matere S. M. na glavni obravnavi, v primerjavi s tistimi, ki so bile dane v preiskavi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da teh pritožbenih navedb ni mogoče upoštevati, saj jih je v celoti ovrglo že prvostopenjsko sodišče. Pritožbe same pa ne navajajo nobenih novih utemeljitev, ki bi izpodbile takšna zaključevanja prvostopenjskega sodišča. Glede na to, da obe pritožbi še posebej izpostavljata izpoved priče D. M., ki naj bi z izjavo na glavni obravnavi potrdil svojo prisotnost v osebnem avtomobilu tistega dne, ko naj bi obtoženi z njim v S. peljal oškodovanko, je poudariti, da je prirejenost pričanja te priče na glavni obravnavi še posebej očitna. V preiskavi o samem dogodku ta priča ni vedel nič več kot so mu o njem povedali sorodniki. Na glavni obravnavi pa se je na vprašanje zagovornika nenadoma spomnil kako je očitno prav v obravnavanem primeru spremljal v osebnem avtomobilu obtoženca in oškodovanko v S.. Če bi ta okoliščina držala ni videti nobenega razloga, da je ne bi povedal že v preiskavi, ne glede na to koliko podrobno je bil tedaj zasliševan. Nobene razumne razlage ni za dejstvo, da je ta priča že v preiskavi očitno povsem določno vedel o čem priča, hkrati pa ni povedal, da je bil pravzaprav prisoten, ko naj bi se to obtožencu očitano dejanje odvilo. Ob takšnem stanju stvari ni mogoč drugačen zaključek kot tisti, ki ga je sprejelo že prvostopenjsko sodišče in sicer, da gre za neverodostojno spreminjanje oz. dopolnjevanje pričine izjave na glavni obravnavi.

Glede na pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče svoje dokazne zaključke opreti le na dokaze, izvedene na glavni obravnavi in ne na tiste iz preiskave, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile na glavni obravnavi prebrane tudi izpovedbe prič iz preiskave in predočene tem pričam, ko so na glavni obravnavi izpovedovale drugače. Tako je sodišče ravnalo povsem pravilno in skladno z 335. členom ZKP ter imelo vso podlago za prosto dokazno presojo katerim izpovedbam verjame, v katerih delih in predvsem zakaj, kar je vse ustrezno in natančno obrazložilo.

Ne gre torej za nikakršne domneve prvostopenjskega sodišča, temveč za dokazne zaključke, ki temeljijo na konkretnih dokazih in na logičnih sklepanjih. Zato tudi ni videti nobene potrebe za postavitev izvedenca psihologa oz. psihiatra s pomočjo katerega naj bi se ocenjevalo izpoved oškodovanke. Razlogi zaradi katerih je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je verzija zgodbe predstavljena po oškodovanki na glavni obravnavi (in še prej podana v izjavi v ugovornem postopku) izmišljena in dana pod vplivom obtoženca, so povsem prepričljivi in tudi izkustveno sprejemljivi. Oškodovanka je na bojazen pred obtožencem namreč opozorila že zaslišana v preiskavi in to naj bi bil tudi razlog, da o zadevi ni odkrito spregovorila prej, preden ni prišel na njen dom policist (list. št. 32). Tudi svojo teto G. M. je oškodovanka prosila naj o tej zadevi nikomur ne govori, ker da ji je obtoženec zagrozil, da jo bo ubil, če bo komu kaj povedala. Ob nadaljnjem trajanju postopka pa seveda ni mogoče pričakovati, da bi se ta bojazen oškodovanke umirila, še manj odpravila, ampak je očitno napredovala do stopnje, ko je bila pripravljena prvotno izjavo oškodovanka spremeniti in obremeniti pravzaprav samo sebe s trditvijo o predhodno izmišljenem izpovedovanju.

Ne glede na razloge zakaj je do tega prišlo, je očitno, da je bila tudi oškodovankina mati pripravljena celotno breme zadeve prevaliti na svojo mladoletno hčerko, za katero je v preiskavi izjavila, da jo pozna in verjame, da govori resnico ter da si kaj podobnega ne bi izmislila. Vsekakor je bil pritisk tolikšen, da mu niti odrasla priča - oškodovankina mati ni bila kos, kaj šele mladoletna oškodovanka sama. Ne glede na tako spremenjeno izpoved oškodovanke na glavni obravnavi in s to izpovedjo uglašeno izpovedovanje ostalih prič na glavni obravnavi, je prvostopenjsko sodišče pravilno ravnalo, ko je verodostojnost poklonilo tistim odločilnim pričam, ki so v preiskavi izpovedale drugačno, za obtoženca obremenilno verzijo dogodka - torej oškodovankini izpovedbi, izpovedbi njene matere in izpovedbi G. M.. Dejansko stanje je bilo tedaj v prvostopenjski sodbi na ta način pravilno in popolno ugotovljeno ter ga pritožbene navedbe niso uspele prav v ničemer omajati.

Tudi, ko prvi pritožnik v zvezi z oceno spremenjenih izpovedb prič meni, da je podano nasprotje v obrazložitvi prvostopenjske sodbe, s čimer očitno meri na kršitev iz 11. točke 1. odst. 371. člena ZKP mu ni mogoče pritrditi. Treba je namreč upoštevati celovito analizo izpovedi prič, tako tistih in v tistem delu, ko so bile zaslišane v preiskavi, kot tudi tistih, ki so bile spremenjene na glavni obravnavi. Tako presojane izpovedbe pa so dajale utemeljeno podlago za zaključek, da so priče za glavno obravnavo skušale dogovoriti usklajeno (spremenjeno) izpovedovanje, vendar jim tudi to ni uspelo kot je povsem pravilno opozorilo že prvostopenjsko sodišče. Glede na vse navedeno ni mogoče sprejeti pritožbenih stališč, da je prvostopenjsko sodišče "slepo sledilo obtožbi" oz., da je obstajal "dvom v trditve obtožbe". Nasprotno, prvostopenjsko sodišče je kritično preverilo zatrjevanja obtožbe, podrobno analiziralo izvedene dokaze ter utemeljeno zaključilo, da je obtožbeni očitek obtožencu dokazan onkraj razumnega dvoma ter ga upravičeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja.

Upoštevaje določbo 386. člena ZKP je pritožbeno sodišče preverilo tudi obtožencu izrečeno kazen ter zaključilo, da je kazen osem mesecev zapora predvsem primerna stopnji obtoženčeve krivde in teži obravnavanega kaznivega dejanja. Pri tem je še enkrat poudariti obtoženčevo načrtno in premišljeno ter skrajno zavržno ravnanje, ko je mladoletno oškodovanko pred posegom v njeno spolno integriteto opil oz. skušal opiti, kot tudi njegovo grožnjo po obravnavanem dejanju, ki je bila očitno tako huda, da je odločilno vplivala celo na oškodovankin odnos do šole. Te okoliščine pa nikakor ne upravičujejo kakršnegakoli korektivnega poseganja v izrečeno kazen v smislu njenega zmanjševanja oz. izbire blažje kazenske sankcije.

Zaradi vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče odločilo, da se obe pritoži zavrneta kot neutemeljeni ter potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Skladno z 1. odst. 98. člena ZKP v zvezi s 1. odst. 95. člena ZKP je pritožbeno sodišče odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer na 150.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Slednjo je določilo glede na trajanje in zahtevnost pritožbenega postopka ter upoštevaje obtoženčeve gmotne razmere kot so razvidne iz njegovih osebnih podatkov.