Jedro

Dolžnost delavke - poslovodkinje, ki je bila tudi članica upravnega odbora in sindikalni zaupnik, je, da opravlja dejavnost trgovanja po predpisih, za kar je kot poslovodkinja tudi zadolžena. Prav tako ne sme hraniti dobavnice na domu, temveč na delovnem mestu. S tem, ko je tožnica omogočala nabavo blaga brez zavarovanja plačila, je huje kršila delovne obveznosti, zato niso podani pogoji za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, katerega izvšitev bi se pogojno odložila.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevek tožnice v celoti zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka na prvi in drugi stopnji.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se odločbi senata disciplinske komisije št. DK 13/92 z dne 28.12.1992 in upravnega odbora št. DK 13/93 z dne 24.2.1993 tožene stranke spremenita tako, da se glasita: Tožeča stranka je odgovorna, ker je v mesecu aprilu 1992 omogočila kupcu V. G. nabavo živilskega blaga brez zavarovanja plačila. S tem je težje kršila delovne obveznosti po 8. alinei 27. člena pravilnika o delovnih razmerjih, za kar se ji izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ki se ne bo izvršil pod pogojem, če tožeča stranka v roku enega leta ne bo ponovno kršila delovnih obveznosti. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo, v roku 8 dni. Višji tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na njeno dotedanje delo, je zavrnilo. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 41.939,00 SIT, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.1.1998 dalje do plačila.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje smiselno zavrnilo vse tožbene zahtevke tožeče stranke, hkrati pa je v 2. tč. izreka odločbo disciplinske komisije spremenilo tako, da je izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa odložilo s pogojem, da roku enega leta ne ponovi hujše kršitve delovne obveznosti. Meni, da je sodišče s tem kršilo določbo Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ki v 24. členu določa, da sodišče ugotavlja le zakonitost odločitve delodajalca in s sodbo ne more spreminjati njegove odločitve. Meni tudi, da kot olajševalno okoliščino tožena stranka in tudi sodišče ne more upoštevati ničesar, kar ni bilo ugotovljeno v postopku.

Mnenje sindikalne zaupnice sodišče ni pretehtalo v dokaznem postopku in tudi ni obrazložilo, zakaj ga šteje za verodostojno. Da je bil namen tožeče stranke le pridobiti novega kupca tudi ni mogoče šteti kot olajševalne okoliščine, saj takšna praksa, kot jo je izvajala tožeča stranka ni in ne bi mogla koristiti toženi stranki. Meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni obrazložilo svojega sklepa o obstoju in teži olajševalnih okoliščin v razmerju do oteževalnih zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 13. tč. 2. odst. 354. člena ZPP-77. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede ostalih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP-77 in pravilne uporabe materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih in tudi ne ostalih bistvenih kršitev pravil postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP-77, na kar mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Ob preizkusu pa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno uporabilo materialnega prava.

Zmotno je naziranje pritožitelja, da sodišče v individualnem delovnem sporu ne sme spreminjati dokončnih odločitev delodajalca. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94) v 1. odst. 23. člena določa, če delavec uveljavlja sodno varstvo zoper dokončno odločitev delodajalca glede njegovih pravic, obveznosti in odgovornosti, ni dolžan postaviti določenega zahtevka, oz.

če ga postavi, sodišče nanj ni vezano. Kako sodišče določa v takih primerih določa 24. člen ZDSS, ki v 2. tč. 1. odst. tudi določa možnost, da sodišče razveljavi odločitev in samo odloči o pravici, obveznosti ali dogovornosti delavca. Na podlagi navedene določbe ima tako sodišče tudi pooblastilo, da lahko pogojno odloži izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo, zakaj je štelo, da so olajševalne okoliščine prevladale nad obteževanimi in zakaj se je odločilo za odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja v tem individualnem delovnem sporu. Zato niso podane zatrjevane absolutne bistvene kršitve iz 13. tč. 2. odst. 354. člena ZPP.

Pravilno pa opozarja pritožba, da obteževane okoliščine prevladajo nad olajševalnimi okoliščinami in sicer je potrebno, tudi po oceni pritožbenega sodišča, upoštevati, da je bila tožeča stranka razporejena na delovno mesto poslovodkinje, da je bila članica upravnega odbora in sindikalna zaupnica in kot nosilka navedenih funkcij seznanjena z obveznostjo, da se opravlja dejavnost trgovanja po predpisih. Za to je bila kot poslovodkinja tudi zadolžena. Pri tem je tudi po oceni pritožbenega sodišča pomembna obteževalna okoliščina, da je hranila dobavnice g. Galuna na svojem domu in ne na delovnem mestu. Zato je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je tožena stranka obteževalne okoliščine presodila prestrogo in neprimerno. Po oceni pritožbenega sodišča okoliščine, v katerih je tožnica kršila delovno obveznost, ne narekujejo uporabe 90. člena ZDR in 28. člen Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, da bi tožnici lahko pogojno odložili izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja napačno zaključilo, da so podane okoliščine za uporabo določb 90. člena ZDR za pogojno odložitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi določbe 4. tč. 373. člena ZPP-77 izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrnilo. Pri tem je sklenilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka na prvi in drugi stopnji. Odločitev o stroških tožene stranke temelji na določbi 2. odst. 22. člena ZDSS, ki določa, da v sporih o prenehanju delovnega razmerja trpi delodajalec svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, odločitev o stroških tožnice pa temelji na določbi 1. odst. 154. člena ZPP-77, in sicer tožnica nosi sama svoje stroške postopka, ker je v postopku popolnoma propadla.