Jedro

V sodni praksi Vrhovnega sodišča je ustaljeno stališče, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočne sklepe o predaji na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo ni dovoljena. Določba 23. člena ZSKZDČEU-1 namreč celovito ureja sistem pravnih sredstev zoper odločbe o dovoljenosti predaje brez soglasja zahtevane osebe, pri čemer se določila ZKP uporabljajo subsidiarno, torej le glede vprašanj, ki v ZSKZDČEU-1 niso posebej urejena. V tem zakonu ni predvidena niti smiselna uporaba določb 420. člena ZKP, ki tudi sicer - ob upoštevanju že sprejetega stališča, da je treba določbe o dostopu do Vrhovnega sodišča z zahtevo za varstvo zakonitosti razlagati ozko - v tem primeru ni mogoča.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom I Ks 31315/2026 z dne 19. 5. 2026 sklenilo, da se na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo sodišča prve stopnje v Parizu z dne 19. 2. 2026 dovoli predaja zahtevane osebe A. A., zaradi kaznivega dejanja zvodništva v hudodelski združbi po 225-8., 225-7., 225-5. in 132-71. členu Kazenskega zakonika Francije. Višje sodišče v Kopru je s sklepom I Kp 31315/2026 z dne 28. 5. 2026 pritožbo zagovornice zahtevane osebe zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Zoper to pravnomočno odločitev zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zagovornica zahtevane osebe, kot navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, napačne uporabe materialnega prava, kršitve Listine EU o temeljnih pravicah in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Prav tako predlaga, da Vrhovno sodišče do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev predaje zahtevane osebe.

3.V sodni praksi Vrhovnega sodišča je ustaljeno stališče, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočne sklepe o predaji na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo ni dovoljena. Določba 23. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1) namreč celovito ureja sistem pravnih sredstev zoper odločbe o dovoljenosti predaje brez soglasja zahtevane osebe, pri čemer se določila Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) uporabljajo subsidiarno, torej le glede vprašanj, ki v ZSKZDČEU-1 niso posebej urejena. V tem zakonu ni predvidena niti smiselna uporaba določb 420. člena ZKP, ki tudi sicer - ob upoštevanju že sprejetega stališča, da je treba določbe o dostopu do Vrhovnega sodišča z zahtevo za varstvo zakonitosti razlagati ozko - v tem primeru ni mogoča.

4.Vrhovno sodišče je zato zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.

-------------------------------

1Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 58336/2020 z dne 28. 5. 2021, I Ips 59652/2012-95 z dne 19. 5. 2016, I Ips 57323/2010 z dne 23. 9. 2010 in Ips 123/2005 z dne 19. 5. 2005.