Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi dopustitev pripoznave tožbenega zahtevka in sodba na tej podlagi pripeljala do učinka za tretje osebe, predvsem zoper bivšega direktorja, ki je in verjetno bo svoje pravice ter zahtevke v zvezi z obračunom in izplačilom variabilnega dela plače opiral na izpodbijana sklepa nadzornega sveta. Bivši direktor je po njegovem prepričanju (brez prejudiciranja sodišča) upravičenec do variabilnega dela plače, je ″upnik″ družbe po sklepih nadzornega sveta te družbe, ki jih tožnik izpodbija z obravnavano ničnostno tožbo. Pripoznava tožbenega zahtevka, kot je bila podana, bi pomenila nedovoljen poskus izigravanja položaja oziroma zlorabe položaja bivšega direktorja. To pa pomeni nedovoljeno razpolaganje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z v uvodu navedenim sklepom ni dopustilo pripoznave tožbenega zahtevka. Ugotovilo je, da bi pripoznava tožene stranke in posledično sodba na podlagi pripoznave pripeljala do učinka za tretje osebe, ki se jim prepreči sodelovanje v postopku. Bivši direktor tožene stranke, na plačo katerega se nanašata sklepa nadzornega sveta in ugotovitev ničnosti katerih se zahteva, je od tožene stranke na podlagi teh sklepov že zahteval obračun in izplačilo plače v pravdi pred delovnim sodiščem. V tej pravdi je bil njegov zahtevek pravnomočno zavrnjen, ker terjatev še ni zapadla. Nadzorni svet, na katerega je bivši direktor prenesel vse pristojnosti v zvezi z odločitvijo o variabilnem delu plače, o tem še ni odločil. Po zaključku pravde je bivši direktor po pooblaščencu poslal toženi stranki zahtevek za povračilo škode, ker uprava in nadzorni svet nista preverjala, ali so izpolnjeni pogoji za izplačilo variabilnega dela plače. Dopustitev pripoznave družbe na ugotovitev ničnosti sklepov nadzornega sveta te družbe pomeni poseg v odločitev nadzornega sveta, ki se nanaša na pravice tretje osebe (direktorja), ki ni stranka oziroma udeleženec konkretnega postopka. Ugotovitev ničnosti učinkuje proti tretjim osebam _(erga omnes)_. Takšen spor je mogoče rešiti na enak način za vse, zato mora biti izključena možnost vsebinsko različnih sodb, kar zahteva pravna varnost (sodba in sklep VS RS II Ips 239/2018). V obravnavani zadevi narava spora ne dopušča, da bi bilo glede posameznih oseb odločeno različno. Sklepi nadzornega sveta so lahko nični bodisi glede vseh bodisi veljavni glede vseh. Tako s procesnega vidika ugotovitev ničnosti sklepa nadzornega sveta neposredno učinkuje na položaj tretjih oseb. To pomeni, da so tretje osebe vezane na pravnomočno sodbo, izdano v postopku, v katerem niso sodelovale. Njihovo morebitno novo tožbo o istem vprašanju veljavnosti istih sklepov nadzornega sveta iste družbe mora sodišče zavreči zaradi prepovedi odločanja o isti stvari. V pravdi pred delovnim sodiščem je bilo v zvezi z ugovorom tožene stranke, da je ničen sporen sklep nadzornega sveta z dne 10. 10. 2012, odločeno kot o predhodnem vprašanju, da ni ničen.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. V pritožbi navaja, da argument, ki ga ponuja sodišče in je oprt na pravilo o prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, ne vzdrži resne presoje. Jasno je, da je bivši direktor napovedal kazenske in odškodninske postopke članom nadzornega sveta ter družbi in očitno se je tožnik odločil, da bo vložil tožbo glede veljavnosti sklepov nadzornega sveta tožene stranke. Tožena stranka je tožbeni zahtevek pripoznala, saj je prepričana, da sklepi nadzornega sveta niso veljavni in se lahko vsaka tožena stranka odloči ali bo nasprotovala tožbenemu zahtevku ali pa ga bo pripoznala. Sodišče prezre pravilo o subjektivnih mejah pravnomočnosti in ne upošteva, da kadar gre za različne osebe v določenem pravdnem postopku, ki so zajete bodisi na aktivni bodisi pasivni strani, to ne predstavlja prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari. Prav tako ni mogoče slediti tezi sodišča, da je bilo glede ničnosti že odločeno v delovnopravnem sporu, saj iz izreka sodbe ne izhaja, da bi odločilo glede zahtevka na ugotovitev ničnosti. Delovno sodišče je v izdani prvostopenjski sodbi izpostavilo zgolj en sklep nadzornega sveta tožene stranke, to je z dne 10. 10. 2012 medtem, ko je predmet ugotavljanja ničnosti v tej pravdi tudi sklep nadzornega sveta z dne 19. 9. 2012, torej bi sodišče vsaj v tem delu tožbenega zahtevka moralo dopustiti poravnavo.

3. Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da odločitev ni skladna pravilom ZPP in da v zadevi ne gre za nedovoljeno razpolaganje ali disponiranje s tožbenim zahtevkom. Prav tako ne drži, da je sodišče svoj (osrednji) argument oprlo na pravilo o prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari. Res je v sklepu zapisalo, da mora sodišče morebitno novo tožbo tretjih oseb o veljavnosti istih sklepov nadzornega sveta iste družbe zavreči zaradi prepovedi odločanja o isti stvari (6. točka obrazložitve sklepa). Vendar je ta zapis izpeljava predhodnega in bistvenega razlogovanja sodišča prve stopnje, da bi morebitna pravnomočna sodba na podlagi pripoznave učinkovala proti tretjim osebam _(erga omnes)_, predvsem zoper bivšega direktorja, ki ni stranka oziroma udeleženec konkretnega postopka (6. točka obrazložitve sklepa).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bivši direktor tožene stranke, na plačo katerega se nanašata sklepa nadzornega sveta in katerih ničnosti se zahteva, od tožene stranke prav na podlagi teh sklepov zahteval obračun in izplačilo variabilnega plače pred delovnim sodiščem, kjer je bil zahtevek pravnomočno zavrnjen, ker terjatev še ni zapadla, kajti nadzorni svet (do konca glavne obravnave pred delovnim sodiščem) ni odločil o variabilnem delu plače (5. točka obrazložitve sklepa). Te ugotovitve niso sporne. Torej je verjetno, da bo bivši direktor tudi morebitno novo tožbo, pred vložitvijo katere je poslal toženi stranki zahtevek za povračilo nastale škode, ker uprava in nadzorni svet nista preverjala, ali so izpolnjeni pogoji za izplačilo variabilnega dela plače (5. točka obrazložitve sklepa), opiral na sklepa nadzornega sveta tožene stranke z dne 19. 9. in 10. 10. 2012, ki sta predmet ničnostnega tožbenega zahtevka. Bivši direktor niti nima pravnega interesa vlagati tožbe na ugotovitev neveljavnosti sklepov nadzornega sveta, ker sta mu v korist in osnova za morebitno novo tožbo. Bi pa imel interes sodelovati v konkretni pravdi kot intervenient na strani tožene stranke. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na uporabo pravila prepovedi odločanja o isti stvari.

7. Prav tako niso utemeljeni pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na presojo ničnosti sklepov nadzornega sveta tožene stranke kot predhodnega vprašanja v delovnopravnem sporu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo v pravdi pred delovnim sodiščem v zvezi z ugovorom tožene stranke, da je ničen sporen sklep nadzornega sveta z dne 10. 10. 2012, kot o predhodnem vprašanju odločeno, da ni ničen (6. točka obrazložitve sklepa). Ugotovitev pritožbeno ni sporna. V skladu z drugim odstavkom 13. člena ZPP ima rešitev predhodnega vprašanja pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno. Zato bo o ničnosti sklepov nadzornega sveta tožene stranke odločeno v nadaljevanju tega matičnega postopka.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi dopustitev pripoznave tožbenega zahtevka in sodba na tej podlagi pripeljala do učinka za tretje osebe, predvsem zoper bivšega direktorja, ki je in verjetno bo svoje pravice ter zahtevke v zvezi z obračunom in izplačilom variabilnega dela plače opiral na izpodbijana sklepa nadzornega sveta (5. točka obrazložitve sklepa). Bivši direktor je po njegovem prepričanju (brez prejudiciranja sodišča) upravičenec do variabilnega dela plače, je ″upnik″ družbe po sklepih nadzornega sveta te družbe, ki jih tožnik izpodbija z obravnavano ničnostno tožbo. Pripoznava tožbenega zahtevka, kot je bila podana, bi pomenila nedovoljen poskus izigravanja položaja oziroma zlorabe položaja bivšega direktorja1. To pa pomeni nedovoljeno razpolaganje. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni dopustilo pripoznave zahtevka.

9. Drugi odstavek 316. člena ZPP določa, da sodišče ne izda sodbe na podlagi pripoznave, čeprav so izpolnjeni potrebni pogoji, če spozna, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena).

10. Tožena stranka še v zaključku pritožbe navaja, da je delovno sodišče v izdani prvostopenjski sodbi izpostavilo zgolj en sklep nadzornega sveta tožene stranke, to je z dne 10. 10. 2012, medtem ko je predmet ugotavljanja ničnosti v tej pravdi tudi sklep nadzornega sveta z dne 19. 9. 2012. To sicer drži, vendar sta sklepa povezana, da ju ima tožnik interes izpodbijati skupaj.

11. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Zato je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

1 Sodba VS RS II Ips 831/2005.