Jedro

Ni sporno, da tožnika za gradnjo objekta predmetnega objeta nista pridobila gradbenega dovoljenja, zato je izrek inšpekcijskega ukrepa na podlagi 152. člena ZGO-1 pravilen in na zakonu utemeljen.

Uporaba 197. člena ZGO-1 ne pride v poštev v primerih, ko se je namembnost objekta bistveno spremenila. Za bistveno spremembo namembnosti vsekakor gre pri spremembi namembnosti iz hleva v počitniški objekt.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnikoma izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje lesenega počitniškega objekta na kamnitem podstavku dimenzij 5,90 m x 4,90 m, s podaljšano streho nad vhodom s tlorisom 3,5 m x 1,0 m, višinskega gabarita P+M, pokritega z nesimetrično dvokapnico in priključnega na javno elektro omrežje, lesene nadstrešnice tlorisnih dimenzij 2,30 m x 2,10 m in lesenega prizidka 2,95 m x 2,10 m, vse na parceli 1817/2 k.o. ... V 1. točki izreka jima je naložila, da takoj po prejemu odločbe ustavita nadaljnjo gradnjo navedenih objektov, v 2. točki pa, da ju morata na svoje stroške odstraniti v roku 14 dni po prejemu odločbe in na zemljišču vzpostaviti prejšnje stanje, sicer bo to v skladu s 3. točko izreka storilo pooblaščeno podjetje v izvršilnem postopku. V 4. točki izreka so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). S 5. in 6. točko izreka pa je bilo odločeno, da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je v času gradnje počitniškega objekta veljal Zakon o urbanističnem planiranju (Uradni list SFRJ, št. 18/65 in naslednji) na podlagi katerega bi tožnika za legalno postavitev počitniškega objekta morala pridobiti lokacijsko dovoljenje, ki pa ni bilo izdano. To izhaja tudi iz Akta o legalizaciji za Občino Bohinj, v katerem je navedeni objekt pod zaporedno številko ... naveden kot objekt, ki ga ni mogoče legalizirati. Ker gradbeno dovoljenje ni bilo izdano, gre za nelegalno gradnjo. Iz uvoda odločbe je razvidno, da je upravni organ z Aktom o legalizaciji poimenoval Uredbo o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora na območju Triglavskega narodnega parka v občini Bohinj (Uradni list RS, št. 119/02, v nadaljevanju Uredba).

Upravni organ druge stopnje je odpravil 2. in 4. točko izreka in ju nadomestil z novima, iz katerih je nedvoumno jasno, na katere objekte se nanašajo ukrepi iz 4. točke izreka, podaljšal pa je tudi rok za izvršitev obveznosti iz 15 na 30 dni. V preostalem delu je pritožbo zavrnil. Kot neutemeljeno je zavrnil pritožbeno navedbo, da upravni organ prve stopnje ni zaslišal tožnika, z utemeljitvijo, da sta bila vabljena na zaslišanje in da sta imela možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Prav tako je kot neutemeljeno zavrnil pritožbeno navedbo, da upravni organ prve stopnje ni navedel predpisov, ki so veljali v času gradnje spornega objekta, saj se je skliceval na Zakon o urbanističnem planiranju. Pri tem se je upravni organ druge stopnje skliceval še na Zakon o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 42/73 in 8/75), po katerem je na podlagi pravnomočnega lokacijskega dovoljenja treba pridobiti še gradbeno dovoljenje. Pojasnjuje, da bo prejšnje stanje vzpostavljeno, ko bo nelegalno grajeni objekt odstranjen. Kot neutemeljeno pa ocenjuje tudi sklicevanje na 197. člen ZGO-1, saj so navedbe tožnikov, da je bil objekt z grajen pred 31. 12. 1967, protispisne. Pri tem se sklicuje na izjavo tožnice na zaslišanju dne 11. 2. 2011, v kateri je navedla, da sta s tožnikom razpadajoč objekt kupila, ga porušila in nato preložila. Te navedbe potrjuje tudi odločba Upravne enote Radovljica z dne 29. 9. 2005, iz katere izhaja, da sta tožnika gospodarsko poslopje podrla, na novo zgradila AB ploščo, porezala gnile brajde in ponovno zvezala lesen objekt ter ga prestavila 6 metrov v notranjost njune parcele. Pravilno je bil ugotovljen tudi čas gradnje, saj iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena leta 1975. Navedbo, da sta nov objekt zgradila iz istega materiala, ocenjuje kot pravno nepomembno. Kot pravno nepomembno pa ocenjuje tudi navedbo, da ima sporni objekt hišno številko. Pojasnjuje še, da je zahteva za odlog prisilne izvršbe imela posledico le na odložitev prisilne izvršbe za čas do sprejetja prostorskega izvedbenega akta za sanacijo degradiranega prostora, ni pa jamčila, da bo lokacijsko dovoljenje za nedovoljeni poseg v prostor tudi izdano, kakor tudi ni vplivala na naloge takratne urbanistične inšpekcije.

Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da je odločba nerazumljiva, da tožniku še vedno ni bila dana možnost izjave, da ni jasno, kaj pomeni vzpostavitev v prejšnje stanje, da 3. točka govori o enem, 1. točka pa o treh objektih. Menita, da se Uredba ne bi smela uporabljati retroaktivno, saj izvira iz leta 2002, tožnika pa sta leta 1993 plačala denarni depozit. Ne sprejemata stališča upravnega organa druge stopnje, da je 30 dnevni rok primeren za odstranitev objektov. Menita, da organa nista vsebinsko obrazložila svoje odločitve o tem vprašanju, sklicujeta pa se na druge zavezance, pri katerih je bil izpolnitveni rok 6 mesecev. Poleg tega navajata, da sta že stara, zato v tako kratkem času ne moreta izpolniti obveznosti. Menita, da bi bilo pri določitvi izpolnitvenega roka treba upoštevati tudi dejstvo, da v zvezi s predmetnimi objekti potekajo razgovori pristojne lokalne skupnosti in ministrstva. Sklicujeta se tudi na visoke stroške, povezane z odstranitvijo predmetnih objektov, ki jih tožnika ne zmoreta brez škode za lastno preživljanje. Menita, da je obrazložitev odločbe brez navedbe predpisa, ki je veljal v času gradnje, nezakonita. Opozarjata na „odločbo Ustavnega sodišča“. Menita tudi, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, da saj sta izkazala, da je na tem mestu objekt že stal, zato ni dopustno, da toženka ni ugotavljala pogojev za legalizacijo po ZGO-1. Pri tem se sklicujeta na evidentacijo objekta v zemljiškem katastru in fotografijo iz leta 1972. Navajata, da je bil objekt leta 1977 le prenovljen, in sicer so bila izvedena vzdrževalna dela na način, da so se obstoječa bruna preložila, izločila so se tista, ki so že strohnela in nadomestila z novim. Zaradi slabega stanja lesa se je gabarit objekta zmanjšal, objekt pa se je za toliko odmaknil od meje sosednjih zemljišč. Menita, da bi morala toženka preveriti, od kdaj ima objekt hišno številko in od kdaj je vrisan v zemljiškem katastru. V dokaz, da je konkretni objekt enake namembnosti pred letom 1968 na istem mestu že stal, predlagata zaslišanje prič. Sklicujeta pa se tudi na potrdilo GURS, iz katerega izhaja, da je bil objekt prvič evidentiran v zemljiškem katastru 1975 kot hlev v izmeri 34 m2 in ugotovitev katastrskega organa, da je bila 11. 12. 1974 opravljena odmera že pred mnogimi leti zgrajenega hleva. Predlagata odpravo odločb upravnega organa prve in upravnega organa druge stopnje ter povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi upravnih organov, da je bil predmetni objekt zgrajen leta 1975. Upravna organa sta ugotovitev, da sta tožnika kupila razpadajoč objekt, ga porušila in preložila, oprla na izpovedbo tožnice na zaslišanju dne 11. 2. 2011 in odločbo Upravne enote Radovljica z dne 29. 9. 2005, iz katere še izhaja, da sta v zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja navedla, da sta obstoječe gospodarsko poslopje podrla, zgradila novo AB ploščo, porezala gnile brade in ponovno zvezala lesen objekt ter ga prestavila 6 m v notranjost njune parcele. Tem dejanskim ugotovitvam tožnika v tožbi izrecno ne oporekata. Takšna dela pa tudi po presoji sodišča predstavljajo gradnjo novega objekta, ne glede na to, ali je bil zgrajen iz istega materiala, kot porušen objekt, ali ne, kot pravilno pojasnjuje upravni organ druge stopnje. Ugotavljanje dejstva, ali je že pred letom 1968 na mestu obstoječega že stal objekt (ali je bil vrisan v zemljiški kataster, ali je imel hišno številko), zato na drugačno odločitev ne bi moglo vplivati. Kot sta pravilno ugotovila upravna organa prve in druge stopnje, bi tožnika za gradnjo objekta v času gradnje morala pridobiti lokacijsko dovoljenje po Zakonu o urbanističnem planiranju, na podlagi pravnomočnega lokacijskega dovoljenja pa še gradbeno dovoljenje po določbah takrat veljavnega Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 16/67 in 27/72).

Ker tudi ni sporno, da tožnika za gradnjo objekta predmetnega objeta nista pridobila gradbenega dovoljenja, je izrek inšpekcijskega ukrepa na podlagi 152. člena ZGO-1 pravilen in na zakonu utemeljen, sklicevanje na 197. člen ZGO-1 pa neutemeljeno. Predvsem pa sodišče pripominja, da uporaba 197. člena ZGO-1 ne pride v poštev v primerih, ko se je namembnost objekta bistveno spremenila. Za bistveno spremembo namembnosti vsekakor gre pri spremembi namembnosti iz hleva v počitniški objekt. Tožnika namreč v tožbi navajata, da je bila namembnost objekta pred letom 1975 hlev. Iz listin v spisu (med drugim iz zahteve za odlog prisilne izvršbe z dne 8. 7. 1993) ter predloga za odlog izvršitve izpodbijanega akta z dne 4. 9. 2013 pa izhaja, da je sedanja namembnost objekta počitniška.

Ker je v zadevi bistveno le, ali sta tožnika za poseg v prostor pridobila gradbeno dovoljenje, in ne, ali bi bilo dovoljenje mogoče pridobiti, tožnika v tem upravnem sporu ne moreta uspeti z ugovori o retroaktivni uporabi Uredbe. Ti ugovori bi bili lahko odločilni v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Prav tako pa se tudi stališče Ustavnega sodišča, na katerega se sklicujeta tožnika (sklep U-I-34/03), nanaša na odločanje o vlogi za legalizacijo objekta iz 11. člena ZUN-ČG, oziroma na odločanje takratnega urbanističnega inšpektorja po določbah ZUN.

Da je sporna stavba predstavljala nelegalno gradnjo, potrjuje tudi dejstvo, da je bila obravnavana v Uredbi, s katero so bili sprejeti prostorski ureditveni pogoji za sanacijo degradiranega prostora na navedenem območju (1. člen). To pomeni, da je šlo za gradnjo, za katero sta tožnika vložila zahtevo za odlog prisilne izvršbe na podlagi 11. člena ZUN-ČG (Uradni list RS, št. 18/93 in 47/93) in s tem dosegla odložitev ukrepanja pristojnega inšpektorja. Po prvem odstavku omenjenega člena je namreč tako zahtevo za odlog prisilne izvršbe lahko vložil investitor nedovoljenega posega v prostor, za katerega je bilo predpisano lokacijsko dovoljenje.

Iz neprerekane ugotovitve upravnega organa druge stopnje izhaja, da sta bila tožnika vabljena na zaslišanje. S tem sta se imela možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Zato pavšalen ugovor, da tožniku ni bila dana možnost izjave, ni utemeljen.

Ker iz 3. točke izreka nedvomno izhaja, da se nanaša na vse objekte iz 1. točke izreka odločbe, ne glede na zapis „objekt“, sicer bi bilo posebej navedeno, na kateri objekt se obveznost nanaša, ni utemeljen tožbeni očitek o neizvršljivosti izpodbijane odločbe.

Iz razlogov, ki jih je izčrpno navedel upravni organ druge stopnje, na katere se sodišče sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), pa tudi niso utemeljeni tožbeni očitki, da ni jasno, kaj pomeni vzpostavitev v prejšnje stanje. V primeru, kot je obravnavani, ko je bil prejšnji objet porušen, in nelegalno postavljen nov objekt, vzpostavitev prejšnjega stanja brez dvoma pomeni odstranitev nelegalno zgrajenega objekta.

Z navedbami, ki se neposredno ne nanašajo na nezmožnost izvršitve odrejene obveznosti v roku 30 dni, tožnika ne moreta dokazati, da je izpolnitveni rok za izvršitev odrejene obveznosti prekratek. Visoka starost tožnikov pa ne pomeni, da obveznosti v odrejenem roku ni mogoče izvršiti, saj tožnika za izvršitev obveznosti lahko najameta druge izvajalce. V položaju, ki sta ga povzročila z nezakonitim ravnanjem, pa tožnika tudi ne moreta uspeti s sklicevanjem na nezmožnost plačila stroškov postopka izvršbe. Poleg tega je od seznanitve tožnikov z obveznostjo, do izdaje te sodbe, preteklo že več mesecev.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj tožnika navajata dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).