Jedro

V spornem primeru z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče preprečiti izvršbe v breme hipotekarne dolžnice na podlagi v zahtevi prvič uveljavljanih trditev o nedovoljenem razpolaganju prvotnega dolžnika, ob obstoju pravnomočnega sklepa o izvršbi in nastanku pričakovane pravice hipotekarne dolžnice šele po njegovi izdaji.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Hipotekarna dolžnica je dolžna v osmih dneh od vročitve sklepa upniku povrniti 820,57 EUR stroškov postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

**Presoja nižjih sodišč**

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 2. 4. 2020 zavrnilo predlog hipotekarne dolžnice z dne 25. 3. 2015 za obnovo postopka; predlog z dne 17. 2. 2017 za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 38656/2008 z dne 11. 8. 2008 in sklepa o krajevni nepristojnosti z dne 14. 10. 2008; ugovor po izteku roka z dne 24. 3. 2015 ter ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 17. 2. 2017. Sklenilo je, da je hipotekarna dolžnica dolžna upniku povrniti 2.738,78 EUR izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 2. 9. 2020 delno ugodilo pritožbi hipotekarne dolžnice zoper sklep z dne 2. 4. 2020 in sklep spremenilo tako, da se ugovor z dne 17. 2. 2019 zavrže ter da se stroški izvršilnega postopka znižajo za 137,70 EUR, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep v nespremenjenem delu.

3. S pravnomočnim sklepom VL 38656/2008 z dne 11. 11. 2020 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se nepremičnina z ID znakom del stavbe ..., last hipotekarne dolžnice do celote, domakne najboljšemu ponudniku A. A. in da se po pravnomočnosti sklepa o izročitvi vknjiži lastninska pravica na ime kupca ter izbriše zaznamba izvršbe in hipoteka na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 38656/2008 z dne 11. 8. 2008. **Navedbe v postopku pred Vrhovnim sodiščem**

4. Vrhovno državno tožilstvo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklepa navedena pod gornjima točkama 2 in 3 te revizijske odločbe, v kateri izpostavlja vprašanje sodnega varstva pravic hipotekarnega dolžnika v primeru, ko je lastninsko pravico na zastavljenem predmetu izvršbe pridobil šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, ko ima po pravilih Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) le omejena pravna sredstva, iz obravnavanega procesnega gradiva pa izhajajo okoliščine, ki vzbujajo sum, da je do takega procesnega položaja prišlo zaradi nedovoljenega razpolaganja ene ali obeh strank izvršilnega postopka. Hipotekarna dolžnica se je na podlagi sodne poravnave z učinkovanjem od 25. 5. 2009 namreč vknjižila kot izključna lastnica predmetnega stanovanja, ki je bilo tedaj že obremenjeno s prisilno hipoteko upnika.

Sklicuje se na zadevo VS RS II Ips 87/2019, da je odgovor na vprašanje, ali je podan sum, da stranke zlorabljajo postopek z namenom oškodovanja upnikov, odvisen od okoliščin vsakega posameznega primera posebej. Glede na posledice, ki bi v obravnavanem primeru nastale hipotekarni dolžnici s prodajo stanovanja, v katerem živi s svojim šest let starim sinom in predstavlja njun dom, ob tem, da je zanj plačala celotno kupnino, ni dvoma, da bi bila izvedba poizvedovalnega postopka nujna, da se z njim odvrne vsak sum nedovoljenega razpolaganja s procesnimi pravicami na škodo sedanje hipotekarne dolžnice. Poudarja, da je bilo v odločbah VSM I Ip 204/2019 in I Ip 257/2018 ob presoji utemeljenosti ugovora dolžnika po izteku roka zavzeto stališče, da zlorabe procesnih pravic v postopku izvršbe ni mogoče preprečevati s poseganjem v pravnomočni sklep o izvršbi mimo predpisanega sistema pravnih sredstev. Vendar po stališču Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS (odločbe Up-438/04, II Ips 220/2006, III Ips 22/2012, II Ips 286/2012, II Ips 78/2010, II Ips 4/2019 in II Ips 19/2020) pravic, pridobljenih z zlorabo, ni mogoče pravno varovati, zato je izjemoma mogoče spregledati zakonsko določbo, če bi njena uporaba pomenila kršitev temeljnih načel vestnosti in poštenja in varstva zlorabe pravic. V citiranih zadevah je bilo varstvo pred zlorabo pravic zagotovljeno tretjim udeležencem stečajnih ali izvršilnih postopkov, ki so izkazovali svoje že pridobljene stvarne pravice ali pravice v pričakovanju. Ne glede na to, da hipotekarna dolžnica v sporu z upnikom glede nedopustnosti izvršbe ni uspela dokazati, da je že pred nastankom prisilne hipoteke na predmetu izvršbe pridobila vsaj lastninsko pravico v pričakovanju, ni utemeljenega razloga, da ji v tem postopku ob presoji vloženih sredstev zoper sklep o izvršbi ne bi bilo zagotovljeno varstvo pred zlorabo pravic. Tako pravno varstvo bi bilo hipotekarni dolžnici mogoče zagotoviti s poizvedovalnim postopkom iz 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in s tako presojo vloženih pravnih sredstev, ki ne pripelje do nastanka prepovedane posledice. Že pred izvršilnim postopkom je hipotekarna dolžnica dosegla izdajo začasne odredbe, ki je prvotnemu dolžniku prepovedala obremenjevanje in razpolaganje s predmetom izvršbe, to prepoved pa je prvotni dolžnik kršil z opustitvijo ugovora. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-438-04, iz katere izhaja, da so odločilne tudi okoliščine, zaradi katerih tretji niso mogli vpisati pričakovanih pravic, zato bi sodišče ob upoštevanju navedene odločbe moralo po uradni dolžnosti ugotoviti okoliščine, ki so preprečevale prvotnemu dolžniku izstavitev zemljiškoknjižne listine pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi ter presoditi, kakšen je bil njihov vpliv na opustitev vložitve ugovora.

V poizvedovalnem postopku bi sodišče moralo preveriti navedbe hipotekarne dolžnice, da sta upnik in prvotni dolžnik sodelovala pri gradnji večstanovanjskih stavb, katerih investitor je bil prvotni dolžnik, ter da je upnik hipotekarno dolžnico tudi osebno poznal, saj jo je videl v stavbi, ki jo je kot glavni izvajalec in vodja zaključeval. Poleg teh okoliščin, ki so sodišču narekovale, da uradoma preveri, ali opustitev pravice do vložitve ugovora pomeni nedovoljeno razpolaganje, bi sodišče moralo tudi upoštevati, da je hipotekarna dolžnica že pred izvršbo izposlovala začasno odredbo zoper prvotnega dolžnika na prepoved obremenitve in razpolaganja z nepremičnino. Presojo nedopustnega ravnanja je narekovala tudi sama narava poenostavljenega postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine, v katerem upniku ni treba predložiti listine. Tako je z nevložitvijo ugovora sklep o izvršbi postal pravnomočen brez predhodnega sodnega preizkusa upnikove terjatve. Takšno ravnanje prvotnega dolžnika pomeni oškodovanje hipotekarne dolžnice, ki je nemoralno in v nasprotju s pravnim redom, kar sodišče ne bi smelo dopustiti (sklep VS RS II Ips 245/2018). V okviru pravno dopustnih procesnih dejanj bi sodišče moralo v vsaki fazi sodnega postopka storiti vse potrebno, da prepreči nastanek prepovedane posledice.

5. Z zahtevo za varstvo zakonitosti je izpodbijan tudi sklep o domiku nepremičnine z dne 11. 11. 2020, saj bi izvedba javne dražbe s prodajo in domikom predmeta kupcu na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi, ki je obremenjen z nedopustnim ravnanjem prvotnega dolžnika, nepopravljivo pripeljala do realizacije nedopustnega cilja, katerega kasneje ne bi bilo mogoče več izničiti.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema strankama postopka, ki sta nanjo odgovorili.

7. Hipotekarna dolžnica v odgovoru zgolj izraža strinjanje z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, upnik pa predlaga zavrnitev vložene zahteve za varstvo zakonitosti in povrnitev stroškov. Upnik navaja, da so bile okoliščine, zaradi katerih naj bi sodišče moralo izvesti poizvedovalni postopek, že presojane s strani Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 243/2013 v zvezi z zavrnitvijo ugovora hipotekarne dolžnice (takrat kot tretje) zoper sklep o izvršbi. Odločilo je, da hipotekarna dolžnica ni imela pravice, ki bi preprečevala izvršbo. Prav tako opustitev ugovora zoper sklep o izvršbi ne more predstavljati dejanja, ki bi predstavljalo nasprotovanje prisilnim predpisom oziroma nasprotovanje moralnim načelom, saj se stranka sama odloča, ali bo ugovor vložila ali ne. Iz zahteve za varstvo zakonitosti tudi izhaja, da se je hipotekarna dolžnica zavestno odločila pridobiti lastninsko pravico na (s hipoteko) obremenjeni nepremičnini, saj je ocenila, da bo v postopku izvršbe raje preverila resničnost obstoja terjatve upnika, kot pa imela nezavarovano terjatev zoper prvotnega dolžnika. Navedeno pa ne sme in ne more iti v škodo upnika, ki je zakonito ustanovil hipoteko.

**Odločitev Vrhovnega sodišča**

8. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

_O zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep z dne 2. 9. 2020_

9. Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 38656/2008 v zvezi z izvršbo na nepremičnino z ID znakom ... je bil v predmetni zadevi izdan 11. 8. 2008 proti prvotnemu dolžniku B., d. o. o., ki je bil v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik te nepremičnine. Prvotni dolžnik zoper sklep o izvršbi ni vložil ugovora, zato je sklep o izvršbi postal pravnomočen in izvršljiv 3. 9. 2008. Nesporno je, da je hipotekarna dolžnica postala lastnica navedene nepremičnine na podlagi sodne poravnave Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 2061/2007 z dne 21. 5. 2009, tj. po pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Pred tem je hipotekarna dolžnica vložila ugovor tretjega, ki je bil zavrnjen, zato je vložila tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, s katero prav tako ni uspela (sodba VS RS II Ips 243/2013 z dne 22. 1. 2015).

10. Vrhovno državno tožilstvo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bila potrjena odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za obnovo postopka, o zavrnitvi predloga za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti, o zavrnitvi ugovora po izteku roka ter spremenjena odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora hipotekarne dolžnice zoper sklep o izvršbi. Kot izhaja iz sklepov nižjih sodišč, je o obstoju terjatve že pravnomočno odločeno in je hipotekarna dolžnica pridobila lastninsko pravico na nepremičnini šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Ob upoštevanju četrtega odstavka 24. člena ZIZ, da mora izvršbo prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo, to pomeni, da ne more znova odpirati vprašanja obstoja terjatve do dolžnika oziroma njene višine,1 ampak lahko doseže le ustavitev izvršilnega postopka, če uspešno ugovarja nastanku hipoteke ali uveljavlja opozicijske razloge (da je terjatev kasneje prenehala ali da je izpolnitev ovirana). Prav tako je bilo obrazloženo, da hipotekarni dolžnici ni bila kršena pravica do vročanja s tem, ko ji sklep o izvršbi ob izdaji ni bil vročen, saj takrat hipotekarna dolžnica še ni bila lastnica nepremičnine.

11. V zahtevi za varstvo zakonitosti neposredno ne nasprotuje razlogom odločitve nižjih sodišč, temveč zavzame stališče, da bi sodišče moralo po uradni dolžnosti opraviti poizvedovalni postopek v zvezi z nedovoljenimi razpolaganji strank (izrecno se sklicuje na drugi odstavek 7. člena ZPP, dejansko pa se navezuje tudi na določbo tretjega odstavka 3. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ, ki prepoveduje nedovoljena razpolaganja strank tudi v izvršilnih postopkih). Zavzema se torej, da bi sodišče moralo poizvedovalni postopek opraviti pri odločanju o navedenih predlogih in ugovorih glede na to, da zahteva za varstvo zakonitosti ni (bila) vložena zoper sklep o izvršbi. Zaradi učinkov pravnomočnosti sklepa o izvršbi v povezavi s predpisanim sistemom pravnih sredstev za izpodbijanje pravnomočnega sklepa o izvršbi je takšno stališče zahteve za varstvo zakonitosti nepravilno. S podanima ugovoroma bi hipotekarna dolžnica, kot že obrazloženo, lahko dosegla „le“ ustavitev izvršbe iz zakonsko predpisanih ugovornih razlogov. Zato neutemeljeno meni, da bi izvršilno sodišče pri odločanju o ugovorih po uradni dolžnosti moralo poseči v pravnomočni sklep o izvršbi zaradi domnevno nedovoljenega razpolaganja strank pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, na kar je tudi sicer prvič opozorjeno šele v zahtevi. Hipotekarna dolžnica namreč v vloženih predlogih in ugovorih ni navajala okoliščin, ki bi vzbujale sum o zlorabi izvršilnega postopka. Ob upoštevanju navedenega izvršilno sodišče tudi ne bi moglo po uradni dolžnosti poseči v pravnomočen sklep o izvršbi pri odločanju o predlogu za obnovo postopka ter predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti.

12. Zahteva za varstvo zakonitosti opozarja na stališča zavzeta v zadevah Višjega sodišča v Mariboru Ip 204/2019 in I Ip 257/2018. S tem pa ne podpira svoje osrednje pravne teze, s katero poskuša izpodbiti predmetni sklep sodišča druge stopnje – obstoja zlorabe, ki bi v prid hipotekarne dolžnice preobrnila rezultat izvršilnega postopka. Prav nasprotno. V zadevi I Ip 257/2018 je bilo poudarjeno, da četudi bi upnik pridobil izvršilni naslov z zlorabo postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine, učinki pravnomočnosti v povezavi z načelom vezanosti na izvršilni naslov izvršilnemu sodišču preprečujejo, da bi upoštevalo okoliščine, ki so podlaga za sum, da je bilo v obravnavani zadevi vsaj poskušano kaznivo dejanje zlorabe izvršbe, dokler v za to predvidenem ločenem postopku izvršilni naslov ni razveljavljen. V bolj primerljivi zadevi I Ip 204/2019 pa je sodišče obrazložilo, da sodišče zlorabe procesnih pravic ne more upoštevati v postopku na način, da bi poseglo v pravnomočni sklep o izvršbi mimo predpisanega sistema pravnih sredstev.2 S temi stališči Vrhovno sodišče soglaša. Dejanja, zaradi katerih naj bi bil zlorabljen izvršilni postopek, so bila izvršena že pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi – vložitev predloga za izvršbo ter predvsem opustitev ugovora prvotnega dolžnika zoper izdani sklep o izvršbi. V predmetnih pravnih sredstvih - predlogih in ugovorih, ki so bili vloženi v zvezi oziroma zoper sklep sodišča prve stopnje v tem izvršilnem postopku, hipotekarna dolžnica nepoštenega ravnanja dotedanjih udeležencev postopka niti ni zatrjevala.

13. Vrhovno državno tožilstvo se neutemeljeno sklicuje tudi na odločbe Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS, po katerih pravic, pridobljenih z zlorabo, ni mogoče pravno varovati, pri čemer je bilo tam varstvo pred zlorabo pravic zagotovljeno tretjim udeležencem, ki so izkazovali svoje že pridobljene pravice ali pravice v pričakovanju. V predmetni zadevi pa je namreč nesporno, da hipotekarna dolžnica ni uspela dokazati, da je že pred nastankom prisilne hipoteke pridobila vsaj lastninsko pravico v pričakovanju, kot je to kot pravno odločilno poudarjeno že v sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 243/2013, s katero je bila torej razrešeno tudi za ta postopek pravno pomembno navedeno vprašanje.3 Hipotekarna dolžnica je, kot izhaja celo iz same zahteve za varstvo zakonitosti, šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, lahko na podlagi sodne poravnave, ki prvič vsebuje razpolagalni del pravnega posla, vknjižila nepremičnino, ki je že bila obremenjena s prisilno hipoteko upnika.

14. Povedano strnjeno: v spornem primeru z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče preprečiti izvršbe v breme hipotekarne dolžnice na podlagi v zahtevi prvič uveljavljanih trditev o nedovoljenem razpolaganju prvotnega dolžnika, ob obstoju pravnomočnega sklepa o izvršbi in nastanku pričakovane pravice hipotekarne dolžnice šele po njegovi izdaji.

15. Na podlagi obrazloženega zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep z dne 2. 9. 2020 ni utemeljena, kar je narekovalo zavrnitev tega njenega dela (378. člen v zvezi s 391. členom ZPP in s 15. členom ZIZ).

_O zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep z dne 11. 11. 2020_

16. Zahteva za varstvo zakonitosti tudi ni utemeljena in jo je bilo zato treba zavrniti v delu, v katerem izpodbija sklep o domiku nepremičnine z dne 11. 11. 2020, saj je vložena v posledici neutemeljeno vložene zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep z dne 2. 9. 2020 zaradi očitanega nedovoljenega razpolaganja v povezavi s pravnomočnim sklepom o izvršbi.

**O stroških postopka**

17. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Zahtevi za varstvo zakonitosti ni bilo ugodeno, zato mora hipotekarna dolžnica povrniti upniku stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti. Upnik je tako v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) upravičen do povrnitve stroškov sestave odgovora na izredno pravno sredstvo (tar. št. 27/6 OT) v višini 1.100 točk in materialnih stroškov v višini 21 točk (tretji odstavek 11. člena OT). Glede na vrednost točke (0,60 EUR) in ob upoštevanju 22 % DDV je upnik upravičen do povrnitve 820,57 EUR. V primeru neplačila je upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti od izteka paricijskega roka dalje.

**Sestava senata in glasovanje**

18. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Hipotekarna dolžnica se je zavzemala za razveljavitev sklepa o izvršbi oziroma razveljavitev izvršilnega naslova, da bi lahko uveljavljala razloge v zvezi z obstojem terjatve. 2 Dodatno je obrazložilo, da to ne pomeni, da dolžnik nima (več) pravnega varstva glede zatrjevane zlorabe pravice. Če sodišče prve stopnje presodi, da so izpolnjeni zakonski pogoji po 11. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, lahko upnika denarno kaznuje, dolžnik pa lahko zlorabo procesnih pravic uveljavlja tudi kot civilni delikt v ločenem pravdnem postopku. 3 Iz obrazložitve sodbe VS RS II Ips 243/2013 izhaja, da v trenutku vknjižbe hipoteke v zemljiško knjigo tožeča stranka (sedanja hipotekarna dolžnica) še ni razpolagala z veljavnim pravnim naslovom za pridobitev lastninske pravice na stanovanju, ki je predmet izvršbe in predvsem še ni razpolagala z overjenim razpolagalnim delom pravnega posla (overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom). Nenazadnje sta pogodbeni stranki že po zaznambi sklepa o izvršbi in vpisu zastavne pravice sklenili glavno pogodbo v obliki sodne poravnave. Pred tem je bila sklenjena pogodba o ari, katera vsebina je ustrezala abstraktnemu opisu predpogodbe.