Jedro

V sodni praksi pritožbenega sodišča in Vrhovnega sodišča RS se je uveljavilo stališče, da mora delavec, po prenehanju razmerja, za katerega trdi, da ima vse elemente delovnega razmerja, sodno varstvo uveljavljati v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, to je v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za kršitev (delodajalca).

Ker tretji odstavek 9. člena ZDR-1 dopušča, da se s kolektivno pogodbo lahko določijo tudi drugi primeri, v katerih se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije pa tako izjemo v 2. alineji 16. člena določa za vodilne delavce, je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 9. 2. 2015 sklenjena iz zakonitega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo toženi stranki naložilo, da v roku 8 dni tožniku plača sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2016 v znesku 75,00 EUR bruto, od tega zneska obračuna akontacijo dohodnine, tožniku pa izplača neto znesek (I. točka izreka odločbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 9. 2. 2016 zaradi izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 9. 2. 2015 ter da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto "direktor letovišča A.", vključno z reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom (II. točka izreka odločbe). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna za tožnika v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe obračunati denarno povračilo v znesku 32.000,00 EUR bruto, od tega zneska obračunati akontacijo dohodnine in pripadajoče prispevke za socialno varnost, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka odločbe). Zavrglo je tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev obsoja delovnega razmerja za nedoločen čas za obdobje od 2. 2. 2015 do 8. 2. 2015, ter v delu, ki se nanaša na obračun in izplačilo plač ter prijavo v zavarovanje za to obdobje. Tožbo je zavrglo tudi v delu, ki se nanaša na plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 8.000,00 EUR (IV. točka izreka odločbe). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (V. točka izreka odločbe).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (tj. II. in III. točko izreka odločbe), zoper odločitev v IV. točki izreka odločbe (razen v delu, ki se nanaša na plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja) ter zoper odločitev v V. točki izreka odločbe, da sam krije svoje stroške postopka, se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi sodišču očita, da je pri odločitvi spregledalo domnevo iz drugega odstavka 12. člena ZDR-1, da se v primeru, če pogodba o zaposlitvi za določen čas ob nastopu dela ni sklenjena v pisni obliki, šteje, da je sklenjena za nedoločen čas. Vztraja pri navedbi, da je bil s toženo stranko v delovnem razmerju od 2. 2. 2015 dalje in se v zvezi s tem sklicuje na določbo četrtega odstavka 17. člena ZDR-1. Izpostavlja, da je pogodbo o zaposlitvi za določen čas podpisal le zato, ker druge možnosti ni imel, sodišče pa mu je z izpodbijano odločitvijo neutemeljeno odreklo pravico do uveljavljanja sodnega varstva za obdobje od 2. 2. 2015 dalje. Po tožnikovem mnenju je 30-dnevni rok za vložitev tožbe začel teči 10. 2. 2016, ko mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Od delavca bi bilo namreč nerazumno pričakovati, da še v času obstoja delovnega razmerja zoper delodajalca uveljavlja sodno varstvo. Meni, da sklenitev pogodbe za določen čas v obravnavani zadevi ne more vplivati na pravočasnost vložitve tožbe tudi zato, ker njegovo delovno razmerje pri toženi stranki od 2. 2. 2015 dalje ni bilo prekinjeno. V zvezi s tem se sklicuje na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi opr. št. VIII Ips 104/2012. Ne strinja se s presojo sodišča, da pogodba o zaposlitvi za določen čas ni nična. B.B. namreč 9. 2. 2015 ni bil niti zakoniti zastopnik niti pooblaščenec tožene stranke, zato je pogodbo o zaposlitvi za določen čas podpisala nepooblaščena oseba. Ne drži, da je direktor tožene stranke C.C. s sklenitvijo aneksa 14. 4. 2015 odobril sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Iz njegove izpovedi namreč izhaja, da je šele na naroku za glavno obravnavo 15. 9. 2016 izvedel, da te pogodbe ni podpisal on oziroma da jo je podpisal B.B., v trenutku sklenitve aneksa pa ni vedel, da je B.B. nekoč opravljal funkcijo direktorja tožene stranke. Ker je C.C. torej sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas odobril šele na naroku za glavno obravnavo, je bila tožba tudi v delu, ki se je nanašal na ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki, vložena pravočasno. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas v celoti realizirana, saj bi morala biti sklenjena za nedoločen in ne določen čas. Kot bistveno tudi izpostavlja, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena za delovno mesto, ki ni bilo sistemizirano, čeprav je navedba delovnega mesta skladno z aktom o sistemizaciji obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi. Nasprotuje presoji sodišča, da so bile njegove navedbe v tej smeri prepozne. Izpostavlja, da delovno mesto "direktor letovišča A." ni vodilno delovno mesto, zato je sodišče zmotno ugotovilo, da je obstajal zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Navaja, da ima tožena stranka še danes na delovnem mestu "direktor letovišča A." zaposleno delavko, zato razlog začasno povečanega obsega dela zaradi prevzema in odprtja nove hotelske verige očitno ni obstajal. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da je od 2. 2. 2016 do 9. 2. 2016 opravljal delo brez veljavne pogodbe o zaposlitvi, saj to ne drži. 3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem prereka njegove pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijanega dela sodbe in izpodbijanega dela sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da pritožba absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja le pavšalno, sodišče prve stopnje pa ni storilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu zahteval ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja in ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki za obdobje od 2. 2. 2015 dalje, reparacijo in reintegracijo (oziroma podrejeno denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi). Od tožene stranke je zahteval tudi plačilo regresa za letni dopust za leto 2016 in plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, vendar odločitvi sodišča prve stopnje v zvezi s tem nista predmet pritožbenega preizkusa.

7. V postopku na prvi stopnji med strankama ni bilo sporno, da je tožnik pri toženi stranki opravljal delo od 9. 2. 2015 do 9. 2. 2016 ter da sta stranki za to obdobje sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta za delovno mesto "direktor letovišča A." (A1; v nadaljevanju: pogodba o zaposlitvi za določen čas), h kateri sta 14. 4. 2015 sklenili tudi aneks (A2). Nesporno je bilo tudi dejstvo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 9. 2. 2016 z iztekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožnik je v tožbi navajal, da je delo brez formalno sklenjene pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki opravljal že od 2. 2. 2015 dalje, zato naj bi od tega dne dalje med strankama obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil tožnik najkasneje 12. 2. 2015, ko mu je D.D. po elektronski pošti posredovala v podpis pogodbo o zaposlitvi za določen čas, seznanjen z dejstvom, da mu tožena stranka delovnega razmerja pred 9. 2. 2015 ne priznava. Po presoji sodišča prve stopnje je zato 12. 2. 2015 pričel teči 30-dnevni prekluzivni rok za vložitev tožbe za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki v obdobju od 2. 2. 2015 do 8. 2. 2015, ker je tožnik tožbo vložil šele 9. 3. 2016, pa jo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) v tem delu zavrglo kot prepozno (IV. točka izreka odločbe).

8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbi, da je bila tožba v delu, ki se je nanašal na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 2. 2. 2015 do 8. 2. 2015, vložena pravočasno. V sodni praksi pritožbenega sodišča (npr. sklep opr. št. Pdp 1017/2012 z dne 13. 12. 2012 in sklep opr. št. Pdp 57/2015 z dne 16. 7. 2015) in Vrhovnega sodišča RS (npr. sklep opr. št. VIII Ips 70/2013 z dne 10. 6. 2013 in sklep opr. št. VIII Ips 284/2015 z dne 23. 2. 2016), se je namreč uveljavilo stališče, da mora delavec po prenehanju razmerja, za katerega trdi, da ima vse elemente delovnega razmerja, sodno varstvo uveljavljati v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, to je v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za kršitev (delodajalca). Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik za kršitev izvedel najkasneje 12. 2. 2015, ko mu je tožena stranka v podpis posredovala pogodbo o zaposlitvi za določen čas, saj je bil takrat nedvomno seznanjen z dejstvom, da mu tožena stranka delovnega razmerja pred 9. 2. 2015 ne priznava. Glede na navedeno tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je 30-dnevni rok za vložitev tožbe pričel teči šele 10. 2. 2016, ko je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. V zvezi s tem je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi opr. št. VIII Ips 104/2012 z dne 20. 11. 2012, saj je bilo dejansko stanje v tej zadevi v bistvenem različno od obravnavanega. Tožnica je namreč v navedeni zadevi s toženo stranko sklenila več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, v individualnem delovnem sporu pa je uveljavljala nezakonitost prenehanja zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Neutemeljene so tudi tožnikove pritožbene navedbe, da je pogodbo o zaposlitvi za določen čas podpisal le zato, ker ni imel druge izbire, da je od delavca nerazumno pričakovati, da bo v času obstoja delovnega razmerja zoper svojega delodajalca uveljavljal sodno varstvo ter da podpis pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne more vplivati na pravočasnost tožbe, ker njegovo delovno razmerje pri toženi stranki od 2. 2. 2015 dalje ni bilo nikoli prekinjeno. Vse navedeno namreč za presojo pravočasnosti vložitve tožbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev obdobja delovnega razmerja, ni pravno pomembno. Ker je odločitev o zavrženju tega dela tožbe pravilna, so neutemeljene tudi vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebinsko utemeljenost tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Sodišče lahko namreč o vprašanju, ali je pravno (neurejeno) razmerje med strankama res vsebovalo vse elemente delovnega razmerja (4. člen ZDR-1), meritorno odloča samo pod pogojem, da je tožba vložena pravočasno.

9. Tožnik je v postopku na prvi stopnji nadalje zatrjeval, da je (tudi) od 9. 2. 2015 do 9. 2. 2016 opravljal delo brez veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi, saj je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas nična. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, ki je te navedbe zavrnilo kot neutemeljene. Sicer drži, da je pogodbo o zaposlitvi za določen čas v imenu tožene stranke podpisal B.B., ki 9. 2. 2015 ni opravljal funkcije direktorja (in s tem zakonitega zastopnika) tožene stranke. Vendar pa je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da predmetna pogodba o zaposlitvi za določen čas le zato, ker jo je na strani delodajalca podpisala nepooblaščena oseba, ni nična. Na podlagi določbe 13. člena ZDR-1 se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni z ZDR-1 ali z drugim zakonom določeno drugače. Ker ZDR-1 ne določa kroga oseb, ki so lahko pooblaščene s strani delodajalca, se glede zastopanja, ki temelji na pooblastitvi, uporabljajo določbe od 69. do 79. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). V skladu z določbo prvega odstavka 73. člena OZ pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega, če jo ta pozneje odobri. Ker sta po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik in zakoniti zastopnik tožene stranke C.C. 14. 4. 2015 sklenila aneks k pogodbi o zaposlitvi za določen čas, v njegovih uvodnih ugotovitvah pa izrecno navedla, da je med tožnikom in toženo stranko sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas od 9. 2. 2015 do 9. 2. 2016, je tudi po presoji pritožbenega sodišča C.C. najkasneje s podpisom tega aneksa odobril sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 9. 2. 2015. Na pravilnost te ugotovitve ne vpliva dejstvo, da se C.C., ko je bil v postopku na prvi stopnji zaslišan kot stranka, ni spomnil vseh podrobnosti v zvezi s sklenitvijo aneksa, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi za določen čas ni nična tudi zato, ker je bila v celoti realizirana (58. člen OZ), zato pritožba neutemeljeno uveljavlja nasprotno.

10. Zmotno je tudi pritožbeno uveljavljanje nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas z utemeljitvijo, da je bila sklenjena za delovno mesto, ki pri toženi stranki ni bilo sistemizirano. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožnik navedbe v zvezi s tem podal prepozno (to je navajal v pripravljalni vlogi z dne 20. 8. 2016, ki jo je sodišču prve stopnje predložil po izteku 15-dnevnega roka za odgovor na pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 1. 7. 2016), poleg tega bi bile te navedbe neutemeljene tudi v primeru, da bi bile pravočasne. V skladu s 3. alinejo prvega odstavka 31. člena ZDR-1 mora namreč pogodba o zaposlitvi vsebovati (le) navedbo naziva delovnega mesta oziroma vrste dela, s kratkim opisom dela, ki ga mora delavec opravljati po pogodbi o zaposlitvi, vse navedeno pa vsebuje 5. točka predmetne pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da delovno mesto "direktor letovišča A." ni vodilno delovno mesto ter da zato za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bilo pravne podlage. Iz vsebine pogodbe namreč jasno in nedvoumno izhaja, da je bila sklenjena za vodilno delovno mesto s tožnikom kot vodilnim delavcem, saj je bil ta s sklepom tožene stranke imenovan na funkcijo "direktor letovišča A." (1.1 točka pogodbe o zaposlitvi). Ker tretji odstavek 9. člena ZDR-1 dopušča, da se s kolektivno pogodbo lahko določijo tudi drugi primeri, v katerih se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 110/2013 in nadalj.) pa tako izjemo v 2. alineji 16. člena določa za vodilne delavce, je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 9. 2. 2015 sklenjena iz zakonitega razloga. Poleg tega tožena stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da tožnik v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval, da za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bilo zakonitega razloga. Nasprotno, v I. točki pripravljalne vloge z dne 20. 8. 2016 je navedel, da so trditve tožene stranke v smeri opravičevanja zakonitega razloga za sklenitev pogodbe za določen čas brezpredmetne, ker temu (da je zakonit razlog obstajal) ni nikoli nasprotoval. 12. Tožnik v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da je delo pri toženi stranki od 2. 2. 2016 do 9. 2. 2016 opravljal brez veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Ta pritožbena navedba je neutemeljena, saj tožena stranka v odgovoru na pritožbo pravilno navaja, da je tožnik to zatrjeval na 3. strani tožbe.

13. Tožnik se zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, reparacijo in reintegracijo ter zoper odločitev o zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka za plačilo denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi pritožuje le pavšalno, zato je pritožbeno sodišče v okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) preverilo le, ali je sodišče prve stopnje pri teh odločitvah pravilno uporabilo materialno pravo. Ker sta po presoji pritožbenega sodišča odločitvi v II. in III. točki izreka izpodbijane sodbe materialnopravno pravilne, je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

14. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

15. Pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka ni odločalo, ker jih stranki nista priglasili.