Jedro

Sodišče prve stopnje je pri izreku kazenske sankcije uporabilo določbo petega odstavka 58. člena KZ-1, glede na predpisano kazen za očitano kaznivo dejanje pa je izrek pogojne obsodbe mogoč le v situaciji, ko tožilstvo sankcijo opozorilne narave predlaga za primer priznanja krivde; dejstvo pa je nadalje, da je prvostopenjsko sodišče kot temelj izreka kazenske sankcije v razlogih sodbe navajalo predlog tožilstva za izrek nepogojne zaporne kazni v primeru priznanja krivde. Navedeno terja zaključek, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP, takšno kritiko pa je mogoče prepoznati tudi v navedbah pritožnice.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji glede izrečene pogojne obsodbe in stranske denarne kazni ter vštevanja pridržanja in pripora razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem in tretjem odstavku 308. člena KZ-1 in mu na podlagi istega zakonskega določila ter 2. točke drugega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora ter preizkusno dobo petih let in stransko denarno kazen v višini 10.000,00 EUR ter odločilo, da se bo v primeru preklica pogojne obsodbe obtožencu na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen zapora vštel čas pridržanja in pripora od 24. 2. 2023 od 13:25 ure do dne 31. 7. 2023. Na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo osebno vozilo znamke Honda, z nameščenimi reg. št. .... (Nemčija), št. šasije ...., skupaj s kontaktnimi ključi. Obtoženca je po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, plačilo nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika pa je po prvem odstavku 97. člena ZKP naložilo v breme proračuna.

2.Zoper sodbo se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka v zvezi z odločbo o kazenski sankciji ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče kazen eno leto in šest mesecev zapora, ob čemer naj obtožencu do nastopa kazni odredi pripor.

3.Obtoženčev zagovornik je odgovoril na pritožbo okrožne državne tožilke svetnice in predlagal njeno zavrnitev ter potrditev sodbe prvostopenjskega sodišča.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Pritožnica meni, da je sodišče prve stopnje obtoženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, ob tem pa mu je izreklo neprimerno in nepravično kazensko sankcijo, in sicer pogojno obsodbo kot sankcijo opozorilne narave, ob čemer poudarja, da je tožilstvo za primer priznanja krivde po obtožbi predlagalo izrek nepogojne zaporne kazni enega leta in šestih mesecev; pri takem predlogu vztraja tudi, ko se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe v odločbi o izrečeni pogojni obsodbi.

6.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri izreku kazenske sankcije uporabilo določbo petega odstavka 58. člena KZ-1, saj je glede na predpisano kazen za očitano kaznivo dejanje mogoč izrek pogojne obsodbe le v situaciji, ko tožilstvo sankcijo opozorilne narave predlaga za primer priznanja krivde; dejstvo pa je nadalje, da je prvostopenjsko sodišče kot temelj izreka kazenske sankcije v razlogih sodbe navajalo predlog tožilstva za izrek nepogojne zaporne kazni v primeru priznanja krivde. Navedeno terja zaključek, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP, takšno kritiko pa je mogoče prepoznati tudi v navedbah pritožnice. Zaradi ugotovljene kršitve ter upoštevaje preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v okviru določbe prvega odstavka člena 383 ZKP, ki anomalij ni razkril, je sodišče druge stopnje na podlagi pooblastila iz prvega in šestega odstavka člena 392 ZKP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji, in sicer glede izrečene pogojne obsodbe, stranske denarne kazni in vštevanja pridržanja ter pripora razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nerazveljavljenem delu je izpodbijano sodbo potrdilo.

7.V novem postopku, ki se vrača v procesno fazo po sprejetem priznanju krivde, bo sodišče prve stopnje moralo ponovno opraviti narok za izrek kazenske sankcije ter pravilno upoštevajoč določbe kazenske materialne in procesne zakonodaje sprejeti odločitev v delu, ki se nanaša na razveljavljeni del izpodbijane sodbe, v pisnem odpravku svoje odločitve pa navesti logične, to je z izrekom skladne razloge. Glede na trenutek odprave pripora obtožencu pritožbeno sodišče ni odločalo o predlogu za odreditev pripora, ki je vsebovan v pritožbi.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 58, 58/5, 308, 308/3, 308/6 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/1, 371/1-11

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.