Jedro

Položaji, ko dolžnik dolguje dobaviteljem, so po temelju različni od položajev, ko dolžnik dolguje upravniku. Gre namreč za drugačno pravno podlago obligacijskega razmerja ter drugačnega upnika, kar pogojuje tudi različen zastaralni rok terjatve. Ko dolžnik dolguje obratovalne stroške upravniku, je to iz razloga, ker je ta zanj izpolnil njegovo zakonsko obveznost, medtem ko dobavitelju dolguje na podlagi konsenzualnega pravnega posla. Glede na takšno različnost dolžniških položajev bi bil zato enak zastaralni rok tudi nepravičen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani In 2005/00864-9 z dne 18. 5. 2006 v 1. točki izreka glede zneska 6.056,29 EUR iz naslova glavnice ter zakonskih zamudnih obresti od 16. dne v naslednjem mesecu do dne prenehanja posamezne vtoževane mesečne obveznosti (razen za zadnji dve mesečni obveznosti, za kateri je zakonske zamudne obresti omejilo do 21. 5. 2005) in v 4. točki za izvršilne stroške v znesku 63,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 8 dni od prejema sklepa o izvršbi dalje do prenehanja obveznosti. V presežku, tj. za znesek 899,09 EUR iz naslova glavnice ter za en dan teka zakonskih zamudnih obresti od vsake vtoževane mesečne postavke, pa je izvršilni sklep v 1. točki izreka razveljavilo ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper takšno odločitev se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni skladno s pritožbenimi navedbami, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podaja ugovor zastaranja in ugovor delnega plačila v višini 200.000,00 SIT. Glede ugovora zastaranja meni, da je sodišče prve stopnje spregledalo 6. točko 1. odstavka 355. člena OZ, po katerem terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, zastarajo v enem letu. Če upravnik za lastnika stanovanja plača obratovalne stroške, vstopi v položaj dobavitelja kot prvotnega upnika, zato je logično, da tudi zanj velja enoletni zastaralni rok. Pri tem se sklicuje na komentar OZ glede člena 355 OZ. Glede na navedeno so po mnenju tožene stranke že pred vložitvijo tožbe zastarale vse terjatve iz leta 2002 in 2003. Prereka tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da je bil njegov ugovor zastaranja pavšalen in ga ni bilo mogoče preizkusiti. Dejansko stanje glede pravnoodločilnih dejstev za presojo ugovora zastaranja je bilo namreč med strankama nesporno, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati. Glede ugovora delnega plačila pa poudarja, da so do dne plačila navedenega zneska, tj. 30.6.2004, terjatve iz let 2000, 2001 in prvih treh mesecev 2002 že zastarale in zato toženec seveda ni plačal zastaranih terjatev, pač pa je z navedenim plačilom pokril zadnje neplačane obveznosti, tj. tako kot je navedel v ugovoru zoper sklep o izvršbi, in zato tožeči stranki dolguje le še 136,63 EUR (32.742,00 SIT).

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni pravdi je tožeča stranka vtoževala zneske obratovalnih stroškov, ki jih je kot upravnik mesečno obračunavala toženi stranki kot etažnemu lastniku z zamudnimi obrestmi. Trdila je, da navedenih obveznosti tožena stranka ni poravnala, zato jih je za toženo stranko iz lastnih sredstev založila tožeča stranka. Glede na navedeno je napačno materialnopravno stališče tožene stranke, da zahtevek tožeče stranke za vrnitev plačanih zneskov obratovalnih stroškov v konkretnem primeru zastara v enem letu. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da je zahtevku tožeče stranke ugodilo na podlagi določb o verziji, ki pomeni neupravičeno pridobitev, in kot takšna terjatev zastara v 5-ih letih (346. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Stališče, da je potrebno konkretni dejanski stan subsumirati pod določbo 6. točke 1. odstavka 355. člena, je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso v primerljivih primerih. Glede na pritožnikovo sklicevanje na komentar Obligacijskega zakonika pa pritožbeno sodišče tudi poudarja, da so položaji, ko dolžnik dolguje dobaviteljem, po temelju različni od položajev, ko dolžnik dolguje upravniku. Gre namreč za drugačno pravno podlago obligacijskega razmerja ter posledično drugačnega upnika, kar pogojuje tudi različen zastaralni rok terjatve. Ko dolžnik dolguje obratovalne stroške upravniku, je to iz razloga, ker je ta zanj izpolnil njegovo zakonsko obveznost, medtem ko dobavitelju dolguje na podlagi konsenzualnega pravnega posla. Glede na takšno različnost dolžniških položajev bi bil zato enak zastaralni rok tudi nepravičen.

Nadalje je neutemeljeno zatrjevanje tožene stranke, da je s plačilom 200.000,00 SIT poravnala še nezastarane obveznosti, zaradi česar je njen dolg do tožeče stranke manjši. Iz blagajniškega izpiska za navedeno nakazilo namreč ne izhaja, da bi tožena stranka kot dolžnik navedla obveznosti, za izpolnitev katerih je nakazilo namenjeno, zato je tožeča stranka s prejetim zneskom upravičeno najprej poravnala najstarejše obveznosti.

Ker torej pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).