Jedro

V obravnavani zadevi za presojo goljufivega namena in obstoja vzročne povezave med preslepitvijo ter izposojo denarja in končnega (ne)vračila izposojenega denarja manjkajo nekatera pravno odločilna dejstva, ki bi omogočala celostno presojo obstoja znaka kaznivega dejanja.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2013, vsebovane v sklepih tožene stranke z dne 21. 11. 2014 in 14. 1. 2015, ter reparacijski in reintegracijski zahtevek. Presodilo je, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljeno podana glede na določbo 1. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja. Ker se je tožnik kot obmejni policist oškodovanki lažno izdajal z imenom svojega sodelavca, imel z njo intimno razmerje ter si od nje izposodil denar pod tem tujim imenom, vračilu denarja pa se je izogibal, je po presoji sodišča s kršitvijo izpolnil znake kaznivega dejanja goljufije po določbi prvega odstavka 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008) in kaznivega dejanja lažnega izdajanja za uradno osebo po določbi 305. člena KZ-1. S tem je policiji okrnil dobro ime in omajal zaupanje javnosti v poklic policista.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da sicer znaki kaznivega dejanja lažnega izdajanja za uradno osebo niso bili izpolnjeni, da pa je tožnik imel goljufiv namen, saj se je na potrdilo o prejemu denarja podpisal z lažnim imenom, nato pa se je izmikal posojilodajalki, ko je bilo treba vrniti izposojen denar.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da pri ugotovljenem ravnanju ni vzročne zveze med zmoto o identiteti tožnika in domnevnim oškodovanjem A. A. Tožnik se ji je pred izposojo denarja več let predstavljal pod lažnim imenom, saj je želel njuno intimno razmerje skriti pred svojo družino. Povedal ji je, kje živi, celo dvakrat je bila pred tem pri njem. Tudi javljal se ji je na telefon. Zato meni, da kršitev nima vseh znakov kaznivega dejanja goljufije, saj manjka goljufivi namen. Poleg tega kršitev ni v neposredni zvezi z opravljanjem delovnih dolžnosti, saj se nanaša na njegovo zasebno življenje. Policistu ne sme prenehati delovno razmerje zaradi vsakršnega prekrška oziroma kaznivega dejanja. Na ta način so policisti diskriminirani nasproti ostali javim uslužbencem. Sodišču druge stopnje očita, da je samo in v nezadostni meri obrazložilo pogoj za izredno odpoved iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 in da so odgovori na pritožbene navedbe s sklicevanjem na razloge prvostopenjske sodbe vsebinsko prazni. Navaja še, da je sodišče prišlo do protispisnih zaključkov glede izmikanja pri vračilu dolga in da bi moralo zaslišati predlagano pričo glede tožnikovega namena vrniti posojilo.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Po določbi 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ta krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožena stranka je revidentu v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vsebovane v sklepih z dne 21. 11. 2014 in 14. 1. 2015, očitala kršitev z izpolnjenimi znaki kaznivega dejanja goljufije iz prvega odstavka 211. člena KZ-1. Ta določa, da kaznivo dejanje goljufije stori kdor, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Po presoji sodišč nižjih stopenj je izredna odpoved vsebovala utemeljen odpovedni razlog, saj naj bi bili izpolnjeni vsi znaki tega kaznivega dejanja, ker naj bi revident A. A. preslepil z lažno identiteto, da mu je posodila denar, ki ga ni nameraval vrniti.

8. Po presoji revizijskega sodišča je takšno pravno stališče glede na do sedaj ugotovljene dejanske okoliščine preuranjeno. Revident je A. A. spoznal, ko je opravljal delo obmejnega policista, omenjena pa je prečkala mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (bolj določen čas ni ugotovljen). Predstavil se ji je z imenom svojega sodelavca B. B., kot takega ga je poznala več let in bila z njim v intimnem razmerju (trajanje tega razmerja ni bolj določno ugotovljeno). Pravega imena ji ni razkril, da ne bi za razmerje izvedela njegova zunajzakonska partnerica. Decembra 2012 oziroma februarja 2013 si je pri A. A. izposodil denar v skupni vrednosti 1.800,00 EUR. Tedaj ji še ni razkril svoje prave identitete. Revident se je A. A. začel izmikati, ko je prišel čas vračila posojila, vendar rok vrnitve in dejstva glede izmikanja v pravnomočni sodbi niso natančneje ugotovljena (čeprav so bila v odpovedi dokaj natančno navedena). Dal ji je potrdilo o obstoju dolga na ime B. B., vendar to dejstvo ponovno ni natančneje umeščeno v širše okoliščine. Ugotovljeno je, da ga je iskala v Brežicah in pri tem srečala njegovo mamo, ki ji je razkrila sinovo pravo identiteto (po spominu je poznala lokacijo njegovega bivališča, ker je že bila pri njem). Za njegovo pravo identiteto je tako izvedela šele leta 2014. Kazensko ovadbo je vložila proti B. B. (točen čas vložitve v sodbi ni ugotovljen). Konec leta 2014 je revident dolg poravnal. 9. Kaznivo dejanje goljufije se stori s t.i. obarvanim naklepom, pri katerem storilec s preslepitvijo o nekem pomembnem dejstvu želi zavesti oškodovanca, da ta v škodo svojega premoženja kaj stori. O obstoju tega znaka kaznivega dejanja se praviloma sklepa iz okoliščin, pojavnih v zunanjem zaznavnem svetu pred, ob in po storitvi kaznivega dejanja. Namen preslepitve zaradi pridobitve lastne premoženjske koristi in hkratnega oškodovanja drugega z istim dejanjem mora biti objektivno preverljiv, saj je praviloma nepreverljiv dejanski notranji naklep, razen če ne pusti (vsaj posrednih) dokaznih sledi v zunanjem svetu. Zato se glede na ravnanja storilca, zaznana v zunanjem svetu, lahko sklepa, kakšen namen je imel storilec v času relevantnega pravnega posla.

10. Kaznivo dejanje izrecno predvideva položaj, ko storilec oškodovanca zavestno pusti v zmoti glede določenega dejstva (kar pomeni, da je bil v zmoti še pred škodljivim poslom), ki je pomemben z vidika oškodovanca, da ta privoli v zanj škodljiv pravni posel. O goljufivem namenu kot znaku kaznivega dejanja je mogoče govoriti v primeru, ko bi storilec že ob sklenitvi pravnega posla (izposoja denarja) imel namen, da izposojenega denarja ne bo vrnil. Ta znak kaznivega dejanja mora sodišče presojati z vidika vseh okoliščin tega primera. Sodišči nižjih stopenj sta preveč poudarjali pomen lažne identitete, pod katero si je revident izposodil denar. Gre za položaj, v katerem je revident svojo lažno identiteto, ki si jo je (prvenstveno) ustvaril zaradi vzdrževanja intimnega stika z oškodovanko, še nadalje obdržal pri izposoji denarja pri oškodovanki. Zakon izrecno predvideva vzročno povezavo med preslepitvijo (v obravnavani zadevi ohranitve lažne identitete v času izposoje denarja) in pridobitvijo premoženjske koristi oziroma oškodovanjem tretjega (tj. izposoja denarja s strani A. A., pri kateri naj ne bi prišlo do vračila denarja). V obravnavani zadevi za presojo goljufivega namena in obstoja vzorčne povezave med preslepitvijo ter izposojo denarja in končnega (ne)vračila izposojenega denarja manjkajo nekatera pravno odločilna dejstva, ki bi omogočala celostno presojo obstoja znaka kaznivega dejanja. Zgolj lažna identiteta ob kasnejši izposoji denarja ne zadošča za zaključek o obstoju znakov kaznivega dejanja.

11. V skladu s drugim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. To bo moralo natančno razčistiti sporno dejansko stanje, pri čemer bo lahko naredilo pravni sklep o obstoju goljufivega namena šele, ko bodo znana vsa pravno pomembna dejstva pred, ob in po izposoji denarja. Za presojo obstoja znaka kaznivega dejanja goljufivega namena bo moralo sodišče v novem sojenju izhajati iz opisa kršitve v izpodbijani odpovedi. Glede na trditve in dokaze revidenta in tožene stranke bo moralo podrobneje ugotoviti dejstva o trajanju intimnega razmerja med revidentom in A. A. in vanj časovno umestiti trenutek izposoje denarja kot tudi okoliščine glede revidentovih domnevnih prizadevanj za vračilo izposojenega denarja. Razčistiti bo moralo nasprotujoče si trditve o namenu posojila in o dogovoru glede časa in načina vračila denarja. Dogajanje, ki naj bi potrditvah tožene stranke predstavljalo izmikanje revidenta vračilu, mora biti podrobno ugotovljeno. Šele ko bo sodišče ugotovilo vsa ta dejstva, bo lahko naredilo pravni sklep o obstoju vseh znakov kaznivega dejanja goljufije.

12. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).