Jedro

Ker je gradnja na obravnavanem zemljišču možna le z dovoljenjem Zavoda za spomeniško varstvo, ki takšnega dovoljenja ni dal, ni pogojev za izdajo odločbe o dovolitvi del.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Oddelka za gospodarstvo, finance in urejanje prostora občine z dne 10.5.1991, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del za postavitev lope, vkopane v zemljo za spravilo strojev in orodja na zameljišču parc.št. 2140/3. V obrazložitvi navaja, da je pravilno ugotovljeno, da predlagana lokacija leži v območju, ki ga ureja odlok o prostorskih ureditvenih pogojih v občini (v nadaljevanju odlok o PUP, Uradno glasilo občin Ajdovščina, Nova Gorica in Tolmin št. 1/88). Obravnavano zemljišče leži v območju vplivnih vedutnih pasov, varovanimi s I. varstvenim režimom (tip AA), v katerem je dovoljena le prenova obstoječega stavbnega sklada s sodelovanjem Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine, prepovedana pa je gradnja stavb in provizorijev ter nizkih gradenj in uporaba zemljišč v nekmetijske namene brez dovoljenja navedenega zavoda (5. člen odloka o PUP in 4. člen odloka o razglasitvi območja ob ... za okolje kulturnega spomenika, vredno posebne zaščite, Uradno glasilo, št. 5/74). Ker Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine v dopisu z dne 29.3.1991 ugotavlja, da gradnja obravnavane lope ni možna, je organ prve stopnje utemeljeno zavrnil tožničino zahtevo (62. člen zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in RS, št. 26/90 - ZUN). Vse tožničine ugovore je zavrnila z obrazložitvijo, da novogradnja na tem območju ne bo možna, dokler bodo veljali navedeni predpisi, ne glede na zatečeno dejansko stanje.

Tožnica v tožbi navaja, da odloka o PUP in odloka o varstvu naravne in kulturne dediščine, na katerih temelji sporna odločba, občina ni spoštovala v drugih primerih. Na tem območju je bila izvedena melioracija in izdano je bilo tudi gradbeno dovoljenje za gradnjo nove ceste na strogo zaščitenih parcelah. Zaradi gradnje nove ceste je bila opravljena delitev parc.št. 2140/1 v 2140/1 in 2140/3, na novo nastali parceli št. 2140/3 pa je stala velika gruntna bajta, ki je bila porušena zaradi gradnje ceste. Če navedenega nezakonitega posega ne bi bilo, bi tožnica s sodelovanjem Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine lahko obnavljala gruntno bajto. Zaradi nespoštovanja obstoječe zakonodaje je nastalo novo stanje, ki je narekovalo nadomestno gradnjo podrtega gospodarskega objekta. Prav tako tudi Zavod za spomeniško varstvo ni spoštoval odloka, saj je k dvorcu Zemono z njegovim soglasjem bil zgrajen prizidek. Takšno stanje na terenu dokazuje, da so novogradnje možne tudi na tem območju. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za gradnjo lope vkopane v zemljo za spravilo strojev in orodja na parceli št. 2140/3. Oba upravna organa ugotavljata, da obravnavano območje ureja že citirani odlok o PUP, po katerem sporno zemljišče leži v območju vplivnih vedutnih pasov, varovanih s I. varstvenim režimom (tip AA) in to v coni stroge zaščite po 4. členu že citiranega odloka o razglasitvi območja ob za okolje kulturnega spomenika. Navedene odločilne dejanske ugotovitve tožnica ne izpodbija. Po določbi 5. člena že citiranega odloka o PUP pa je na tem območju možna le prenova obstoječega stavbnega sklada, kot to pravilno ugotavljata že oba upravna organa. V obravnavani zadevi gre za novo gradnjo, ki je po določbi 4. člena citiranega odloka o razglasitvi območja ob za okolje kulturnega spomenika, prepovedana brez poprejšnjega dovoljenja Zavoda za spomeniško varstvo. Navedeni zavod takšnega dovoljenja ni dal in ta okoliščina tudi ni sporna. Zato je pravilen zaključek obeh upravnih organov, da gradnja sporne lope na obravnavanem območju ni možna. Tožničina zahteva za izdajo odločbe o dovolitvi teh del je bila zato utemeljeno zavrnjena (62. člen ZUN). Glede na to, da Zavod za spomeniško varstvo ni dal dovoljenja za sporno gradnjo, brez njegovega dovoljenja pa je na spornem zemljišču prepovedana gradnja stavb in provizorijev ter nizkih gradenj in uporaba zemljišč v nekmetijske namene, se sodišče niti ni spuščalo v to, ali za obravnavano gradnjo zadostuje priglasitev del, (kot sta vlogo obravnavala oba upravna organa) ali pa bi bilo potrebno lokacijsko dovoljenje, ker na odločitev to ni vplivalo.

V tem upravnem sporu sodišče presoja le zakonitost izpodbijane odločbe, zato ni mogoče upoštevati tožbenih ugovorov, da navedena odloka nista bila spoštovana pri gradnji ceste in gradnji prizidka k. Pristojna inšpekcija pa je dolžna ukrepati v primerih, če se posega v prostor brez ustreznih dovoljenj.

Iz navedenih razlogov je sodišče moralo neutemeljeno tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.