Jedro

Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen, saj ni nobene nevarnosti, da toženka (Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije) svoje obveznosti do tožnika, kot bodo pravnomočno ugotovljene, ne bo izpolnila, saj gre za javni zavod, za katerega obveznosti jamči tudi Republika Slovenija.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero se toženki naloži, da do pravnomočne odločitve tožniku plačuje akontacijo delne pokojnine v višini polovice vsakokratne pokojnine priznane z odločbo št. ... in kasnejšimi uskladitvami, pod izvršbo.

Zoper takšen sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Meni, da je zmotna ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da bi odločitev o začasni odredbi prejudicirala odločitev o tožbenem zahtevku, saj z začasno odredbo tožnik zahteva plačevanje akontacije delne pokojnine v višini ene polovice vsakokrat pripadajoče mu starostne pokojnine, v tožbenem zahtevku pa uveljavlja plačilo tri četrtine vsakokratne starostne pokojnine. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, t.j. 21. člen Zakona o odvetništvu, ki določa nezdružljivost odvetniškega poklica z drugo pridobitno dejavnostjo, ko je dokazno ocenilo, da ni izkazano, da tožniku predstavlja odvetniška dejavnost edini vir dohodkov, še posebej ob dejstvu, da ponovno opravlja odvetniško dejavnost le za četrtinski delovni čas. Pritožba meni, da tožniku ni treba dokazovati, da je pokojnina edini vir njegovih dohodkov, poleg dohodka iz 10 urne tedenske odvetniške dejavnosti, ki je v uvajanju. Tožnik se ne more preživeti iz ene četrtine opravljanja odvetniške dejavnosti, saj mu ta ne prinaša enakega dohodka, kot če bi to dejavnost opravljal v polnem delovnem času. Pritožba meni, da neupoštevanje odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-358/04-13 z dne 19. 10. 2006, o neskladju prvega odstavka 58. člena in drugega odstavka 178. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju z ustavo, predstavlja samovoljno ravnanje toženke. Obstoj terjatve je verjetno izkazan tudi z odločbo toženke o pravici tožnika do starostne pokojnine z dne 5. 4. 2011. Z delno upokojitvijo tožnika toženka le pridobi, saj ji ni potrebno plačevati pokojnine v polnem obsegu in tožnik ji v delnem obsegu tudi plačuje prispevek. Sodišče bi to načelo sorazmernosti moralo uporabiti. Sodišče bi moralo tudi upoštevati, da nihče pri 30. in 72. letih ni enako produktiven. Načelo sorazmernosti bi bilo potrebno upoštevati, saj bi z izdano začasno odredbo toženka pretrpela le neznatno škodo, če bi se izkazalo, da predlagana začasna odredba ni utemeljena, v primerjavi s škodo, ki bi nastala tožniku, ki bi pri 72. letih izpolnjuje vse pogoje za starostno pokojnino. Sodišče bi moralo uporabiti tudi določila člena 3 Konvencije o otrokovih pravicah, kajti tožnik mora skrbeti za otroka, hčerko, študentko Tino, kar sodišče ni upoštevalo, čeprav je tožnik priložil izjavo hčerke, da ji tožnik redno mesečno nakazuje preživnino 400,00 EUR. Tožnik zaradi bolezni in malega obsega dela ne zmore opravljati odvetniške dejavnosti niti v četrtinskem obsegu in se je prisiljen ponovno v celoti upokojiti.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožnik sicer navaja, da izpodbija sklep v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov, vendar ne navede razlogov, zakaj sklep izpodbija iz 1. točke prvega odstavka 338. člena ZPP, tako da v tem delu pritožbe niti ni mogoče preizkusiti.

V skladu s 70. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) lahko sodišče med postopkom na predlog stranke ali po uradni dolžnosti odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda, ali naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev. Praviloma se uporabljajo pri izdaji začasnih odredb določbe zakona, ki jih ureja zavarovanje, torej Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami). Pogoje za izdajo začasne odredbe so navedene v 270. členu ZIZ, vrste začasnih odredb pa so primeroma navedene v 271. členu ZIZ.

Predpogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve je, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev do dolžnika obstoji oziroma, da mu bo nastala. Prav tako mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Nevarnosti upnik ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje glede tega, da tožnik ni verjetno izkazal nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Nobene nevarnosti ni, da toženka obveznosti do tožnika, kot bodo pravnomočno ugotovljene, ne bo izpolnila, saj gre za javni zavod, za katerega obveznosti jamči tudi Republika Slovenija. Tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni navajal in izkazoval, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ).

Pritožbeno sodišče meni, da tožnik ni izkazal, da izvršitev izpodbijanega upravnega akta pomeni zanj težko nadomestljivo škodo. O težki nadomestljivi škodi govorimo takrat, kadar je poleg verjetnosti nastanka škode izkazano tudi, da jo bo težko nadomestiti ali omiliti. Pričakuje se nastanek resnih posledic, ki se kažejo v tem, da gre za znatno škodo, ki bi upnika prizadela toliko, da bi jo bilo težko sanirati.

Pritožbeno sodišče ne more slediti navedbi tožnika v pritožbi, da je ravnanje toženke samovoljno. Z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-358/04-13 z dne 19. 10. 2006 ugotovljeno neskladje, bi moral odpraviti Državni zbor v roku 9 mesecev od objave ustavne odločbe v Uradnem listu RS in ne tožena stranka in v zvezi s tem ni moč govoriti o samovolji tožene stranke.

Glede na to, da ni izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 270. člena ZIZ (izpolnitvena nevarnost) in da tožnik tudi ni izkazal verjetnost, da bi tožena stranka s predlagano odredbo pretrpela ne neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ), je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo predlagano začasno odredbo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP ter na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.