Jedro

Tožnica zmotno meni, da je kot mladoletna oseba (in prejemnica denarne socialne pomoči) avtomatično upravičena do brezplačne pravne pomoči. Tudi v tožbi je njena argumentacija preveč pavšalna in neprepričljiva, tožnica pa se le pavšalno sklicuje na pravico do brezplačne pravne pomoči, čeprav je to pravno upravičenje, upoštevaje določila 24. člena ZBPP, podvrženo ne le izpolnjevanju finančnega pogoja, temveč mora biti hkrati izpolnjen tudi objektivni, to je vsebinski pogoj glede okoliščin in dejstev o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2. odstavka 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 96/04 in nadaljnji) zavrnila prošnjo tožnice z dne 29. 3. 2010 z dopolnitvami z dne 11. 5. 2010 in 18. 5. 2010 za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje zaradi vložitve ničnostne in odškodninske tožbe, prošnji pa je priložila tudi listine, in sicer fotokopijo sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II R 141/2010 z dne 21. 4. 2010 ter druge listine o družinskih in premoženjskih razmerah. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da je na podlagi 33. člena ZBPP pridobila in vpogledala listine spisa opr. št. Bpp 110/2009. V nadaljevanju povzema določila 11. do 24. člena ZBPP, po katerih se brezplačna pravna pomoč odobri na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa zakon, pri čemer se pri presoji kot pogoj upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilka vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka dalje navaja, da je pri odločanju vpogledala prošnjo, podano po zakoniti zastopnici mladoletne prosilke in fotokopijo sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II R 141/2010 z dne 21. 4. 2010 ter ostale listine v spisu, na podlagi katerih ugotavlja, da je prošnja neutemeljena, saj zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh, zato postopka ni razumno začeti. Po mnenju tožene stranke vložitev tožbe za ugotovitev ničnosti posameznih kazenskih sodb po veljavni zakonski ureditvi ni dopustna, saj so imele stranke v vsakem posameznem kazenskem postopku na voljo redna in izredna pravna sredstva, med katerimi tožba za ugotovitev ničnosti ni mogoča. Hkrati tožena stranka tudi meni, da vložitev odškodninske tožbe proti državi ne bi bila razumna in ne bi imela verjetnega izgleda za uspeh, saj so navedbe zakonite zastopnice o storjenih kaznivih dejanjih s strani sodnika zgolj splošne in niso podkrepljene z ustreznimi dejstvi in dokazi. Tudi iz samega sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II R 141/2010 z dne 21. 4. 2010 je razvidno, da je tožba z dne 3. 3. 2010, napisana v angleškem jeziku in dne 15. 3. 2010 prevedena v slovenski jezik, prav v vseh ozirih nepopolna in neprimerna za obravnavanje na sodišču in čeprav je le-to mladoletni tožnici dalo na voljo 30-dnevni rok za popravo in dopolnitev tožbe, ki se po navedbah zakonite zastopnice izteče 6. 6. 2010, tožena stranka meni, da je navedena zadeva očitno nerazumna in zato tudi morebitna dopolnjena tožba ne bi imela verjetnega izgleda za uspeh. Dodatno še navaja, da je glede istovrstne odškodninske tožbe bila mladoletni tožnici predhodno že odobrena brezplačna pravna pomoč z odločbo št. Bpp 110/2009 z dne 27. 2. 2009, vendar po vpogledu navedenega spisa tožena stranka ugotavlja, da tedaj dodeljena odvetnica A.A. tožbe ni vložila, ker zakonita zastopnica mladoletne tožnice ni sodelovala in ni predložila zahtevanih listin, odvetnica B.B., ki jo zakonita zastopnica mladoletne prosilke sedaj predlaga za izvajanje brezplačne pravne pomoči, pa je v telefonskem razgovoru z dne 9. 3. 2010 sporočila, da se ji zadeva ne zdi razumna. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da ni izpolnjen eden izmed zakonskih pogojev za odobritev brezplačne pravne pomoči, ki mora biti na podlagi 24. člena ZBPP izpolnjen poleg pogoja finančnega in premoženjskega stanja prosilke, na podlagi česar zaključuje, da je prošnja neutemeljena. Glede na dejstvo, da ni izpolnjen objektivni pogoj pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči tožena stranka drugih zakonskih pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni ugotavljala.

Tožnica v tožbi navaja, da je otrok in da prosi državo za pravico do odprave posledic kršitve postopkov od 26. 11. 2004, za kar prosi za odvetnika, česar pa ji država ne prizna, niti ne izvede učinkovite preiskave. Meni, da ji tožena stranka po zakonu in Ustavi ne bi smela odreči pravice do pravnega varstva – učinkovitega pravnega sredstva, ko tožnica zatrjuje, da je žrtev nasilja in mučenja s strani uradnih oseb, ki da so ji povzročile trajne nepopravljive zdravstvene posledice dne 7. 7. 1998 in 26. 11. 2004, ker ta odklonitev pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic. V tožbi navaja, da je prosila za pomoč odvetnika za ničnostno tožbo za zadeve št. K 90/2006 pri Okrožnem sodišču Ljubljana, št. K 485/2004 pri Okrožnem sodišču Ljubljana, P 186/96 pri Okrajnem sodišču Koper, kar so sodbe, ki so povzročile kazniva dejanja zoper tožnico in njene starše zaradi posegov (protipravnih) s strani države.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih za takšno odločitev, navedbe v tožbi pa po mnenju tožene stranke ne morejo pripeljati do drugačne odločitve. Dodatno še navaja, da je v 1. odstavku obrazložitve očitno pomotoma naveden datum 29. 3. 2010 kot datum vložitve prošnje, čeprav je bila le-ta sprva vložena 3. 3. 2010 in nato dopolnjena 29. 3. 2010. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določilu 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta, ki je predmet spora in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da lahko v bistvenem delu sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe tožene stranke, kajti tožnica v tožbi ničesar konkretnega ne navaja, zakaj je izpodbijana odločba nezakonita, temveč iz tožbe izhaja le, da je tožnica nezadovoljna z odločitvijo tožene stranke v zvezi z zadevo, glede katere je predhodno tožnica že uspešno uveljavljala pravico do brezplačne pravne pomoči, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe in kar potrjujejo tudi podatki predloženega upravnega spisa, saj je bila tožnici glede istovrstne odškodninske tožbe že odobrena brezplačna pravna pomoč z odločbo tožene stranke št. Bpp 110/2009 z dne 27. 2. 2009. To okoliščino je tožena stranka pravilno v skladu s podatki predloženega upravnega spisa ugotovila v izpodbijani odločbi in tega podatka tožnica v tožbi ne izpodbija. Sodišče ne sledi utemeljitvi tožene stranke le v delu, kjer tožena stranka odločitev utemeljuje tudi s tem, da je bila vložena tožba nepopolna in neprimerna za obravnavanje na sodišču glede na to, da je namen vložene prošnje ravno v pridobitvi strokovne pravne pomoči za zastopanje pred sodiščem.

Tožnica zmotno meni, da je kot mladoletna oseba (in prejemnica denarne socialne pomoči s strani CSD, kot izhaja iz vlogi priložene odločbe Centra za socialno delo Grosuplje št. 1222-24/2009 z dne 24. 11. 2009) avtomatično upravičena do brezplačne pravne pomoči tudi v konkretni zadevi. Takšna trditev, ki jo tožnica uveljavlja v tožbi, namreč tudi po mnenju sodišča nima opore v določilih ZBPP, kot je pravilno obrazložila že tožena stranka v izpodbijani odločbi ob sklicevanju na določila 24. člena ZBPP. Pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči se namreč kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (1. odstavek 24. člena ZBPP).

Po presoji sodišča je obrazložitev tožene stranke v izpodbijani odločbi v zvezi z ugotovitvijo glede neizpolnjevanja objektivnega pogoja za odobritev brezplačne pravne pomoči tožnici po določilih 24. člena ZBPP celovita, natančna in vsebuje vse obvezne sestavine, predpisane z določilom 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), ki se v postopku odločanja o (ne)odobritvi BPP subsidiarno uporablja v skladu z določilom 3. odstavka 34. člena ZBPP, tožnica pa niti ne trdi, da ugotovljena dejstva niso točna. Tudi v tožbi je namreč tožničina argumentacija preveč pavšalna in neprepričljiva, tožnica pa se le pavšalno sklicuje na pravico do brezplačne pravne pomoči, čeprav je to pravno upravičenje tožnice upoštevaje določila 24. člena ZBPP podvrženo ne le izpolnjevanju finančnega pogoja, temveč mora biti hkrati izpolnjen tudi objektivni, to je vsebinski pogoj glede okoliščin in dejstev o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči. Sodišče je glede na navedeno tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).