Jedro

10.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje o odškodninskem zahtevku odločalo brez ustreznega strokovnega znanja. Pritožbeno stališče tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z njegovimi trditvami, da je prva toženka opustila svojo dolžnost zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu, s tem, ko mu ni zagotovila primerne obutve, imenovati izvedenca s področja varnosti in zdravja pri delu, ni utemeljeno. O poteku škodnega dogodka se je sodišče prve stopnje lahko prepričalo na podlagi izpovedi tožnika, za kar ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja. Pred presojo predpostavk odškodninske odgovornosti mora namreč oškodovanec zatrjevati in dokazati, da je do poškodbe prišlo na takšen način, kot ga sam opisuje. Ker tožnik tožbenih navedb ni potrdil niti v svoji izpovedi, bi bilo imenovanje izvedenca v zvezi z dokazovanjem odgovornosti prve toženke nepotrebno. Tožnik je v svoji izpovedi zanikal zatrjevani potek škodnega dogodka, (da je padel po nevarnih stopnicah zaradi neustrezne obutve) in s tem tudi vzročno zvezo med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem prve toženke. Z ugotovitvijo, da je do škodnega dogodka prišlo, ker je tožniku noga klecnila, je odpadla potreba po nadaljnjem dokazovanju zatrjevanih kršitev prve toženke v zvezi z zagotavljanjem ustrezne opreme in ukrepov varnosti in zdravja pri delu s pomočjo izvedenca. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič B. B., C. C. in D. D. pravilno ugotovilo, da so bile stopnice, na katerih se je tožnik poškodoval, varne za uporabo, s protizdrsno zaščito, osvetljene in z ograjo. Dokazni predlog za pridobitev fotografij vseh stopnic na oddelku je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za prepozen, saj ga je tožnik podal šele na tretjem naroku glavne obravnave dne 19. 9. 2023. Četudi bi bili izpolnjeni drugi pogoji iz drugega in tretjega odstavka 286. člena ZPP za izvedbo tega dokaza, pa je takšen dokazni predlog utemeljeno štelo tudi kot nepotreben. Ker se fotografije drugih stopnic z oddelka ne nanašajo na kraj škodnega dogodka, niso relevantne za odločitev v tej zadevi.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje o odškodninskem zahtevku odločalo brez ustreznega strokovnega znanja. Pritožbeno stališče tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z njegovimi trditvami, da je prva toženka opustila svojo dolžnost zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu, s tem, ko mu ni zagotovila primerne obutve, imenovati izvedenca s področja varnosti in zdravja pri delu, ni utemeljeno. O poteku škodnega dogodka se je sodišče prve stopnje lahko prepričalo na podlagi izpovedi tožnika, za kar ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja.

11.Sodišče prve stopnje je pri odločanju o odškodninskem zahtevku na podlagi prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih v zvezi s splošnimi pravili civilnega prava o povrnitvi škode iz 131. člena Obligacijskega zakonika pravilno ugotovilo odločilna dejstva o poteku škodnega dogodka. Pritožbeno vztrajanje, da je do nesreče pri delu je prišlo, ker je prva toženka dopustila, da se po stopnicah brez zagotovitve primerne obutve nosijo težke škatle z arhivskim gradivom, je neutemeljeno. Ne drži, da je sodišče prve stopnje odškodninsko odgovornost neutemeljeno prevalilo na tožnika. Pravilno je presodilo, da potek dogodkov ne utemeljuje niti objektivne niti krivdne odgovornosti prve toženke. Na drugačno odločitev ne more vplivati pritožbeno utemeljevanje nevarnosti prenašanja škatel po stopnicah, kar je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot enostavno opravilo. Pravna stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 130/2013, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost delodajalca in vprašanje vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, so relevantna tudi v tem primeru.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o odškodninskem zahtevku na podlagi prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih v zvezi s splošnimi pravili civilnega prava o povrnitvi škode iz 131. člena Obligacijskega zakonika pravilno ugotovilo odločilna dejstva o poteku škodnega dogodka. Pritožbeno vztrajanje, da je do nesreče pri delu je prišlo, ker je prva toženka dopustila, da se po stopnicah brez zagotovitve primerne obutve nosijo težke škatle z arhivskim gradivom, je neutemeljeno. Ne drži, da je sodišče prve stopnje odškodninsko odgovornost neutemeljeno prevalilo na tožnika. Pravilno je presodilo, da potek dogodkov ne utemeljuje niti objektivne niti krivdne odgovornosti prve toženke. Na drugačno odločitev ne more vplivati pritožbeno utemeljevanje nevarnosti prenašanja škatel po stopnicah, kar je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot enostavno opravilo. Pravna stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 130/2013, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost delodajalca in vprašanje vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, so relevantna tudi v tem primeru.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

12.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal solidarno odgovornost prve in druge toženke za povračilo škode, utemeljeno zavrnilo. Glede na zgoraj pojasnjeno pritožba ni utemeljena. Podane niso niti kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

II.Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

13.Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženki sami krijeta svoje stroške odgovorov na pritožbo, saj z njima nista pripomogli k odločitvi v zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni tožniku nerazdelno plačati 34.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2020 dalje. Tožniku je naložilo, da povrne stroške postopka, in sicer prvi toženki v znesku 3.220,21 EUR, drugi toženki pa v znesku 2.136,67 EUR, oboje v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da prva toženka tožniku za škodo, ki jo je utrpel v nesreči pri delu, ni odškodninsko odgovorna. Odgovornost prve toženke je podana na podlagi pravil objektivne odgovornosti, saj prenašanje arhivskega gradiva po stopnicah v neprimerni obutvi predstavlja nevarno dejavnost. Ker mu je prva toženka takšno delo, za katero ni bil usposobljen, niti ni spadalo v okvir njegovih nalog, odredila, ne da bi pri tem zagotovila varnost in zdravje pri delu, je za nastalo škodo tudi krivdno odgovorna. Sodišče prve stopnje je na podlagi napačnih fotografij zmotno ugotovilo, da so bile stopnice, na katerih se je tožnik poškodoval, varne in primerne za uporabo. Pri tem neutemeljeno ni sledilo izpovedi tožnika in pisni izjavi A. A. o nasprotnem, izpovedi prič B. B., C. C. in D. D. pa je napačno presojalo. Zaradi nasprotij med fotografijami in izpovedmi prič v zvezi s stopnicami je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kljub temu, da je tožnik pravočasno predlagal, naj toženka v spis predloži fotografije pravih stopnic in fotografije vseh stopnic na oddelku, ogled kraja nezgode, rekonstrukcijo škodnega dogodka in postavitev izvedenca s področja varnosti in zdravja pri delu, je sodišče prve stopnje njegove dokazne predloge neutemeljeno zavrnilo. Napačno je presodilo, da je prenašanje velikih in težkih škatel po stopnicah enostavno opravilo. Pri presoji se je neutemeljeno sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 130/2013, ki s to zadevo ni primerljiva. Do nesreče pri delu je prišlo, ker je prva toženka dopustila, da se po nevarnih stopnicah nosijo težke škatle z arhivskim gradivom, tožniku pa za takšno opravilo ni zagotovila primerne obutve. Sodišče prve stopnje je odgovornost za škodni dogodek neutemeljeno prevalilo na tožnika, ki si odrejenega dela pod takšnimi pogoji ni upal odkloniti. Ker samo ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem, bi za odločitev o tožbenem zahtevku moralo imenovati izvedenca s področja varnosti in zdravja pri delu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju ugodi in glede višine zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma zadevo v celoti vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

Zveza:

3.Toženki v odgovorih na pritožbo prerekata pritožbene navedbe, predlagata njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 155, 155/1, 165, 165/1, 286, 286/3, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-15, 350, 350/2, 353 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 179, 179/1

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo, sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna.

6.Tožnik je bil pri prvi toženki, ki je imela pri drugi toženki sklenjeno zavarovanje za civilno odgovornost, na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 25. 1. 2018 do 31. 12. 2018 zaposlen zaradi opravljanja javnih del v zvezi z družabništvom in spremljanjem pacientov. Zaradi poškodb, ki jih je utrpel 30. 4. 2018, ko je padel po stopnicah, medtem ko je nosil škatle z arhivskim gradivom v klet, je vtoževal odškodnino za nesrečo pri delu.

Pridruženi dokumenti:*

7.Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič B. B., C. C. in D. D. pravilno ugotovilo, da so bile stopnice, na katerih se je tožnik poškodoval, varne za uporabo, s protizdrsno zaščito, osvetljene in z ograjo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nasprotij med fotografijami stopnic in izpovedmi prič v zvezi s tem ni podana. Sodišče prve stopnje izpovedi prič ni povzelo v nasprotju z njihovo vsebino, kot izhaja iz zapisnika o njihovem zaslišanju. Pravilno je povzelo izpovedi prič C. C. in D. D., ki sta opisovali stopnice, na katerih se je tožnik poškodoval, glede na njihovo podobnost s fotografijami drugih stopnic iz priloge B2. Pri presoji se je ustrezno opredelilo do fotografij stopnic v prilogi B13, ki jih je priča B. B. označila za verodostojne slike stopnic, na katerih se je tožnik poškodoval. Fotografije iz prilog B2 in B13 je primerjalo ter na podlagi presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj pravilno ugotovilo, na kakšnem mestu je prišlo do nesreče. S pritožbenim zatrjevanjem protispisnosti, ki se nanaša na nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov in njihovo dejansko vsebino, tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

8.Z uveljavljanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno dokazno oceno izjav prič in listin. Sodišče prve stopnje je zadostilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP in pojasnilo, zakaj je glede lastnosti stopnic izpoved tožnika ter pisno izjavo njegove partnerice A. A., v nasprotju s skladnimi izpovedmi prič B. B., C. C. in D. D., štelo za neverodostojni. Pritožbeno nestrinjanje s takšno dokazno oceno na drugačno odločitev ne more vplivati.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

9.Sodišče prve stopnje je z vpogledom v fotografije v prilogi B13 izvedlo tožnikov dokazni predlog, naj toženka v spis predloži fotografije pravih stopnic, na katerih se je poškodoval. Dokazni predlog za pridobitev fotografij vseh stopnic na oddelku je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za prepozen, saj ga je tožnik podal šele na tretjem naroku glavne obravnave dne 19. 9. 2023. Četudi bi bili izpolnjeni drugi pogoji iz drugega in tretjega odstavka 286. člena ZPP za izvedbo tega dokaza, pa je takšen dokazni predlog utemeljeno štelo tudi kot nepotreben. Ker se fotografije drugih stopnic z oddelka ne nanašajo na kraj škodnega dogodka, niso relevantne za odločitev v tej zadevi. Tudi ostale dokazne predloge, na katere se sklicuje tožnik pritožbi, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo kot nepotrebne. Glede na ugotovitev, da so bile stopnice, na katerih se je tožnik poškodoval, zaradi prenove kasneje porušene, izvedba dokazov z ogledom kraja nesreče in rekonstrukcijo škodnega dogodka niti ne bi bila mogoča. Izvedba dokaza z izvedencem s področja varnosti in zdravja pri delu, ki ga je tožnik predlagal v zvezi z ugotavljanjem pogojenosti njegovega padca s kršitvami prve toženke in neprimernosti stopnišča za prenašanje velikih škatel, ni bistvena za odločitev o odškodninski odgovornosti prve toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izpoved tožnika, ki je dejal, da je do padca prišlo, ko je pri nošenju predzadnje škatle, preko katere ni videl naprej, stopil ''negi'' in mu je noga klecnila, nakar se je vsedel na stopnice. Iz tega sledi, da gre škodni dogodek pripisati naključju, ki se je primerilo tožniku. Ker oškodovanec za škodo, ki je nastala znotraj njegove sfere, odgovarja sam, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da odškodninska odgovornost prve toženke in s tem tudi druge toženke ni podana. Predpostavke odškodnine odgovornosti, in sicer protipravnost (škoda izvira iz nedopustnega dejanja), nastanek škode, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in obstoj odgovornosti na strani povzročitelja škode, morajo biti podane kumulativno. Če katerakoli od navedenih predpostavk ni podana, sodišču ni treba presojati preostalih elementov odškodninske odgovornosti. Na podlagi ugotovitve, da ni podana predpostavka vzročne zveze, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati nadaljnjih dokazov glede drugih predpostavk odškodninske odgovornosti. Zavrnitev dokaznih predlogov, v zvezi s katerimi tožnik v pritožbi uveljavlja kršitev določb ZPP, zato temelji na dopustnem razlogu.