12. 1. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z. Z., na seji senata dne 21. decembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1610/2002 z dne 5. 3. 2003 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Novem mestu št. N 19/94 z dne 14. 2. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Sodišče je v nepravdnem postopku zaradi razdružitve solastnine zavrnilo pritožnikov predlog (in njegovo dopolnitev) za obnovo postopka, Višje sodišče pa je takšno odločitev potrdilo. Sodišči sta ugotovili, da obnovitvena razloga po 4. in po 10. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - v nadaljevanju ZPP) nista podana.

Pritožnik v ustavni pritožbi izraža nestrinjanje s takšno odločitvijo in zatrjuje kršitev 22. člena Ustave. Navaja, da ni mogel pričakovati, da bi sodišče pri odločanju o razdružitvi nepremičnine lahko štelo za pomembno okoliščino, da upravna odločba o izdaji lokacijskega dovoljenja še ni pravnomočna, poleg tega pa se je problem zanj dejansko pojavil šele z njeno razveljavitvijo. Sodišču očita tudi, da je predlagateljici postopka za razdružitev nepremičnine sploh priznalo status udeleženke, saj naj bi nepremičnino pridobila na podlagi ničnega pravnega posla. Navaja, da bi sodišče na ničnost moralo paziti po uradni dolžnosti, to pa bi zagotovo pripeljalo do drugačne materialnopravne odločitve.

B.

Pritožnik v ustavni pritožbi predvsem ponavlja svoje očitke glede nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in glede nepravilne uporabe materialnega prava, s katerimi je bil neuspešen že v pritožbenem postopku. Ustavno sodišče zato pojasnjuje, da ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in v postopku z ustavno pritožbo ne presoja samih po sebi kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. Skladno s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa pritožnik ne izkaže.

Pritožnik izpodbijanemu sklepu sicer očita kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, vendar iz navedb v ustavni pritožbi ni mogoče razbrati, v čem pritožnik vidi zatrjevano kršitev. Pravica iz 22. člena Ustave zagotavlja ustavna procesna jamstva, kršitve teh pa ni mogoče utemeljevati z argumentom, da je odločitev sodišča po vsebini napačna. Zgolj dejstvo, da pritožnik pravo razume drugače in da je nezadovoljen z odločitvijo sodišča, pa ne zadostuje za sklep o kršitvi katerekoli človekove pravice ali svoboščine.

Ker z izpodbijanim sklepom očitno ni bila kršena človekova pravica, kot jo zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger