Jedro

Glede na to, da je od vložitve tožnikove vloge dne 12. 7. 2011 preteklo več kot dva meseca ter da je preteklo tudi več kot tri leta (upoštevaje pri tem tudi datum popolnosti vloge) in da je brezuspešno potekel tudi rok za odločitev v nadaljnjih sedmih dneh, je tožnik ob vložitvi tožbe 23. 9. 2015 procesne predpostavke po citiranih določbah drugega in tretjega odstavka 28. člena ZUS-1 za tožbo zaradi molka izpolnjeval. Ob terminološko neenotnih opredelitvah zahtevkov, ob tožnikovih ugovorih, da ni jasno, ali je A. identične zahtevke kot tožnik uveljavljalo že v vlogi z dne 12. 4. 2011 ali šele z dopolnjevanjem in spreminjanjem zahteve naknadno, in ob sklicevanju toženke na določbe ZUP, po katerih stranke lahko zahtevke po vložitvi razširjajo oziroma spreminjajo, sodišče ni doseglo prepričanja o tem, da je urad upravičeno odlašal z reševanjem spornih tožnikovih zahtevkov ob utemeljevanju, da je enaka zahtevka pred njim vložila že druga zainteresirana pravna oseba.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se Uradu RS za intelektualno lastnino naloži, naj o zahtevi tožeče stranke, vloženi dne 12. 7. 2011 v zadevi, ki jo urad vodi pod št. 31227/19/2011, odloči v roku štirih mesecev od vročitve te sodbe toženi stranki.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik je 23. 9. 2015 vložil tožbo zaradi molka organa, ker Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju urad) v zakonskem roku ni odločil o njegovi zahtevi, vloženi 12. 7. 2011, in tudi ne na posebno zahtevo za odločitev v nadaljnjih sedmih dneh, ki jo je tožnik poslal uradu 14. 8. 2015. Tožnik navaja, da je kolektivna organizacija, ki je tak status pridobil z dovoljenjem urada z dne 11. 10. 2010. Z vlogo, vloženo 12. 7. 2011, pa je želel razširiti svojo dejavnost kolektivnega upravljanja tudi na avtorje prispevkov k avdiovizualnim delom. Vendar je od dne, ko je bila njegova vloga formalno popolna, to je od 5. 6. 2012, poteklo več kot 3 leta, urad pa o njej še ni odločil. Urad krši določbo prvega odstavka 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj v tam navedenem roku dveh mesecev od prejema popolne vloge, to je od 5. 6. 2012, ni izdal ustrezne odločbe. Tožnik sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in meritorno samo odloči o stvari tako, da tožniku dovoli prostovoljno kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic na avdiovizualnih delih, kot je uveljavljal, in da mu dovoli obvezno kolektivno upravljanje avtorske pravice na avdiovizualnih delih, kot je uveljavljal, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka. Podrejeno tožnik sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in uradu naloži, naj v roku 30 dni izda in vroči tožniku upravni akt, s katerim bo v upravni zadevi št. 31227-19/2011 odločil o vlogi tožnika.

2. Toženka v odgovoru na tožbo meni, da je tožba zaradi molka preuranjena. Navaja, da je tožniku v dopisu z dne 16. 4. 2015 pojasnila, da o dveh zahtevkih, to je za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice soavtorjev avdiovizualnega dela sekundarnega radiodifuznega oddajanja avdiovizualnega dela in za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice soavtorjev avdiovizualnega dela dajanja na voljo javnosti avdiovizualnega dela, še ne more odločati, ker je enaka zahtevka vložila druga zainteresirana pravna oseba časovno prej, preden ju je vložil tožnik. Dokler ne bo odločeno o navedenih zahtevkih, ki jih je v drugi vlogi vložila druga zainteresirana pravna oseba, urad o zahtevkih, ki jih je podal tožnik, ne bo mogel odločati, saj mora pri tem upoštevati določbo 3. točke prvega odstavka 149. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Po mnenju toženke pa je bilo na dan 16. 4. 2015 dejansko stanje v delu vloge tožnika, ki se nanaša na nekatere druge njegove zahtevke, popolno ugotovljeno, saj je glede teh zahtevkov urad tožnika pozval k izjavitvi glede ugotovljenih dejstev in okoliščin. Vendar pa je tožnik nato v svoji izjavitvi dne 12. 5. 2015 navajal nekatera nova dejstva glede repertoarja, zaradi česar je urad z dopisom z dne 14. 7. 2015 tožnika pozval k dopolnitvi vloge. Tožnik je dopolnil vlogo z dopisom z dne 14. 8. 2015, s katerim je predlagal izvedbo dokazov, nato pa z dopisom z dne 18. 8. 2015 poslal čistopis statuta z dne 30. 6. 2015, torej spremembe statuta, sprejete po 16. 4. 2015, dne 1. 12. 2015 pa je uradu poslal še čistopis statuta z dne 24. 11. 2015 in čistopis Pravilnika o delitvi nadomestil in avtorskih honorarjev z dne 24. 11. 2015. Glede na to toženka sodišču predlaga, naj tožbo zaradi molka organa zavrne.

3. Tožnik v pripravljalni vlogi prereka navedbe toženke v odgovoru na tožbo. Navaja, da toženka v odgovoru ni navedla, o identičnih zahtevkih katere stranke postopek vodi. Če pa gre za zadevo, začeto na zahtevo A. po vlogi z dne 12. 4. 2011, je treba presojati, kdaj je katera od vlog štela za formalno popolno. Toženka bi zato morala sodišču sporočiti, kdaj je bila vloga A. popolna. Vloga tožnika je bila formalno popolna 5. 6. 2012, kar izhaja tudi iz zapisnika upravnega inšpektorja o izvedenem inšpekcijskem nadzoru z dne 21. 7. 2015. Tožnik dodaja, da meni, da je A. dopolnilo svojo vlogo z identičnimi zahtevki šele po vložitvi vloge s takima zahtevkoma s strani tožnika. Če bi sodišče sledilo navedbam toženke o preuranjenosti tožbe z zahtevkom za meritorno odločanje o navedenih dveh zahtevkih, tožnik podaja modificiran tožbeni zahtevek, o katerem naj sodišče odloči po izvedeni glavni obravnavi. Tožnik še dodaja, da tako v njegovi zadevi kot v zadevi, za katero predvideva, da se vodi na podlagi vloge A., urad odloča nerazumno in nedopustno dolgo. Sodišču predlaga, naj toženko pozove, da sporoči številko upravne zadeve, v kateri urad odloča o identičnih zahtevkih, kot jih uveljavlja tožnik. Dodaja, da če bi urad odločil v zakonitem roku, bi tožnik ne spreminjal statuta v roku za odločanje. Ker pa je od vložitve vloge z dne 12. 7. 2011 preteklo že več kot 4 leta in pol, je normalno, da se statut tudi spremeni. Tožnik prereka navedbo toženke, da je sam prispeval k podaljševanju postopka. Nerazumno dolg čas odločanja je posledica neažurnega vodenja postopka s strani urada. Nepravilnosti v vodenju postopka pa je sicer ugotovil tudi upravni inšpektor.

4. Toženka v odgovoru na pripravljalno vlogo tožnika nasprotuje njegovim navedbam in vztraja, da je tožba preuranjena, zaradi česar jo je treba zavrniti. Sklicuje se na 3. točko prvega odstavka 149. člena ZASP ter stališča Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča, npr. v sodbi X Ips 97/2012, po katerih urad o zahtevah strank odloča po vrstnem redu podanih vlog. Tožnik je svojo vlogo za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic vložil 12. 7. 2011. Dne 12. 4. 2011 pa je vlogo za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic vložilo A., ki jo urad vodi pod številko 31221-20/2011. A. je zahtevalo izdajo dovoljenja za kolektivno (neobvezno) uveljavljanje avtorske pravice v primeru javne priobčitve (razen kabelske retransmisije) in pravice reproduciranja avtorskih avdiovizualnih del. Oba, tako tožnik v vlogi z dne 12. 7. 2011 kot A. v vlogi z dne 12. 4. 2011, sta zahtevala izdajo dovoljenja za prostovoljno (neobvezno) kolektivno upravljanje avtorske pravice v primeru reproduciranja avdiovizualnih del in javne priobčitve (oziroma priobčitve javnosti) avdiovizualnih del. Po ZUP lahko stranka, ko je postopek uveden, do izdaje odločbe na prvi stopnji razširi ali spremeni postavljeni zahtevek, lahko ga delno ali v celoti umakne itd. ZASP ne vsebuje določbe, ki bi pravni osebi, ki je vložila vlogo za izdajo dovoljenja, prepovedala spremembo ali razširitev zahtevka. Meni, da je glede na 3. točko prvega odstavka 149. člena ZASP za določitev vrstnega reda obravnave pomembno, kdaj je pravna oseba vložila vlogo za izdajo dovoljenja, iz katere je dovolj določno razvidno, za katero vrsto avtorskih del in za katere pravice zahteva izdajo dovoljenja, in ne kdaj je postala vloga formalno popolna, kot meni tožnik. Popolnost vloge je pomembna za določitev roka za izdajo odločbe (222. člen ZUP), ne pa za določitev vrstnega reda obravnave prejetih vlog za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic. Meni, da je zahtevke A., ki so postavljeni preko obsega vloge z dne 12. 4. 2011, treba obravnavati glede na prejem posamezne dopolnitve vloge, v kateri so bili ti zahtevki posredovani. A. je svojo vlogo dopolnilo 7. 9. 2012 in jo v pogledu določenih zahtevkov zožilo, v pogledu določenih zahtevkov pa razširilo. Toženka vztraja, da mora o dveh zahtevkih, ki jih je v drugi vloži vložila druga zainteresirana pravna oseba, urad odločiti, preden bo odločal o zahtevkih tožnika. Toženka vztraja pri predlogu, naj sodišče tožbo zavrne.

5. Tožnik navedbe toženke v predhodni vlogi prereka. Meni, da četudi bi bil tožnik drugi v vrstnem redu glede odločanja o navedenih dveh zahtevkih, to še ne pomeni, da urad ne bi mogel preko tega vrstnega reda odločiti o drugih zahtevkih, glede katerih pa je tožnik prvi v vrstnem redu. Za take primere je v ZUP predvidena izdaja delne odločbe. Sicer pa je tožnik od urada že prejel seznanitev. Meni, da je nesprejemljivo tudi, da urad po skoraj petih letih od vložitve še ni odločil o vlogi, v kateri A. uveljavlja sporna zahtevka. V pripravljalni vlogi nato podaja svoja pravna naziranja v zvezi z razširitvijo zahtevka v upravnem postopku ter prereka navedbe toženke.

6. Tožba je upravičena.

7. Po drugem odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sme stranka sprožiti upravni spor, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku ne izda odločbe o njeni pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh. Po tretjem odstavku tega člena sme stranka sprožiti upravni spor tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe, ter v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izda dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so v tem postopku že bila uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen.

8. V obravnavanem primeru je tožnik vlogo, zaradi katere je vložil tožbo zaradi molka organa, pri Uradu RS za intelektualno lastnino vložil dne 12. 7. 2011 (kar ni sporno ter izkazuje tudi spisna dokumentacija); po 71. členu Zakona o industrijski lastnini zoper odločbe ali sklepe urada ni pritožbe, možna pa je tožba v upravnem sporu. Ker v zadevi do tedaj ni bilo odločeno, je tožnik 17. 8. 2015 vložil še zahtevo za odločitev v nadaljnjih sedmih dneh. Ker tudi po izteku tega roka o njegovi zahtevi, vloženi 12. 7. 2011, ni bilo odločeno, je tožnik 23. 9. 2015 vložil tožbo zaradi molka organa.

9. Glede na to, da je od vložitve tožnikove vloge dne 12. 7. 2011 preteklo več kot dva meseca ter da je preteklo tudi več kot tri leta (upoštevaje pri tem tudi datum popolnosti vloge, o čemer je pojasnjeno v nadaljevanju), in da je brezuspešno potekel tudi rok za odločitev v nadaljnjih sedmih dneh, je tožnik ob vložitvi tožbe 23. 9. 2015 procesne predpostavke po citiranih določbah drugega in tretjega odstavka 28. člena ZUS-1 za tožbo zaradi molka izpolnjeval. Pri tem ni sporno, da je navedena tožnikova vloga postala popolna v letu 2012, po ugotovitvah urada 10. 8. 2012, po navedbah tožnika pa 5. 6. 2012 (iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem nadzoru upravnega inšpektorja z dne 21. 7. 2015, ki ga tožnik prilaga tožbi, izhaja, da je tožnika vloga postala popolna 6. 6. 2012). Sodišče dodaja, da tudi ni sporno, da je o delu zahtevkov, ki jih je njegova zahteva, vložena 12. 7. 2011, vsebovala, medtem bilo odločeno (izdana sta bila sklep z dne 22. 5. 2012, s katerim so bili nekateri zahtevki iz zahteve zavrženi, in sklep z dne 27. 7. 2012, s katerim je bil postopek v delu glede nekaterih zahtevkov, po umiku v tem delu, ustavljen); sporno tudi ni, da o nekaterih zahtevkih iz tožnikove vloge, vložene 12. 7. 2011, še ni odločeno.

10. Iz navedb toženke, podanih v tem upravnem sporu glede nerešenega dela zahteve, ki jo je tožnik vložil 12. 7. 2011 in zaradi katere je vložil tožbo zaradi molka organa, izhaja, da o dveh zahtevkih, to je za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice soavtorjev avdiovizualnega dela sekundarnega radiodifuznega oddajanja avdiovizualnega dela in za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice soavtorjev avdiovizualnega dela dajanja na voljo javnosti avdiovizualnega dela glede na določbo 3. točke prvega odstavka 149. člena ZASP še ne more odločiti, ker je enaka zahtevka vložila druga zainteresirana pravna oseba časovno prej, preden ju je vložil tožnik. Po navedeni zakonski določbi (namreč) pristojni organ ne izda dovoljenja, če je za isto vrsto avtorskih del in za iste pravice že izdano dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic drugi kolektivni organizaciji, razen če pravna oseba izkaže, da bi lahko zagotovila učinkovitejše in gospodarnejše upravljanje avtorskih pravic in da bi na podlagi pogodb z avtorji upravljala obsežnejši repertoar varovanih del kakor obstoječa kolektivna organizacija; z izdajo dovoljenja novi kolektivni organizaciji dotedanji dovoljenje preneha veljati. Pri tem se toženka sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 97/2012 z dne 19. 9. 2012, iz katere izhaja stališče, da iz določb 148. in 149. člena ZASP ter 130. člena ZUP ne izhaja, da bi moral urad v primeru, ko več pravnih oseb poda vlogo za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje za isto vrsto avtorskih del in iste pravice, te pravice obravnavati v enem postopku, v katerem bi moral vsaki od oseb priznati položaj stranke v postopku; Vrhovno sodišče meni, da bi moral urad najprej odločiti o prvo vloženi vlogi za izdajo dovoljenja, in v primeru, če bi na tej podlagi vložniku izdal dovoljenje, o drugi oziroma drugih vlogah odločati ob uporabi kriterijev učinkovitejšega in gospodarnejšega upravljanja in upravljanja z obsežnejšim repertoarjem.

11. Toženka je ob tožnikovih očitkih sicer v nadaljevanju pojasnila, da je enaka zahtevka kot tožnik uveljavljalo A. v zahtevi, vloženi dne 12. 4. 2011, ki jo vodi pod št. 31221-20/2011, in jo je sodišču tudi predložila. Ob terminološko neenotnih opredelitvah zahtevkov, ob tožnikovih ugovorih, da ni jasno, ali je A. identične zahtevke kot tožnik uveljavljalo že v vlogi z dne 12. 4. 2011 ali šele z dopolnjevanjem in spreminjanjem zahteve naknadno, in ob sklicevanju toženke na določbe ZUP, po katerih stranke lahko zahtevke po vložitvi razširjajo oziroma spreminjajo, sodišče ni doseglo prepričanja o tem, da je urad upravičeno odlašal z reševanjem spornih tožnikovih zahtevkov ob utemeljevanju, da je enaka zahtevka pred njim vložila že druga zainteresirana pravna oseba. Zato sodišče ne sodi, da bi bila tožba v tem delu neupravičena.

12. Glede ostalih še nerešenih zahtevkov tožnika iz zahteve, vložene dne 12. 7. 2011, pa ni niti sporno, da ni bilo zadržkov za reševanje v smislu 3. točke prvega odstavka 149. člena ZASP. Tožniku sodišče v celoti pritrjuje, da reševanje teh zahtevkov poteka nedopustno dolgo in zavrača kot neutemeljene navedbe toženke, da je na dolgo reševanje (v bistvenem) vplivalo tožnikovo dopolnjevanje vloge itd. Če bi urad odločil v roku, kot je določen v zakonu ali vsaj v razumnem roku, ob tem, ko ni sporno, da gre za popolno vlogo od 6. 6. 2012 (sodišče bi pri tem sledilo ugotovitvam upravne inšpekcije), te dopolnitve, npr. zaradi sprememb statuta ipd. ne bi bile potrebne. Tako da sodišče sodi, da je tožba tudi v tem delu v celoti upravičena.

13. Kar pomeni, da bo urad, kot mu sodišče nalaga s to sodbo, o nerešenih zahtevkih iz zahteve tožnika, vložene dne 12. 7. 2011, moral odločiti. Pri tem pa bo moral upoštevati določbe v teku upravnega spora uveljavljenega Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (v nadaljevanju ZKUASP) in o zahtevi tožnika za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje odločati po določbah ZKUASP (šesti odstavek 81. člena tega zakona). Kolikor gre pri katerem od nerešenih tožnikovih zahtevkov, za katera je toženka zatrjevala, da ju ni mogla reševati, ker je enaka zahtevka vložilo A. pred njim, ter bo pri tej ugotovitvi vztrajala, za primer obveznega kolektivnega upravljanja, bo urad upošteval ureditev novega zakona, po kateri se dovoljenje za kolektivno upravljanje iste avtorske pravice na isti vrsti avtorskih del lahko izda le eni kolektivni organizaciji (tretji odstavek 14. člena ZKUASP). Če pa gre za primere prostovoljnega kolektivnega upravljanja, bo upošteval, da take omejitve v ZKUASP ni ter da se dovoljenje za kolektivno upravljanje istih pravic na isti vrsti avtorskih del lahko izda več pravnim osebam, ki bodo upravljale pravice na podlagi pooblastila imetnika pravic.

14. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 69. člena ZUS-1 tožbi ugodilo ter naložilo uradu, da mora odločiti o nerešenem delu zahteve tožnika, vložene dne 12. 7. 2011 v zadevi, ki jo urad vodi pod št. 31227/19/2011, v roku štirih mesecev od vročitve te sodbe toženki. Ne glede na dosedanje neodgovorno ravnanje urada, ki o zahtevi tožnika odloča nerazumno dolgo, je sodišče za odločitev v zadevi uradu določilo rok štirih mesecev, upoštevaje pri tem, da mora postopek odločanja o tožnikovi zahtevi v delu, kolikor o njej še ni odločeno, zaključiti po določbah novega zakona. Kolikor pa je tožnik sodišču predlagal, naj odloči v zadevi samo, sodišče dodaja, da glede na naravo zadeve (diskrecijska pooblastila urada) ni odločalo v sporu polne jurisdikcije (zaradi česar tako tudi ni relevantno, ali je tožnik s predlogom sodišču za odločitev v sami stvari presegel zahtevo, vloženo pred uradom, kakor zatrjuje toženka).

15. Stroškovnemu zahtevku tožnika je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter mu odmerilo stroške po drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v znesku 285,00 EUR, povečanem za 22 % DDV, ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV.