Jedro

Med nezahtevne in enostavne objekte po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost sodijo tudi majhne stavbe kot dopolnitev obstoječe pozidave, površine do vključno 20 m2. Sem med drugim spada tudi manjša drvarnica. V konkretnem primeru pa iz izpodbijane odločbe izhaja, da lesena drvarnica služi kot kurilnica z rezervoarjem za kurivo ter ustrezno inštalacijo, zato ne predstavlja nezahtevnega in enostavnega objekta po tej Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost .

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je gradbeni inšpektor inšpekcijskima zavezancema A.A. in B.B. naložil, da morata takoj ustaviti gradnjo pritličnega objekta tlorisne velikosti 4,47 x 2,88 m na parc. št. 80/16 k.o. … (1. točka izreka); da morata objekt odstraniti na svoje stroške do 15. 5. 2013 in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka); da se bo v primeru neizpolnitve naložene obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka); da za objekt veljajo prepovedi iz 158. člena ZGO-1 (4. točka izreka). V obrazložitvi odločbe gradbeni inšpektor navaja, da sta inšpekcijska zavezanca na parc. št. 80/16 k.o. … leta 1977 zgradila leseno pritlično drvarnico. Objekt je bil zgrajen s soglasjem C.C., ki je takrat upravljala z zemljišči na Račkem dvoru. Leta 2013 sta postala lastnika zemljišča inšpekcijska zavezanca. Sedaj objekt v naravi predstavlja kurilnico z rezervoarjem za kurivo ter z ustrezno inštalacijo. V času gradnje je veljal Zakon o urbanističnem planiranju, po katerem je bilo treba graditev pomožnih objektov priglasiti upravnemu organu, česar pa inšpekcijska zavezanca nista storila. Po določbah sedaj veljavnega Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) gradnja brez ustreznega dovoljenja predstavlja nelegalno gradnjo, zato je izrečeni inšpekcijski ukrep v skladu z določbo 152. člena ZGO-1. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo inšpekcijskih zavezancev kot neutemeljeno, saj bi morala investitorja tako po predpisih, ki so veljali v času gradnje, kakor tudi kasneje veljavnih predpisih, pridobiti ustrezno upravno dovoljenje. V obravnavanem primeru tudi niso izpolnjeni pogoji iz 120. člena ZGO-1B, da bi bilo možno šteti, da je gradbeno dovoljenje pridobljeno po samem zakonu. Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik) je glede enostavnih objektov tudi določal, da je moral investitor izkazati pravico gradnje, česar pa investitorja ne izkazujeta, saj sta postala lastnika zemljišča šele v letu 2013. Objekt pa tudi ne izpolnjuje pogojev iz kasneje veljavne Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba), saj trenutno služi kot kurilnica, s čimer ne ustreza nobenemu izmed enostavnih objektov, ki so v navedeni Uredbi izrecno opredeljeni kot enostavni ter za katere ni potrebno gradbeno dovoljenje. Kljub ugotovljeni zakonitosti izpodbijane odločbe pa tožena stranka opozarja prvostopni organ, da v nadaljevanju postopka uporabi določbo 10. člena Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, ki je v veljavi od 9. 3. 2013 ter preveri, ali še obstajajo pogoji za nadaljevanje inšpekcijskega postopka.

Tožnica v tožbi navaja, da je bil objekt zgrajen s soglasjem takratnega lastnika C.C., ki je dovolil, da si lahko na svoje stroške uredi drvarnico. Tako je pridobila za gradnjo enostavnega objekta vsa soglasja in sicer soglasje takratnega lastnika, soglasje MOM z dne 5. 4. 2012 in kulturnovarstveno soglasje z dne 14. 9. 2012. Lastnica parcele 80/16 k.o. … je tožnica postala v letu 2013 na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 29. 1. 2013. V skladu z Uredbo iz leta 2013 je navedeni objekt enostavni objekt, za katerega ni potrebno gradbeno dovoljenje, saj meri cca. 12,80 m2. Pri tem se sklicuje na določbo 10. člena navedene Uredbe ter meni, da za navedeni inšpekcijski postopek ni več pravne podlage, zato bi ga moral inšpektor ustaviti po uradni dolžnosti. O tem pa tožnica ni prejela še nobenega obvestila s strani inšpektorja. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo ter ugotovi, da izpolnjuje vse pogoje, da za obravnavani objekt ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Predmet tega postopka se nanaša na inšpekcijski ukrep izrečen zaradi nelegalne gradnje na podlagi 152. člena ZGO-1. V skladu z navedeno določbo gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi v prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Namen vodenja inšpekcijskih postopkov je nadzor nad izvajanjem zakonov, torej varovanje javnega interesa. Zaradi navedenega so v inšpekcijskem postopku relevantna le vprašanja ali so za konkretno gradnjo izpolnjeni zakonski pogoji. Iz podatkov spisa izhaja in v zadevi tudi ni sporno, da je bil objekt zgrajen leta 1977. Gre za lesen pritlični objekt, ki po ugotovitvah inšpektorja predstavlja kurilnico z rezervoarjem za kurivo ter z ustrezno inštalacijo. Glede na namen, ki ga ima sedaj objekt (kurilnica), tudi po presoji sodišča ne gre za objekt, ki bi ga bilo dovoljeno postaviti brez ustreznega upravnega dovoljenja, tako upoštevaje določbe predpisov v času gradnje kot kasneje veljavnih predpisov. Prav tako sta investitorja postala lastnika zemljišča šele v letu 2013, izkazana pravica gradnje pa je eden izmed zakonsko določenih pogojev. Navedenega tudi ne morejo nadomestiti soglasja, na katera se tožnica sklicuje v tožbi, saj ta soglasja predstavljajo podlago za izdajo gradbenega dovoljenja.

Tožnica se v tožbi tudi neutemeljeno sklicuje na določbo 10. člena Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 18/13, 24/13, 26/13), ki je v veljavi od 9. 3. 2013. V skladu s prvim odstavkom 10. člena Uredbe se objekti, zgrajeni pred uveljavitvijo te Uredbe, glede na zahtevnost in pogoje umestitve v prostor razvrstijo po določbah te Uredbe, če je za investitorja to ugodneje. Med nezahtevne in enostavne objekte po Uredbi sodijo tudi majhne stavbe kot dopolnitev obstoječe pozidave (stavbe majhnih dimenzij, v pritlični, enoetažni izvedbi, samostojna ali prislonjena k stavbi, objekti v javni rabi) površine do vključno 20 m2. Sem med drugim spada tudi manjša drvarnica. V konkretnem primeru pa iz izpodbijane odločbe izhaja, da lesena drvarnica služi kot kurilnica z rezervoarjem za kurivo ter ustrezno inštalacijo, zato ne predstavlja nezahtevnega in enostavnega objekta po tej Uredbi. Drugi odstavek 10. člena Uredbe pa določa, da se inšpekcijski postopek, ki do uveljavitve te Uredbe še ni zaključen z izvršitvijo inšpekcijske odločbe, po določbah Uredbe pa za tak postopek ni več pravne osnove, prekine najkasneje v 90 dneh po uveljavitvi Uredbe po uradni dolžnosti. Obravnavani postopek pa se ne nanaša na izvršitev inšpekcijskega ukrepa, temveč na izrek le-tega, zato citirana določba ne vliva na presojo zakonitosti izrečenega ukrepa, ki je predmet tega postopka. Navedena določba bi lahko bila relevantna v okviru izvrševanja inšpekcijske odločbe, vendar glede na ugotovitev, da sporna lesena drvarnica služi kot kurilnica z rezervoarjem za kurivo, po mnenju sodišča ni mogoče zaključiti, da za tak postopek (prisilno izvršitev ukrepa) ni več pravne osnove.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka tožeče stranke za povrnitev stroškov sodnega postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.