Jedro

Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Pri določitvi pravične denarne odškodnine je treba upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin in strahu, in sicer glede na vse konkretne okoliščine, podane pri posameznem oškodovancu (individualizacija odškodnin), s ciljem, da se pri njemu doseže zadoščenje in s tem omilitev škode. Hkrati pa mora biti odškodnina določena tudi objektivno,s primerjavo z odškodninami za enako škodo, kar omogoča sodna praksa.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek v delu zoper prvega toženca A. B., zaradi plačila odškodnine v višini 250.000,00 SIT in pravdnih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodbe dalje do plačila (1. točka izreka). Drugotoženi stranki E. B. je naložilo, da je dolžna plačati tožnici odškodnino v višini 62.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila (2. točka izreka). Z dopolnilno sodbo z dne 2.2.2006 je višji zahtevek zavrnilo. Drugotoženki je naložilo, da je dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v višini 217.928,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh (3. točka izreka). Tožnici je naložilo, da je dolžna povrniti prvotožencu pravdne stroške v višini 376.675,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15-ih dneh (4. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi (smiselno spremeni) tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da se sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s tem, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Navaja, da prvostopenjska odločitev in obrazložitev ne sledi tožbenemu zahtevku. Stranki sta bili toženi solidarno, sodišče pa je odločilo, kot da bi bili toženi vsaka za 125.000,00 SIT. Če bi bili drugotožena stranka in tožnica za nastanek škodnega dogodka odgovorni vsaka do polovice, bi sodišče moralo priznati tožnici 125.000,00 SIT in ne le 62.500,00 SIT. To je zgolj 1/4 in ne 1/2 vtoževanega zneska. Takšna odločitev predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, izrek sodbe je nerazumljiv in v nasprotju z obrazložitvijo. Enako kršitev predstavlja obrazložitev v delu, v katerem se pri določitvi višine odškodnine sodišče sklicuje na obstoječo sodno prakso. Takšno sklicevanje je zgolj pavšalno. Sodišče bi moralo sodno prakso konkretno citirati, kot je to napravila tožnica v pripravljalnem spisu z dne 5.10.2002. Konkretno gre za zadevo na strani 305 knjige mag. Dunije Jadek Pensa (2001) Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, Ljubljana. S tako pomanjkljivo argumentacijo je zagrešena kršitev ustavne pravice do sodnega varstva pravic (22. člen Ustave RS), kot opredeljuje tudi novejša ustavnosodna praksa. Ustavno sodišče RS je tako reklo, da je z vidika te ustavne pravice pomembna trditev, ki jo tožnica ves čas zatrjuje in je v spisu že vložena relevantna sodna praksa glede višine odškodnin v podobnih primerih. Sodišče v ponovnem sojenju ponovno trdi, da gre za obstoječo sodno prakso, ne da bi jo navedlo. Zato je tožnica diskriminirana. Sodišče odstopa od ustaljene sodne prakse (ne pove katere) v škodo tožnice s prenizko dosojeno odškodnino. Sodišče zatrjevane obstoječe sodne prakse ne konkretizira. Še več, ne konkretizira niti (če bi bili razlogi za to utemeljeni in dopustni) odstopa od takšne sodne prakse. V sodbi bi moralo citirati (saj primeroma) ustaljeno sodbo prakso ali odstop od nje. Oboje je opustilo, zato takšno pavšalno sojenje ne vzdrži resnega preizkusa (sklep Up 289/04-8 z dne 13.10.2005, npr. točka 5). Sicer pa priznavanje tako nizke odškodnine in neupoštevanje obstoječe sodne prakse za določitev višine nepremoženjske škode predstavlja napačno uporabo materialnega prava. Znesek, ki ga je sodišče prisodilo tožnici, znaša zgolj 125.000,00 SIT. Ta znesek je občutno prenizek, saj gre zgolj za manj kot eno neto plačo. Če bi sodišče upoštevalo obstoječo sodno prakso, bi moralo tožnici prisoditi toliko, kolikor je zahtevala ob povišanju zahtevka - 475.000,00 SIT. Posledice tožničine poškodbe in zapleti, povezani z zdravljenjem, so bili hujši kot v citiranem primeru. Tožnica je zahtevek prilagodila na podlagi izvedenskih mnenj. Tožbo in s tem zahtevek je skladno s 184. členom ZPP lahko prilagodila do konca glavne obravnave. Ker pa je bila zadeva celo vrnjena v ponovno odločanje, bi moralo sodišče prve stopnje presojati utemeljenost višjega zahtevka ter temu ugoditi. Odločilo je ultra oz. extra petitum, saj ni upoštevalo celega zahtevka (475.000,00 SIT). Na zadnjem naroku dne 13.9.2005 sodišče, čeprav je tožnica ponovno predlagala zvišanje zahtevka, ni sprejelo sklepa o tem, da zvišanja ne dovoli. Napaka v postopku je v tem, da je sodnik zgolj povzel navedbe tožnice, ni pa odločil s sklepom. V zvezi z napačno ugotovitvijo dejanskega stanja pa navaja, da glede na količino in težo predmetov, ki so bili postavljeni na stopnišče in podest je jasno, da fizično ni mogoče, da bi jih na stopnišče znosila drugotoženka sama. Po logiki stvari ji je pri tem moral nekdo pomagati. To ni bil kdorkoli, ampak sta tako tožnica kot priča K. M. potrdila, da sta to storila toženca skupaj. To dejstvo izhaja iz predloga za uvedbo postopka o prekršku z dne 27.12.1995, ki ga sodišče v obrazložitvi sodbe citira. Nemogoče je, da bi drugotoženka sama prenesla vse težke zaboje, med katerimi so takšni, ki tehtajo več kot 20 kg, kar izhaja iz v spis vloženih fotografij. Sodišče prve stopnje se je lahko sorazmerno lahki telesni konstituciji oz. fizični moči druge toženke neposredno prepričalo na obravnavah. Vseh teh zabojev drugotoženka v tako kratkem času ni mogla prenesti, zato ni jasno, kako je lahko sodišče prve stopnje verjelo njeni izpovedi. Da sta zaboja prenesla oba toženca izhaja iz policijskega zapisnika. Da se policista, ki sta prišla na kraj dogodka, ne moreta spomniti dogodka, ne more biti argument sodišča, da prvi toženec ni pomagal znesti zaboje na stopnišče. Ni res, da prvi toženec drugotoženki ni pomagal znesti predmetov na stopnišče, ker naj bi zbiral podpise, saj je to storil pred tem. Sodišče je napačno povzelo izpovedbo tožnice, ko v 2. odst. na strani 4. zapiše: "da je tožnica le sklepala, da naj bi te stvari prenašal tudi prvotoženec, čeprav ga očitno ni videla, da bi to počel." Iz njenih izpovedi izhaja v postopku opr. št. P 149/95 na glavni obravnavi dne 13.5.1999: "povem, da to dejanje sta opravila le toženca, mati je stala zadaj." Tudi priča K. M. je v tem postopku povedal: ".... da vse stvari, ki so bile prej na dvorišču, sta toženca znosila na podest in stopnice." Tudi v tem postopku je tožnica jasno povedala in ne le sklepala, kot povzema sodišče, da je videla prvotoženca kako prenaša zaboje na stopnišče. Iz zapisnika z dne 17.6.1999 izhaja: "povem, da je bilo 26.8.1995, in sicer je bila sobota, ko sem iz svojega stanovanja v prvem nadstropju slišala, da se nekaj dogaja po stopnicah. Šla sem pogledat in videla, da so naše stvari, ki so bile junija prenesene iz kleti na dvorišče, prenesene na stopnišče. Šlo je za zaboje, cvetlične lončke, steklenice, vloženo sadje v kozarcih. To sta prenesla B. E. in A., mama je stala zadaj. Te stvari sta namestila na stopnišče in podest, tako da prehod ni bil mogoč". Težkih zabojev (po število vsaj 10 kot je videti iz fotografij) drugotoženka ni mogla sama znositi v prvo nadstropje. To, da je bil prvotoženec v času padca pri pošti, ne izkazuje, da ni pomagal prenesti zabojev na stopnišče. Sodišče na strani 5 sodbe, 3 odst., sklepa, da je bila tožnica razburjena in je bila zaradi tega premalo pazljiva. To premajhno pazljivost pa ji v 2. odst. na strani 6 šteje v slabo. Razlog za razburjenost tožnice je v dejstvu postavitve zabojev na stopnišče, torej v dejanju obeh tožencev in ne v njej sami. Zato sodišče ne more polovice odgovornosti za padec po stopnicah delno naložiti na tožnico. Evidentno je, da sta za nastanek škodnega dogodka v celoti odgovorna toženca. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških. Odmera je prenizka in napačna že zato, ker je odločitev o temelju in višini zahtevka napačna.

Drugotoženka v pritožbi, vloženi po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga, da se pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu (v točki 2 izreka ter glede odločitve o stroških v 3. točki izreka) spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožnici naloži v plačilo vse stroške, podrejeno, da se sodbo v tem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, s tem, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Meni, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oz. so najmanj nejasni. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. (pravilno 14.) točke 2. odst. 339. člena ZPP. Navaja, da so fotografije, katere je predložila v spis tožnica, skrajno nezanesljiv dokaz iz razlogov, ki jih navaja že sodišče samo, da gre za črnobele fotokopije fotografij, ki so slabe kvalitete ter zato iz njih ni mogoče povsem točno ugotoviti, ali so stvari zložene po celotni površini podesta ali le po delu le tega, kot je trdila drugotoženka. Po prepričanju drugotoženke sodišče dokazne ocene tem slabim črnobelim fotokopijam fotografij ne bi smelo pokloniti vere, saj te ne prikazujejo stanja pred dogodkom, ampak prikazujejo stanje po tem, ko je tožničin mož ob pomoči tožnice, ki je v toženko zabrisala ptičjo kletko, te iste stvari že razmetal in zmetal v drugo toženko. Toženka je na naroku 5.10.1999 ter tudi v izpovedi ob svojem zaslišanju 17.6.1999 izpovedala, da je stvari zložila na prvi podest in prvo stopnico, in sicer na tisto stran podesta in stopnic, kjer je zid in samo ob zidu, ter še, da stvari ni bilo niti toliko, da bi jih sploh lahko položila čez cel podest in stopnice ter tudi, da tako kot je ona zložila te zabojčke, se je dalo iti po stopnicah in po podestu, vendar so potem te stvari vse razmetali, in sicer tožničin mož, ko je stvari metal vanjo, še prej pa je nekaj stvari razmetala sestra, ki je vanjo vrgla kletko, kar je potrdila ob zaslišanju 5.10.1999 tudi mati D. Š.. Slednja je izpovedala, da je stvari na stopnice znosila drugotoženka, in sicer v škatlah, ki jih je položila na podest stopnišča, in sicer k zidu. Upoštevati je, da je tudi iz spornih črnobelih fotokopij fotografij, ne glede na slabo kvaliteto, razbrati, da ne prikazujejo stvari, zloženih v škatlah oz. zabojčkih ob zidu, ampak po celotni površini stopnic in podesta razmetane stvari, ki niso več v škatlah, kar sodišče sploh ne upošteva oz. se do teh pomembnih okoliščin sploh ne opredeli, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je v posledici nezmožna preizkusa. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo v dokaz dejstva, da tožnica nikakor ni padla po stopnicah, predlagala vpogled v spis sodišča prve stopnje opr. št. P 149/95, kjer se je obravnaval isti dogodek med istimi strankami. Ker sodišče temu dokaznemu predlogu ni sledilo, je sodišče dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Če bi vpogledalo v ta spis, bi se lahko prepričalo, da je toženka že oz. tudi v tem postopku, ki je tekel zaradi motenja posesti, trdila in dokazovala, da njeno ravnanje ni mogoče okarakterizirati kot škodljivo ravnanje oz. dejstvo, saj dne 26.8.1995, ko je na podest zložila stvari, glede katerih je že pred tem tudi od tožnice zahtevala, da jih z možem odstranita ter katere tudi tožnici niso predstavljale ovire, ravnala izključno in samo v okviru dovoljene samopomoči, kar vse povzema tudi instančna odločba opr. št. Cp 1143/99, ki jo prilaga pritožbi kot dokaz. Zato so zaključki sodišča prve stopnje o škodljivem dejstvu, ki se očita ter tudi o vzročni zvezi med ravnanjem drugotoženke pri postavljanju spornih stvari na sporno stopnišče in zatrjevanem padcu tožnice povsem nepravilni zaradi neizvedbe in neocene teh še kako pomembnih okoliščin, najmanj preuranjeni. Sodišče v nadaljevanju dokazno oceno o resničnosti trditev tožnice o zatrjevanem padcu po stopnicah gradi izključno in samo na podlagi izjav tožnice, ko je dr. M. izjavila, da je padla po stopnicah zaradi ovir, ki jih je postavila znana oseba, nadalje njene ustne izjave dr. T., kot je razvidno iz avtoanamneze, ki jo povzema njegovo pisno izvedensko mnenje z dne 26.10.1999, izpovedi M. in D. K., to je njenega moža in sina, ki sta zato še kako zainteresirana, da tožnica v pravdi zmaga in sta zato previligirani in nezanesljivi priči ter nadalje na izpovedi še kako pristrane priče Z. H., to je osebe, ki obiskuje tožnico in njenega moža, hodi z njima ven na pijačo in kateri se je pred narokom v tej zadevi pogovarjal po telefonu s tožničinim možem ter tudi dne 14.2.2003 neposredno pred zaslišanjem pred razpravno dvorano, skratka na izpoved volje osebe, ki je zaradi vsega opisanega nikakor ni mogoče šteti za verodostojno. Pri tem pa ne upošteva oz. ne oceni povsem nasprotnih izjav in izpovedi toženca, matere pravdnih strank D. Š. ter tudi neokužene priče M. D., kateri so vsi skladno izpovedali, da tožnica ni padla po stopnicah, ampak se sodišče v razlogih kar skrije za načelo proste presoje dokazov iz določbe 8. člena ZPP, ne da bi pri tem pritožnici omogočilo vpogled v svoj miselni proces pri odločanju o tem, kaj je šteti za dokazano in kaj ne ter zakaj. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da priča M. D. padca ni videla zato, ker očitno ni bil pozoren na dogajanje pred hišo, ne vzdrži resne presoje, saj je glede na to, kako natančno je ta priča ob zaslišanju opisovala dogajanje pred hišo povsem protispisen in zato neupošteven. Iz zdravniškega potrdila dr. M. se da razbrati le to, kar je tožnica povedala zdravniku, nikakor pa ne, da se je to dejansko in resnično zgodilo. Enako velja za pisno izvedensko mnenje, o katerem je izvedenec ob zaslišanju 22.11.2002 tudi na pripombe tožnice z dne 28.3.2001 izpovedal, da pri izdelavi mnenja ni vpogledal predmetnega spisa, upošteval je avtoanamnezo tožnice in njene ustne podatke o poteku zdravljenja. Opozoriti je, da je ob primerjavi pisnega izvedenskega mnenja z dopolnitvijo na naroku 22.11.2002 ugotoviti, da je izvedenec svoj izvid in mnenje bistveno spremenil, saj je na naroku izpovedal, da opis poškodb dr. M. iz zdravstvenega potrdila ne odgovarja poškodbam kot so razvidne iz fotografij, nadalje, da iz fotografij ni mogoče zaznati, da gre za poškodbe prav pri tožnici oz. da je pritožničin pomislek, da fotografiji nista zanesljiv dokaz, saj iz njiju ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali sploh prikazujeta tožničino nogo, še kako utemeljen oz. kot je izpovedal izvedenec, da pripomba toženke v tej smeri drži. Sodišče bi tudi moralo upoštevati, da je izvedenec izpovedal, da ni možno, da dvocentimetrska odrgnina na goleni pusti podpludbo kot jo je videti na fotografiji A/1, da iz fotografije A/2 nikakor ne more zanesljivo ugotoviti, ali gre za levo ali desno nogo, da odrgnina, ki jo opisuje dr. M. v zdravniškem potrdilu ne more povzročiti podpludbe, ki jo je videti na fotografiji A/2. Takšne zaključke izvedenca, ki ga je sodišče angažiralo prav zato, da bi na podlagi svojega strokovnega znanja razjasnil pomembna pravotvorna dejstva v postopku, po trdnem prepričanju pritožnice, ne more omajati izpoved še kako pristranega moža in prijatelja H.. Zato ne morejo vzdržati razlogi izpodbijane sodbe na sedmi strani o tem, kakšno škodo naj bi tožnica utrpela. Sodišče je opisalo škodo kar tako, da jo je prepisalo iz pisnega izvedenskega mnenja, neupoštevaje pri tem, da je izvedenec na naroku to mnenje spremenil. Zato ne vzdrži ocena sodišča, češ da naj bi bile izpolnjene vse predpostavke obstoja odškodninske odgovornosti 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Zato druga toženka nikakor ne more biti odgovorna za škodo, ki je ni povzročila niti do višine 50%, sploh pa ne za škodo iz naslova vtoževanih fizičnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja, ki sploh niso izkazane, kaj šele dokazane, saj o tem ne obstoji noben zanesljiv dokaz - listinska dokumentacija (npr. izvid kontrolnega pregleda pri dr. M. ali izbranem zdravniku, bolniški listi, ...), ampak je o njej sklepal izvedenec le na podlagi ustnih izjav tožnice. Zato je sodišče materialnopravno podlago določb ZOR iz 154. člena zmotno uporabilo. Prav tako je zaradi vsega opisanega tudi stroškovna odločitev nepravilna.

Na pritožbo je tožnica odgovorila, opozorila, da pritožbi priložen sklep opr.št. 1149/99 ni mogoče upoštevati glede na 337.čl. ZPP in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožnice: V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v delu zoper prvega toženca zavrnilo in odločilo, da je drugotoženka krivdno odgovorna za obravnavani škodni dogodek, podana pa je tudi soodgovornost tožnice, v višini 50%. Tožnici je za pretrpljene telesne bolečine prisodilo odškodnino v višini 125.000,00 SIT (od zahtevanih 250.000,00 SIT), ob upoštevanju njene soodgovornosti v višini 50% je zato naložilo drugotoženki plačilo odškodnine v višini 62.500,00 SIT, višji zahtevek pa zavrnilo. Zato očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana, saj je izpodbijana odločitev povsem razumljiva, niti ni nasprotij med izrekom in obrazložitvijo. Tudi pritožbeni očitek napačno ugotovljenega dejanskega stanja ni utemeljen. Pritožba s sklicevanjem na pravdno zadevo opr. št. P 145/95 ne more uspeti. Izpovedi pravdnih strank in prič v tem postopku je sodišče natančno ocenilo, vsako posebej in vse skupaj in prepričljivo zaključilo, da ni dokazov, da je 26.8.1995 dopoldne zlagal prazne kozarce, lončke za rože in steklenice v zabojih na podest in stopnišče stanovanjske hiše, tudi toženec. Tudi priča K. M., tožničin mož, na katerega se pritožba sklicuje, je izpovedal, da sta stvari odložila toženca, "ker jih je videla žena" in torej ne on sam (list. št. 39 spisa). Tako je izpoved tožnice, ki naj bi edina videla oba toženca, ko sta zložila stvari na podest in stopnišče ( kot je ugotovilo sodišče prve stopnje sta tudi zapis v predlogu za uvedbo postopka o prekršku policista napravila na podlagi navedb tožnice) osamljena, saj nobena od prič ni videla toženca zlagati stvari, niti, da bi bil prisoten ob dogodku, le tožnica tako trdi, zato ji sodišče upravičeno ni sledilo ( na dejstvo lahke telesne konstitucije oz. fizične moči drugotoženke pa se tožnica v postopku na prvi stopnji ni sklicevala, v pritožbi pa je to prepozno) in je prvostopenjsko sodišče zato ugovoru pasivne legitimacije prvega toženca pravilno sledilo.

Res je tožnica predlagala zvišanje tožbenega zahtevka z vlogo z dne 5.10.2002 (list. št. 71 spisa), vendar sodišče prve stopnje spremembe tožbe ni dovolilo ( list. št. 78 spisa), čemur tožnica ni oporekala - o tem se je tudi že pritožbeno sodišče izreklo v sklepih z dne 25.8.2004 in 5.4.2005 (list. št. 121, 162 spisa), na zadnjem naroku 13.9.2005 pa tožnica ni predlagala zvišanja tožbenega zahtevka, taka pritožbena trditev je protispisna (list. št. 168 spisa). Pa tudi, če bi bilo mogoče slediti pritožbi, da je tožnica zgolj uskladila tožbeni zahtevek glede na pridobljeno izvedensko mnenje in je zato sodišče prve stopnje napačno uporabilo 184. člen ZPP, ki obravnava institut spremembe tožbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi to lahko predstavljalo le relativno bistveno kršitev po 1. odst. 339. člena ZPP, ki pa na izpodbijano odločitev nima vpliva, saj je prvostopenjsko sodišče prisodilo tožnici odškodnino le v višini 62.500,00 SIT, višji zahtevek pa je zavrnilo.

S tem, ko sodišče prve stopnje ni citiralo konkretnih primerov sodne prakse, še ni kršilo 22. člena Ustave RS in očitek kršitve ustavne pravice do sodnega varstva pravic zato ni utemeljen. V pripravljalni vlogi z dne 5.10.2002, na katero se pritožba sklicuje, se je namreč tožnica le pavšalno sklicevala na "obstoječo prakso Vrhovnega sodišča RS in knjigo Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo mag. Dunje Jadek Pensa", zato je pritožbeno sklicevanje na konkreten primer na strani 305 omenjene knjige in kot je razumeti, v zvezi s tem na odstop od sodne prakse, novo. Sicer pa po mnenju pritožbenega sodišča tudi ob upoštevanju citiranega primera (ko je sodišče ženski, poškodovani ob napadu, prisodilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 100.000,00 SIT - 1, 3 povpr. plače) prisojena odškodnina tožnici (0,70 povpr. plače) ni prenizka. V citiranem primeru je bila namreč poškodovanka prepeljana v bolnico, pregledana v kirurški ambulanti in oskrbljena in dobila je tudi protitetanično zaščito v obliki injekcij. V obravnavani zadevi pa je tožnica opravila zgolj ambulantni pregled pri zdravniku, kjer so ji mesto poškodbe le oskrbeli (pošpricali in namazali). Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pomeni namreč uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine, za določitev vsebine katerega obstajajo merila, ki izhajajo iz 200. člena ZOR, ki se v tem postopku še uporablja glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika. Pri določitvi pravične denarne odškodnine je treba upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin in strahu, in sicer glede na vse konkretne okoliščine, podane pri posameznem oškodovancu (individualizacija odškodnin), s ciljem, da se pri njemu doseže zadoščenje in s tem omilitev škode. Hkrati pa mora biti odškodnina določena tudi objektivno, s primerjavo z odškodninami za enako škodo, kar omogoča sodna praksa. Ob upoštevanju navedenega je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno prisodilo tožnici odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v višini 125.000,00 SIT (oz. 0,70 povpr. plače). Kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča je tožnica trpela močnejše bolečine dva dni ter nato srednje zmerne bolečine 8 dni ter nato še blažje bolečine, največ do 14 dne po nastanku obravnavane poškodbe, tablet proti bolečinam ni jemala, niti ni bila na bolovanju. Nogo si je le mazala, imela črno kakšnih 14 dni in zaradi poškodbe hodila s težavo. Ob upoštevanju idividualizacije in hkrati objektivizacije odškodnin zato po mnenju pritožbenega sodišča do višje odškodnine tožnica ni upravičena (že cit. publikacija Denarna odškodnina - pregled sodne prakse - prim. 529 - denarna odškodnina za telesne bolečine 0,15 povpr. plače, prim. 528 - denarna odškodnina za telesne bolečine 0,20 povpr. plače).

Pritožba smiselno očita zmotno uporabo 192. člena ZOR, ki določa, da oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda, ali da je bila škoda večja, kot bi sicer bila, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine, po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljeno. Tožnica je trdila, da je padla ( škodljivo dejstvo), ko se je spotaknila ob zložene stvari na podestu in stopnišču, in da se je zaradi tega (vzročna zveza) poškodovala. Dejanskih prvostopenjskih ugotovitev, da je tožnica zložene stvari na stopnišču in podestu videla in da se pri hoji navzdol po stopnicah ni držala za ograjo, pri čemer se je ob omenjene stvari spotaknila in padla, pritožba ne izpodbija. Ob takih dejanskih ugotovitvah pa je zato zaključek prvostopenjskega sodišča o soodgovornosti tožnice zaradi nepazljivosti in nerodnosti, saj bi lahko v primeru, če bi se držala za ograjo, padec preprečila, povsem sprejemljiv (zadnji odstavek 6. strani izpodbijane sodbe) in ga pritožba s sklicevanjem na tožničino razburjenost, ne more omajati. Tožnica ni ravnala s skrbnostjo povprečnega človeka, ni se, ob videnih ovirah, držala za ograjo, zato je njen prispevek k nastanku škode (1. odst. 192. člena ZOR) pravilno ugotovljen in izpodbijana odločitev o podlagi v navedenem razmerju materialnopravno pravilna. Tako se izkažejo vse pritožbene navedbe kot neutemeljene, kar je narekovalo pritožbenemu sodišču, da je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi drugotoženke: Tudi s strani drugutoženke očitna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in preizkus sodbe je mogoč. Pritožbenim navedbam, da črnobelih fotokopij fotografij sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, ni mogoče slediti. Sodišče je na podlagi teh ugotovilo, da so bile stvari zložene po pretežni površini podesta in prve stopnice in torej ne po celem podestu in stopnicah, kar pa slednje trdi tudi drugotoženka. Tudi pritožba ne izpodbija prvostopenjske ugotovitve, da je toženka stvari zložila na podest in stopnišče, trdi sicer, da jih je zložila na tisto stran, kjer je zid, kar pa po mnenju pritožbenega sodišča ni odločilno, ob ostalih izvedenih dokazih, ki so potrdili, da se je tožnica ob te stvari spotaknila, padla in se poškodovala. Res sodišče prve stopnje dokaza z vpogledom v pravdni spis opr. št. P 149/95 ni izvedlo, vendar pritožba ne pojasni, v čem naj bi to vplivalo na pravilnost izpodbijane sodbe. Tudi toženka ne zanika, da je stvari zložila na podest in stopnice, njeno zatrjevanje v motenjski pravdi "da je ravnala v okviru dovoljene samopomoči", kar poudarja pritožba, pa je v tej odškodninski pravdi neupoštevno. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje gradi dokazno oceno o resničnosti trditev tožnice o padcu samo na podlagi izjav tožnice dr. M., dr. T., na podlagi izpovedi M. in D. K., to je priviligiranih prič ter izpovedi Z. H., to je neverodostojne priče in ne upošteva izpovedi toženke, D. Š., M. D., ki so vsi izpovedali, da tožnica po stopnicah ni padla in da tega ne obrazloži, ne drži. Sodišče prve stopnje se je opredelilo in pojasnilo zakaj izpovedbi toženke in njene matere D. Š. ni sledilo (stran 5 in 6 sodbe), medtem ko je ugotovilo, da toženca takrat ni bilo na dvorišču. Priča M. D. v svoji izpovedi padca tožnice ni omenjal, kot je sodišče prve stopnje pojasnilo, je na dogajanje postal pozoren šele, ko je tožničin mož pričel metati stvari, kar pa je bilo že po tem, ko je tožnica padla in jo je mož ujel. Zato ne gre za protispisen zaključek prvostopenjskega sodišča, kot očita pritožba. Že v vlogi z dne 11.5.1999 je tožnica trdila, da je bil prav njen padec, ko se je spotaknila ob omenjene stvari in poškodovala, sprožilni moment za moževo reakcijo, da je stvari zmetal na dvorišče in to izhaja tudi iz izpovedi slednjega. Pritožba izpostavlja izpoved priče Z. H., neverodostojne zaradi znanstva s tožnico in njenim možem, zgolj znanstvo pa seveda priči a priori še ne jemlje kredibilnosti, sodišče prve stopnje svoje dokazne ocene tudi ni oprlo zgolj in izključno na izpoved te priče. Tudi ne drži, da je izvedenec svoje mnenje spremenil. Res je izvedenec izpovedal, da dvocentimetrska dolga odrgnina ne more povzročiti podpludbe kot je razvidna iz fotografije (A1), vendar pa je tudi izpovedal, kar povzema tudi sodišče prve stopnje, da je mogoče, da dr. M. ob pregledu tožnice podpludbe ni zaznal, ki pa se je lahko že začela razvijati v globini, v podkožju. Res je izvedenec povedal, da iz samih fotografij še ni mogoče ugotoviti, ali je na njih res tožnica in pritožba zato navaja, da fotografiji nista zanesljiv dokaz, ali prikazujeta tožničino nogo, vendar pa pritožba pri tem prezre, da je izvedenec pojasnil, da se lokacija poškodb iz zdravniškega potrdila dr. M. in fotografij ujema, da poškodbe na fotografijah niso sveže, ampak nekaj dni stare, in da so lahko na fotografijah iste poškodbe kot jih je opisal v mnenju, saj se tovrstne poškodbe ne pokažejo takoj, to je odvisno od poškodb tkiva in nagnjenosti poškodovanca h krvavitvam v tkivih, poškodovanju žilic oz. kapilar. Tudi ne drži, da ni jasno ali gre za levo ali desno nogo, saj je izvedenec povedal, da gre za podpludbo na levi goleni tik pod kolenom, na notranji strani leve noge večja podpludba, ki je v srednjem delu že razbarvana, pa leži tik pod zgoraj opisano prvo na notranji strani goleni. Zato dokazni oceni izvedenskega mnenja, ki jo je opravilo prvostopenjsko sodišče, ni mogoče ničesar očitati in ni mogoče slediti pritožbi, ko citira le iztrgane posamezne dele izvedenčevega mnenja. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožnica vsled padca utrpela škodo ( utrpela je bolečine, kot vse že opisano v 1.odst. 7. strani te sodbe), katerega je sprejelo tako na podlagi izvedenskega mnenja kot tudi na podlagi ostalih izvedenih listinskih dokazov in izpovedi pravdnih strank in prič. Vse pritožbene navedbe so tako neutemeljene. Sodišče druge stopnje je zato opravilo preizkus izpodbijane sodbe še v mejah po uradni dolžnosti upoštevnih razlogov (2. odst. 350. člena ZPP) in ker tudi ob takem preizkusu kršitev ni zasledilo, je obe pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 154. in 165. členom ZPP.