Jedro

Presoja pogojev za sojenje v nenavzočnosti obdolženca (1.odstavek 442. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obs. B.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 150.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici z dne 07.11.2000 je bil obs. B.R. spoznan za krivega kaznivega dejanja ponareditve uradne listine po 1. odstavku 265. člena KZ ter mu je po določbah 1. odstavka 50. člena in 1. odstavka 51. člena KZ bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Po določbi 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bilo odločeno, da mora povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik G.G. iz S., je priporočeno po pošti dne 24.11.2000 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP, zaradi absolutne kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije napadeno sodbo razveljavi.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Sodišče ni zagrešilo očitane kršitve iz 3. točke 371. člena ZKP. Ravnalo je v skladu z določbama 439. in 442. člena ZKP, ki določata pogoje za sojenje brez navzočnosti obdolženca in njegovega zagovornika v sumarnem postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je bila glavna obravnava opravljena brez obsojenca, to je brez oseb, katerih navzočnost je na glavni obravnavi obvezna.

Osebe, katerih navzočnost je na glavni obravnavi obvezna, so določene v 306., 307., 308. in 439. členu ZKP. Praviloma je navzočnost obdolženca na glavni obravnavi obvezna in sodišče zagotavlja takšno navzočnost po postopku, ki je predpisan v določbah 1. in 2. odstavka 307. člena ZKP. Izjemoma se lahko opravi glavna obravnava v rednem postopku v obdolženčevi nenavzočnosti, če ne pride na glavno obravnavo, kljub temu da je bil v redu povabljen in če njegova navzočnost ni nujna, če je navzoč njegov zagovornik in če je pred tem že bil zaslišan (3. odstavek 307. člena ZKP). V skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem dovoljujejo sojenje obdolženca v nenavzočnosti določbe 1. odstavka 442. člena ZKP, ki so glede pravilnosti vabljenja in ugotovitve, da obdolženčeva navzočnost ni nujna ter dejstva, da je bil pred tem že zaslišan, enake kot v določbi 3. odstavka 307. člena ZKP. Pri tem pa ni zahtevana navzočnost obdolženčevega zagovornika. Za odločitev sodišča, da bo izvedlo glavno obravnavo v obdolženčevi nenavzočnosti, morajo biti izpolnjeni vsi našteti zakonski pogoji. Posebej še, ker je pravica do sojenja v navzočnosti pravica, ki jo v okviru pravnih jamstev v kazenskem postopku zagotavlja Ustava (druga alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije).

Zoper obsojenca je tekel kazenski postopek pred pristojnim okrajnim sodiščem. Kot je razvidno iz poteka tega postopka, je sodišče razpisalo in opravilo več glavnih obravnav, pri čemer je v nekaj primerih njihove preložitve sledilo zagovornikovemu opravičilu in obsojenčevi zadržanosti zaradi bolezni. Pred izvedbo glavne obravnave dne 07.11.2000, na kateri je izreklo sodbo, je sodišče razpisalo glavno obravnavo za dne 24.10.2000. Zagovornik je v dopisu z dne 28.09.2000 med drugim prosil sodišče, da glavno obravnavo, razpisano za ta datum, preloži, ker ima razpisan narok v drugi kazenski zadevi, v kateri nastopa v vlogi zagovornika po uradni dolžnosti. Sodišče je dne 29.09.2000 ugodilo prošnji in glavno obravnavo preložilo na 17.11.2000. V dopisu z dne 03.10.2000 je zagovornik ponovno vložil predlog za preložitev naroka z utemeljitvijo, da ima razpisan narok v drugi kazenski zadevi pri Okrajnem sodišču v Sežani. Zatrjevani narok je dokazoval s sporočilom sodišča o preložitvi glavne obravnave na 07.11.2000 ob 11.00 uri. Z dopisom z dne 04.10.2000 je sodišče zagovorniku sporočilo, da glavne obravnave, razpisane za dne 07.11.2000, ne bo preložilo. Pri tem je navedlo, da je v tej kazenski zadevi naroke za glavno obravnavo že večkrat preložilo, nazadnje tudi narok za glavno obravnavo dne 24.10.2000. Zagovornik je v predlogu z dne 23.10.2000 znova predlagal preložitev glavne obravnave z navedbo, da ima razpisan narok v kazenski zadevi pri Okrožnem sodišču v Kopru ter priložil fotokopijo vabila tega sodišča. Sodišče ni ugodilo predlogu ter je o tem pisno obvestilo zagovornika (dopis z dne 24.10.2000). Na glavno obravnavo dne 07.11.2000 obsojenec in zagovornik nista pristopila. Iz zapisa v zapisniku o nadaljevanju glavne obravnave je razvidno, da je obsojenec pred glavno obravnavo, ki se je začela ob 09.00 uri, ob 08.17 uri telefonično sporočil, da zaradi vročine ne more pristopiti na obravnavo ter da mu je sodnik odgovoril, da na ta način že drugič obvešča sodišče glede izostanka ter da se bo glavna obravnava opravila ob razpisani uri. Sodišče je nato sklenilo, da se glavna obravnava opravi v nenavzočnosti obsojenca.

Zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija v bistvu odločitev, s katero je sodišče ocenilo obsojenčevo telefonično sporočilo z navedbo razloga za izostanek z glavne obravnave dne 07.11.2000. Iz postopanja sodišča je razvidno, da opravičila obsojenca ni sprejelo. Obsojenec, ki ga je sodišče že ob preložitvi glavne obravnave na dne 11.07.2000 pisno opozorilo, da je dolžan predložiti potrdilo o nezmožnosti sodelovanja na glavni obravnavi zaradi bolezni ter na novi glavni obravnavi pojasnilo, da v bodoče na tak način ne bo prelagalo obravnav, s telefonskim sporočilom ni izkazal, da je dejansko bolan in da je njegova bolezen takšne narave, da mu onemogoča pristopiti na glavno obravnavo in na njej sodelovati. Zahtevi za varstvo zakonitosti je sicer priloženo potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela, ki ga je izdal Zdravstveni dom S., vendar je v njem naveden le čas odsotnosti z dela, ne pa tudi, zaradi kakšne bolezni je bil odsoten, prav tako ne, da zaradi slednje ni mogel biti navzoč na glavni obravnavi. Zato je sodišče postopalo pravilno, ker je ocenilo, da razlog, ki ga je sporočil obsojenec, ni opravičljiv.

Obsojenec in tudi njegov zagovornik sta bila pravilno vabljena na glavno obravnavo. Sodišče je ob upoštevanju ostalih pogojev (1. odstavek 442. člena ZKP), ki jih zahteva za varstvo zakonitosti ne izpodbija, imelo zakonsko podlago, da je opravilo glavno obravnavo v obsojenčevi nenavzočnosti. Zato uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Vložnik zahteve se sklicuje tudi na "druge kršitve, in sicer absolutne kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka". Teh kršitev ni konkretno opredelil, prav tako jih ni obrazložil ter jih zato ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). Glede na to je vložnik zahteve ne samo dolžan določno navesti razloge, s katerimi izpodbija pravnomočno sodbo, temveč jih mora tudi obrazložiti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. B.R. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.