Jedro

ZDavP, ki je veljal v času, ko je tožeča stranka plačala navedeni znesek davka, je v 99. členu določal, da davčni zavezanec plačuje davek na podlagi odločbe o odmeri davka, ki jo izda davčni organ; na podlagi obračuna, ki ga izvrši davčni zavezanec sam (samoobdavčitev) in na podlagi obračuna in vplačila davka, ki ga za davčnega zavezanca izvrši delodajalec oziroma izplačevalec od vsakega posameznega dohodka. Določba 2. odstavka 99. člena ZDavP-2, kot vse enake določbe v ZDavP in ZDavP-1, ne daje podlage za plačilo obresti, temveč iz kroga upravičencev do njih izključuje tiste, ki sami izračunajo in plačajo davek med letom in ga plačujejo z akontacijami.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Davčni organ je tožeči stranki vrnil preveč plačani davek na dodano vrednost, s 3. točko izreka izpodbijane odločbe pa je zavrnil zahtevo za vračilo obresti od preveč plačanega in vrnjenega davka na dodano vrednost. V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ navaja, da je tožeča stranka sama po inšpekcijskem zapisniku z dne 26. 6. 2002 prostovoljno plačala glavnico DDV in zamudne obresti v skupnem znesku 2.913.419,00 SIT, davčni organ pa je 8. 7. 2005 izdal odločbo o vračilu preplačila DDV v znesku 2.913.411,29 SIT in 1. 8. 2005 ta znesek tožeči stranki vrnil. Tožeča stranka se je zoper to odločbo pritožila, pritožbeni organ pa je navedeno odločbo odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba. Davčni organ ugotavlja, da tožeča stranka ni upravičena do obresti po 99. členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/6 in spremembe – v nadaljevanju ZDavP-2), saj naj bi bilo preplačilo tožeči stranki vrnjeno pravočasno, iz knjigovodskih evidenc pa naj bi izhajalo, da je davek na podlagi zapisnika plačala sama.

Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Tako kot prvostopenjski organ tudi pritožbeni organ sklepa, da je tožeča stranka dodatno obračunani DDV, skupaj z obrestmi po zapisniku inšpekcijskega pregleda, plačala prostovoljno. Navaja, da ji ni bila izdana odmerna odločba, in ji torej plačilo davčne obveznosti ni bilo naloženo. Zato naj ne bi bil upravičena do vračila obresti po 99. členu ZDavP-2 za obdobje od prostovoljne izpolnitve davčne obveznosti do dne, ko ji je bil navedeni znesek vrnjen.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev in meni, da je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno in da je zato napačno uporabljeno materialno pravo. Sodišču predlaga naj 3. točko izpodbijane določbe odpravi in davčnemu uradu naloži plačilo zamudnih obresti od preveč plačanega in vrnjenega davka na dodano vrednost z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vplačila, skupaj s stroški postopka.

Ne strinja se s stališčem tožene stranke, po katerem ji ne gre pravica do obresti za vplačana sredstva, s katerimi je davčni urad prosto razpolagal in si pridobil premoženjsko korist v višini škode, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela. Trdi, da je davčni organ napačno uporabil drugi odstavek 99. člena ZDavP-2, po katerem do obresti ni upravičen le tisti, ki sam izračuna in plača davek, ker ni sama prostovoljno plačala zneska 2.913.419,00 SIT, temveč naj bi to storila na podlagi ugotovitev, obračunov in izračunov davčnega organa. Navaja, da tudi davčni organ priznava, da so bile davčne obveznosti plačane na podlagi njegovega zapisnika in da tožeča stranka sama ni ničesar izračunavala. Meni, da zapisnik ni neuradna listina, ki ne bi imela nobenih pravnih posledic. Zatrjuje kršitev 7. člena in 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe – v nadaljevanju ZUP) in kršitev pravic, ki jih zagotavlja Ustava Republike Slovenije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so tožbeni razlogi enaki razlogom, na katere je pritožbeni organ odgovoril že v svoji odločbi in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil pri tožeči stranki opravljen davčni inšpekcijski nadzor, o katerem je bil sestavljen zapisnik, na podlagi katerega je tožeča stranka dne 27. 8. 2002 plačala znesek 2.913.419,00 SIT, ki je bil, zmanjšan za 7,71 SIT, tožeči stranki vrnjen 1. 8. 2005 kot znesek preveč plačanega davka na dodano vrednost. V zadevi je sporno, ali je tožeča stranka upravičena do zamudnih obresti od zneska preveč plačanega davka, od dne, ko je ta znesek plačala do dne, ko ji ga je davčni organ vrnil. Četrti odstavek 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in spremembe – ZDavP), ki je veljal do uveljavitve Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04 s spremembami – v nadaljevanju ZDavP-1), je določal, da davčnemu zavezancu pripadajo zamudne obresti od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka. Šesti, tj. zadnji odstavek 95. člena ZDavP pa je določal, da davčnemu zavezancu, ki sam obračuna in plača davek od razlike med letom plačane akontacije in davkom po davčnem obračunu, ne pripadajo obresti po četrtem odstavku tega člena. Tudi prvi odstavek 34. člena ZDavP-1, ki je veljal do uveljavitve ZDavP-2, je določal, da zavezancu za davek pripadajo obresti od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka od dneva plačila davka. Drugi odstavek istega člena ZDavP-1 pa je prav tako določal, da zavezancu za davek, ki sam izračuna in plača davek, od razlike med letom plačane akontacije in davkom po davčnem obračunu, ne pripadajo obresti po prvem odstavku tega člena. Enako ZDavP-2 v prvem odstavku 99. člena določa, da zavezancu za davek pripadajo obresti od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka, v drugem odstavku istega člena pa določa, da zavezancu za davek, ki sam izračuna in plača davek, od razlike med letom plačane akontacije in davkom po davčnem obračunu, obresti ne pripadajo.

ZDavP, ki je veljal v času, ko je tožeča stranka plačala navedeni znesek davka, je v 99. členu določal, da davčni zavezanec plačuje davek na podlagi odločbe o odmeri davka, ki jo izda davčni organ; na podlagi obračuna, ki ga izvrši davčni zavezanec sam (samoobdavčitev) in na podlagi obračuna in vplačila davka, ki ga za davčnega zavezanca izvrši delodajalec oziroma izplačevalec od vsakega posameznega dohodka.

V obravnavani zadevi je nesporno, da tožeča stranka zgoraj navedenega zneska ni plačala po odmerni odločbi. Nesporno je tudi, da tožeča stranka preveč plačanega davka ni sama izračunala. Vendar kljub temu, da je navedeni znesek plačala na podlagi ugotovitev davčnega inšpekcijskega pregleda, navedenih v zapisniku, plačila obresti ne more uveljavljati s sklicevanjem na drugi odstavek 99. člena ZDavP-2. Ta določba, kot vse enake določbe v ZDavP in ZDavP-1, ne daje podlage za plačilo obresti, temveč iz kroga upravičencev do njih izključuje tiste, ki sami izračunajo in plačajo davek med letom in ga plačujejo z akontacijami. Ne gre torej za to, da bi izpodbijana odločitev temeljila na napačni uporabi drugega odstavka 99. člena ZDavP-2, saj ne temelji na stališču, da do obresti ni upravičena zaradi t. i. samoobdavčitve, temveč zato, ker davčne obveznosti ni plačala po odmerni odločbi. Zapisnika davčnega inšpekcijskega pregleda, na podlagi katerega je tožeča stranka plačala navedeni znesek, pa ni mogoče šteti kot odmerno odločbo. Zapisnik je vsekakor pomemben za zagotavljanje postopkovnih pravic davčnega zavezanca, saj je zbir vseh ugotovitev inšpekcijskega pregleda, na katere pa ima davčni zavezanec pravico dati pripombe. Zapisnik torej kljub temu, da je javna listina, ni izvršilni naslov za plačilo davčnih obveznosti in mu ni mogoče pripisati pravnih posledic odmerne odločbe.

Zato tožeča stranka po presoji sodišča ni upravičena uveljavljati obresti po prvem odstavku 99. člena ZDavP-2. V davčnem postopku torej pravne podlage za plačilo obresti, v primeru kot je obravnavani, ni, zato je tudi izpodbijana odločitev davčnega organa pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Kolikor tožeča stranka meni, da je oškodovana, pa ima zagotovljeno sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1), tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ker dejansko stanje med strankama ni sporno, sporno je pravno vprašanje.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.