Jedro

Tožena stranka je s tožnikom sklepala pogodbe za določen čas praviloma za mesec dni, nekatere pa za dva ali tri mesece. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, iz kakšnega razloga so se v času trajanja ročne montaže do izvedbe avtomatizacije proizvodnje sklepale pogodbe za tako kratka obdobja, oziroma ni preverjalo, ali so ta obdobja v povezavi s trajanjem začasno povečanega obsega dela zaradi ročne montaže, predvidenimi datumi dobave orodij oziroma strojev oziroma zamudami dobavnih rokov glede dobave strojev za avtomatsko sestavo spon. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bil razlog, ki je naveden v pogodbah v zaposlitvi za določen čas, predvsem ob sklenitvi prve, pa tudi nadaljnjih pogodb o zaposlitvi, resničen, zlasti v smislu trajanja začasno povečanega obsega dela, je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal: ugotovitev, da je od 21. 6. 2016 dalje med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu Proizvodna dela po delovnem nalogu za poln delovni čas in za plačo 1.000,00 EUR bruto; da mu je tožena stranka v roku 15 dni dolžna izročiti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas; ugotovitev, da je dne 30. 6. 2017 prišlo do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi in se prenehanje pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 6. 2017 razveljavi; da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj v delovno razmerje in mu za obdobje od 30. 6. 2017 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom vsakokratne mesečne plače (v višini 1.000,00 EUR bruto), plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti neto zneskov do plačila ter ga tudi od 30. 6. 2017 dalje prijaviti v vsa zavarovanja, vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ, vse v roku 15 dni, pod izvršbo ter mu v 15 dneh dolžna povrniti pravdne stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je za razlago delovnega razmerja za določen čas pomembna Direktiva Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas in vztraja, da je vseskozi opravljal isto delo pri enem uporabniku na delovnem mestu "proizvodna dela po delovnem nalogu". Tožena stranka je s tožnikom verižila pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz razloga začasno povečanega obsega dela, čeprav pri nobeni od teh pogodb ta razlog ni obstajal. Opozarja, da je sklepanje pogodb za določen čas pri agenciji izjema. Tožnik je s prihodom k toženi stranki nadomestil drugega delavca. Enako je bil po svojem odhodu nadomeščen z novim kadrom iz istega razloga. Navaja, da uporabnik že od leta 2013 po poslovnih pogodbah za nedoločen čas najema delavce od najmanj dveh agencij na ista delovna mesta iz istih razlogov (začasno povečanega obsega dela). To pa pomeni, da potreba po tožnikovem delu ni bila le začasna. Tožena stranka ne dokazuje začasne potrebe po delu po posamičnih pogodbah, ampak se sklicuje na projektno delo A., kar ni dopustno, saj je projektno delo drug razlog, zaradi katerega se sklepa pogodba o zaposlitvi za določen čas. Poudarja, da tožena stranka ni obrazložila, zakaj je sedemkrat verižila pogodbe o zaposlitvi po en mesec iz istega razloga oziroma ni dokazala, da je za vsako pogodbo o zaposlitvi obstajal začasno povečan obseg dela. Nadalje navaja, da tožnik ni delal na ročnih delih A., ampak je opravljal dela v montaži po razporedu uporabnika na več strojih, večinoma na prekucniku, ki je poseben stroj, s katerim se v tej proizvodni hali pakirajo vsi izdelki te hale. Tožena stranka je pavšalno zatrjevala, da je bil zaradi projekta A. začasno povečan obseg dela tudi na prekucniku, na katerem je tožnik opravljal delo. Za te trditve pa ni predložila nobenega dokaza. Sodišče pri presoji ni upoštevalo narave agencijskega dela, v zvezi s čemer izpostavlja Direktivo 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta o delu preko agencije za zagotavljanje začasnega dela. Sodišče bi moralo odrediti uporabniku, da predloži podatek o tem, koliko delavcev je bilo napotenih na tožnikovo delovno mesto preko vseh agencij in ne le od toženke v obdobju od 2. 10. 2013 do datuma poizvedbe. Namen poizvedbe je, da se ugotovi, ali je pred in po zaposlitvi tožnika pri uporabniku obstajala potreba po delu tožnika. Zaradi neizvedbe tega dokaza je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče ni ocenilo pomena dejstva, da je imela tožena stranka izkazano potrebo po tožnikovem delu tudi v mesecu juliju 2017, glede na to, da je tožnik prejel SMS sporočilo o nadaljevanju delovnega razmerja. Zato je podana relativna bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi s kršitvijo 8. člena ZPP. Tožnik še navaja, da je bilo v pogodbi o zaposlitvi navedeno, da se sklepa za vse delo v proizvodnji. Meni, da ni izkazana začasna potreba na delovnem mestu "proizvodna dela po delovnem nalogu", ki zajema vsa dela v proizvodnji pri uporabniku, saj tožena stranka na ta delovna mesta pri uporabniku zaposluje druge delavce tudi po tožnikovem odhodu.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožnika v pritožbi in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje v delu, ki se nanaša na vsebinsko presojo zakonitosti sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas, nepopolno ugotovljeno, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka vsaj preuranjena.

6. Tožnik je bil pri toženi stranki (agenciji, ki se ukvarja z zagotavljanjem dela delavcev drugemu uporabniku) zaposlen na podlagi sedmih pogodb o zaposlitvi za določen čas, in sicer so bile posamezne pogodbe o zaposlitvi sklenjene za čas od 21. 6. 2016 do 31. 7. 2016, od 1. 8. 2016 do 31. 8. 2016, od 1. 9. 2016 do 30. 11. 2016, od 1. 12. 2016 do 31. 1. 2017, od 1. 2. 2017 do 30. 4. 2017, od 1. 5. 2017 do 31. 5. 2017 in zadnja za čas od 1. 6. 2017 do 30. 6. 2017. Vse pogodbe o zaposlitvi za določen čas so bile sklenjene za opravljanje proizvodnih del po delovnem nalogu iz razloga začasno povečanega obsega dela pri uporabniku B. d. o. o. C.. Z iztekom zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, tj. 30. 6. 2017, je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.

7. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal transformacijo prve sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nedoločen čas in trdil, da razlog za sklenitev prve in vseh nadaljnjih pogodb o zaposlitvi za določen čas (začasno povečan obseg dela pri uporabniku) ni bil podan, saj je pri uporabniku opravljal delo, ki je bilo trajne narave. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom sklenjene zaradi povečanega obsega dela pri uporabniku, vezanega na ročno sestavo spone A., ki se je kasneje v celoti avtomatizirala, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Pravna podlaga za presojo zakonitosti sklepanja pogodb o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, je podana v določbah 59. do 63. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). ZDR-1 v prvem odstavku 60. člena določa, da se pogodba o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, sklene za nedoločen čas. V drugem odstavku istega člena pa je določeno, da se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas, če so pri uporabniku podani pogoji iz prvega odstavka 54. člena tega zakona in ob upoštevanju časovnih omejitev iz drugega in četrtega odstavka 55. člena tega zakona.

9. Glede na to, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas iz razloga začasno povečanega obsega dela pri uporabniku, je v obravnavanem primeru za presojo zakonitosti takšne pogodbe bistveno, ali je pri uporabniku ob sklepanju prve in vseh nadaljnjih pogodb o zaposlitvi, ki sta jih sklenila tožnik in tožena stranka, obstajal razlog "začasno povečanega obsega dela" kot zakonsko določen razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, določen v 3. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1. 10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka z uporabnikom D. d. d. (zdaj B. d. o. o.) dne 2. 10. 2013 sklenila pogodbo o zagotavljanju dela delavcev pogodbeniku za nedoločen čas, na podlagi katere se je zavezala, da bo uporabniku napotila od 1 - 50 delavcev za proizvodna dela po delovnem nalogu. V mesecu juniju 2016, ko se je pri toženi stranki zaposlil tožnik, je bilo s strani tožene stranke k uporabniku napotenih 30 delavcev, v juliju 2017 (tj. ob izteku tožnikove pogodbe) pa 104 delavci. Tožnik je pri uporabniku večino časa opravljal delo na prekucniku, na katerem se izdelki pakirajo za odpošiljanje končnim kupcem, občasno pa tudi na drugih strojih. Teh ugotovitev tožnik v pritožbi ne izpodbija.

11. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov, tj. predvsem na podlagi izpovedi E.E., vodje kadrovske službe pri uporabniku in podatkov o predvidenih potrebnih delovnih urah v obdobju od avgusta 2016 do maja 2017 (B/12), pravilno ugotovilo, da je pri uporabniku od junija 2016 in ves čas tožnikove zaposlitve obstajal začasno povečan obseg dela, ki je bil vezan na ročno sestavo spone A. (vključno s pakiranjem te spone na prekucniku, kar je pri uporabniku opravljal tožnik), ki se je v novembru 2017 v celoti avtomatizirala. Iz izpovedi E.E. izhaja, da so se pri uporabniku odločili za nov projekt odmične spone A. in so zato naročili stroje za avtomatsko sestavo. Zaradi dolgih dobavnih rokov pa so se odločili za začasno ročno sestavo teh spon. Priča je pojasnila, da je na pakiranju te spone na prekucniku delal tudi tožnik. Ker je popolna avtomatizacija sestave spone A. zamujala tri mesece in je bila vzpostavljena šele novembra 2017, so v času ročne sestave A. potrebovali več kot 50 dodatnih delavcev. Sodišče prve stopnje je priči E.E. verjelo, saj je bila njena izpoved potrjena tudi z listinsko dokumentacijo, tj. s podatki o predvidenih potrebnih delovnih urah v obdobju od avgusta 2016 do maja 2017, iz katerih izhaja, da je bilo tudi pri delu, ki ga je pretežno opravljal tožnik, tj. pakiranje na prekucniku, predvideno določeno število delovnih ur, vezano na spone A..

12. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da tožena stranka ni dokazovala začasne potrebe po delu po posamičnih pogodbah oziroma ob sklenitvi vsake od pogodb in da ni obrazložila, zakaj je sedemkrat verižila pogodbe o zaposlitvi po en mesec. Sodišče prve stopnje je vsaj preuranjeno zaključilo, da so bile vse tožnikove pogodbe o zaposlitvi zakonito sklenjene le za določen čas (večina le za mesec dni), saj ni preverjalo obstoja zakonskega razloga – začasno povečanega obsega dela – v času sklenitve prve in vseh nadaljnjih pogodb o zaposlitvi, sklenjenih za določen čas. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je ves čas tožnikove zaposlitve pri toženi stranki na podlagi več zaporedoma sklenjenih pogodb za določen čas, to je do julija 2017, pri uporabniku obstajal začasno povečan obseg dela, vezan na ročno sestavo spone A., ki se je izvajala do popolne avtomatizacije sestave spone A., ki je bila izvedena v novembru 2017, ter da je na tej podlagi tožena stranka zakonito sklepala s tožnikom pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Pri tem je štelo, da sklepanje več zaporednih pogodb, ki ne zajemajo celotnega, ampak le del predvidenega časa začasno povečanega obsega dela, ni nezakonito, ker razlog začasno povečan obseg dela v smislu 3. alineje 54. člena in drugega odstavka 59. člena ZDR-1 ne zahteva sklenitve zgolj ene pogodbe za celoten predvideni čas začasno povečanega obsega dela. Sklepanje več zaporednih pogodb za krajša obdobja v okviru predvidenega obdobja začasno povečanega obsega dela (v konkretnem primeru zaradi ročne montaže spon do vpeljave avtomatizacije montaže) sicer ni nedopustno, vendar morajo biti razlogi za sklenitev pogodb z določenim (krajšim) časom trajanja resnično vezani na izkazano začasno potrebo po delu delavca, sicer gre lahko za zlorabo instituta sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas. Za zlorabo instituta sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas gre npr. v primerih, če se sklepajo pogodbe za določen čas za kratka obdobja, da se delodajalec izogne eventualnim postopkom odpovedi (npr. zaradi negativne ocene poskusnega dela, nesposobnosti, iz krivdnega razloga), ki bi bili sicer potrebni, če bi bile pogodbe sklenjene za daljša obdobja, oziroma zaradi lažje menjave agencijskih delavcev, ki uporabniku ne ustrezajo.

13. Tožena stranka je s tožnikom sklepala pogodbe za določen čas praviloma za mesec dni, nekatere pa za dva ali tri mesece. Sodišče prve stopnje pa ni ugotavljalo, iz kakšnega razloga so se v času trajanja ročne montaže do izvedbe avtomatizacije proizvodnje sklepale pogodbe za tako kratka obdobja, oziroma ni preverjalo, ali so ta obdobja v povezavi s trajanjem začasno povečanega obsega dela zaradi ročne montaže, predvidenimi datumi dobave orodij oziroma strojev oziroma zamudami dobavnih rokov glede dobave strojev za avtomatsko sestavo spon. Ker torej sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bil razlog, ki je naveden v pogodbah v zaposlitvi za določen čas, predvsem ob sklenitvi prve, pa tudi nadaljnjih pogodb o zaposlitvi, resničen, zlasti v smislu trajanja začasno povečanega obsega dela, je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno.

14. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti. Z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka je bolj smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pa glede na to, da je bila tožba vložena v juliju 2017, ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Razveljavitev stroškovne odločitve pa je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju dopolni dokazni postopek in obravnava sporna vprašanja, na katera opozarja pritožbeno sodišče v tem sklepu ter nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

15. Odločitev o pritožbenih stroških se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.